Kljub ambicioznim napovedim o “zeleni revoluciji” in tisočih novih delovnih mestih se na vzhodni obali Anglije kaže precej bolj zapletena realnost, piše The Guardian. Zgodba 19-letnega Jakea Snella iz Lowestofta razkriva razkorak med političnimi obljubami o razcvetu zelenih delovnih mest in dejanskimi priložnostmi za mlade.
Na papirju je Snell idealen kandidat za zaposlitev v hitro rastočem sektorju obnovljivih virov energije: odlične ocene iz matematike in fizike, tehnične kvalifikacije ter delovne izkušnje v inženirstvu. Njegov načrt je bil jasen – izobraževanje na področju STEM in nato vajeništvo v energetiki. A realnost je bila drugačna. V njegovi skupini 14 študentov sta le dva dobila vajeništvo, od tega le eden v inženirstvu.
To ni osamljen primer. V regiji, kjer se nahaja skoraj polovica britanskih vetrnih elektrarn na morju in kjer potekajo večmilijardni projekti, so priložnosti za lokalne mlade pogosto omejene in močno konkurenčne. Čeprav vlada obljublja do 400.000 novih zelenih delovnih mest do leta 2030, številni mladi ugotavljajo, da so te priložnosti težje dostopne, kot se zdi.
Strokovnjaki opozarjajo, da je problem tudi v sami definiciji “zelenih delovnih mest”. Ta pogosto ostaja nejasna, pričakovanja pa so usmerjena predvsem v visoko profilirane in dobro plačane tehnične vloge, ki pa predstavljajo le manjši del dejanskih zaposlitev. Veliko delovnih mest v zelenem sektorju je namreč manj vidnih – od logistike do podpornih storitev – in pogosto niso ustrezno predstavljena mladim.
Raziskovalci iz Univerze v Londonu opozarjajo na vrzel med političnim diskurzom in realnostjo na terenu. Medtem ko odločevalci promovirajo zeleni prehod kot rešitev za gospodarsko stagnacijo obalnih in postindustrijskih območij, mladi pogosto nimajo jasnega vpogleda v konkretne karierne poti. Poleg tega so programi usposabljanja in vajeništva pogosto prenatrpani, kar dodatno omejuje dostop.
V tem kontekstu se razkriva tudi širša dimenzija ESG. Čeprav zeleni prehod predstavlja ključen del okoljskega stebra ESG, se socialna komponenta – torej dejanski vpliv na skupnosti, zaposlovanje in enake možnosti – kaže kot šibkejša točka. Obljube o trajnostnem razvoju tako v praksi trčijo ob vprašanja dostopnosti, pravičnosti in vključevanja lokalnega prebivalstva.
Politični predstavniki priznavajo, da bo treba narediti več, da bodo koristi zelenega prehoda dejansko dosegle lokalne skupnosti. Ključno bo razvijanje znanj in delovnih mest v regijah, kjer projekti nastajajo, ter zagotavljanje, da priložnosti ne bodo odtekale zunanjim izvajalcem.
Medtem vlada napoveduje nove pobude, vključno z ustanovitvijo specializiranih izobraževalnih centrov za zelene poklice, ki naj bi izboljšali dostop do usposabljanj na področjih, kot so vetrna energija, jedrska energija in vodik.
Za mlade, kot je Snell, pa ostaja ključno vprašanje: ali bo zeleni prehod res prinesel obljubljene priložnosti ali pa bo ostal predvsem vizija na papirju. Njegova izkušnja kaže, da uspeh zelenega prehoda ne bo merjen le v investicijah in infrastrukturi, temveč tudi v tem, ali bo znal ustvariti realne in dostopne priložnosti za ljudi, ki živijo tam, kjer se ta prehod odvija.
