Nova znanstvena študija, objavljena v reviji Communications Sustainability, odpira pomembno razpravo o vlogi tehnologije zajemanja ogljikovega dioksida neposredno iz zraka (t. i. direct air capture ali DAC).
Čeprav se ta tehnologija pogosto predstavlja kot ključni del boja proti podnebnim spremembam, raziskovalci opozarjajo, da ima lahko visoke skrite stroške – tako za podnebje kot za javno zdravje.
Kaj je zajemanje CO₂ iz zraka?
Tehnologija DAC omogoča odstranjevanje CO₂ neposredno iz ozračja s pomočjo kemičnih procesov. Posebni materiali (sorbenti ali topila) vežejo ogljikov dioksid, ki se nato s segrevanjem ali spremembo tlaka sprosti in shrani ali ponovno uporabi.
Toda ta proces ima pomembno slabost: zahteva ogromne količine energije. Ker je CO₂ v zraku razmeroma redek, je njegovo zajemanje energetsko intenzivno in drago. To pomeni, da mora biti vir energije, ki poganja DAC, izjemno čist – sicer lahko sama tehnologija povzroči dodatne emisije.
Primerjava z obnovljivimi viri
Raziskovalci so analizirali, kako učinkovito je vlaganje v DAC v primerjavi z vlaganjem v obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna energija. Njihov model je zajel 22 energetskih regij v ZDA in obdobje od 2020 do 2050.
Rezultati so jasni:
v skoraj vseh scenarijih prinašajo obnovljivi viri več koristi za podnebje in zdravje ljudi kot DAC.
Obnovljiva energija namreč neposredno nadomešča fosilna goriva, kar zmanjšuje emisije toplogrednih plinov in hkrati izboljšuje kakovost zraka. DAC pa ne zmanjšuje onesnaženja zraka – v nekaterih primerih ga lahko celo poslabša, če uporablja elektriko iz fosilnih virov.
Scenariji razvoja tehnologije
Raziskava je preučila več možnih scenarijev razvoja DAC:
- Pesimistični scenarij (stagnacija): visoki stroški in velika poraba energije → DAC povzroča več škode kot koristi.
- Zmerni napredek: minimalne ali zanemarljive koristi.
- Napredni scenarij: določene koristi, vendar še vedno slabše od obnovljivih virov.
- Prebojni scenarij: DAC postane konkurenčen, vendar le ob zelo optimističnih predpostavkah (drastično nižji stroški in poraba energije).
Tudi v najboljšem primeru so koristi DAC le nekoliko večje od obnovljivih virov – in še to le v določenih regijah.
Zdravstveni vidik: pogosto prezrt dejavnik
Posebnost te študije je, da poleg podnebnih učinkov vključuje tudi vplive na zdravje. Onesnaženje zraka zaradi rabe fosilnih goriv je namreč neposredno povezano z boleznimi dihal, srčno-žilnimi obolenji in prezgodnjo smrtnostjo.
Obnovljivi viri zmanjšujejo to tveganje, saj zmanjšujejo potrebo po kurjenju fosilnih goriv. DAC pa takšnega učinka nima. Če je priključen na omrežje, ki še vedno uporablja premog ali plin, lahko celo poveča lokalno onesnaženje.
Raziskovalci poudarjajo, da so negativni zdravstveni učinki pogosto lokalni – prizadenejo skupnosti v bližini elektrarn – medtem ko so podnebne koristi globalne. To odpira vprašanja pravičnosti in razporeditve bremen.
Ključno vprašanje: kako porabiti omejena sredstva?
Ena najpomembnejših ugotovitev študije je koncept t. i. priložnostnih stroškov. Ker so sredstva za podnebne ukrepe omejena, vsaka odločitev pomeni izbiro: kam vložiti denar, da bo učinek največji?
Raziskava kaže, da je v večini primerov bolje vlagati v obnovljive vire kot v DAC. Šele ko bo proizvodnja elektrike skoraj popolnoma razogljičena, bi lahko DAC postal smiselna dopolnilna tehnologija.
Vloga DAC v prihodnosti
Kljub kritikam raziskovalci ne zavračajo DAC v celoti. Tehnologija bi lahko imela pomembno vlogo v prihodnosti – predvsem po tem, ko bodo emisije toplogrednih plinov že močno zmanjšane.
Takrat bi lahko DAC služil kot “čiščenje” preostalih emisij, podobno kot sanacija onesnaženja po tem, ko je vir že odstranjen.
Študija opozarja, da zgolj dejstvo, da tehnologija odstranjuje CO₂, še ne pomeni, da je najboljša izbira. Ključno je, kako učinkovito uporablja vire in kakšne širše posledice ima za družbo.
Če želimo doseči pravičen in učinkovit zeleni prehod, bo treba skrbno pretehtati, katere tehnologije prinašajo največ koristi – ne le za podnebje, temveč tudi za zdravje ljudi.
