Več kot štirje od petih institucionalnih vlagateljev nameravajo v prihodnjih dveh letih povečati delež sredstev, namenjenih trajnostnim naložbenim strategijam. To ugotavlja raziskava družbe Morgan Stanley, ki hkrati kaže, da vlagatelji pričakujejo počasnejšo rast teh naložb kot leto prej. Med ključnimi razlogi za njihovo povečanje sta prepoznavanje priložnosti za rast in vse večji pomen trajnostnostnih tveganj.
V raziskavi Sustainable Signals, Institutional Investors 2026 je sodelovalo 900 institucionalnih vlagateljev iz Severne Amerike, Evrope in azijsko-pacifiške regije, med njimi 600 lastnikov sredstev in 300 upravljavcev premoženja.
Povečanje deleža sredstev, namenjenih trajnostnim naložbenim strategijam, v prihodnjih dveh letih načrtuje 82 odstotkov lastnikov sredstev in 85 odstotkov upravljavcev premoženja. Med regijami je delež najvišji v Evropi, kjer takšno namero izraža 93 odstotkov vlagateljev. V azijsko-pacifiški regiji je ta delež 80-odstoten, v Severni Ameriki pa 77-odstoten. Skoraj nihče od sodelujočih ne načrtuje zmanjšanja teh naložb.
Kljub široki podpori trajnostnemu investiranju pa se pričakovana dinamika rasti umirja. Približno polovica lastnikov sredstev (52 odstotkov) in upravljavcev premoženja (51 odstotkov) napoveduje, da se bo obseg sredstev, namenjenih trajnostnim naložbenim strategijam, brez upoštevanja donosnosti povečal za največ pet odstotkov. Več kot petodstotno rast pričakuje približno tretjina vprašanih. Lani je takšno rast napovedovalo skoraj dve tretjini vlagateljev.
V ospredju so poslovne priložnosti in obvladovanje tveganj
Raziskava kaže tudi spremembo razlogov za povečevanje naložb v trajnostne strategije. Na prvem mestu je prepoznavanje priložnosti za rast, ki je bilo lani šele na tretjem mestu. Sledi vse večji pomen trajnostnostnih tveganj, ki so se z lanskega sedmega mesta povzpela na drugo. Medtem sta lani prevladovala pričakovana finančna uspešnost trajnostnih naložb in vse večja razvitost področja trajnostnega investiranja.
Trajnostne naložbene strategije ostajajo pomemben dejavnik tudi pri izbiri upravljavcev premoženja. Kar 95 odstotkov lastnikov sredstev meni, da so takšne možnosti pomembna konkurenčna prednost pri izbiri upravljavcev in nadaljevanju sodelovanja z njimi. Več kot 80 odstotkov jih od zunanjih upravljavcev premoženja zahteva opredeljeno politiko ali strategijo trajnostnega investiranja.
Vlagatelji obenem poročajo o zmanjšanju nekaterih pomislekov glede trajnostnega investiranja. Manj jih skrbijo zavajajoče okoljske trditve podjetij, obremenitve zaradi zahtev po razkrivanju informacij in politično okolje. Najizraziteje se je zmanjšala zaskrbljenost zaradi negativnega odnosa medijev in širše javnosti do trajnostnega investiranja. Delež vlagateljev, ki to ocenjujejo kot zelo pomemben razlog za skrb, je upadel s 34 odstotkov leta 2025 na osem odstotkov leta 2026.
Nasprotno pa narašča zaskrbljenost glede razpoložljivosti in doslednosti podatkov. Kar 64 odstotkov vlagateljev to vprašanje označuje kot zelo pomembno, v primerjavi s 47 odstotki leto prej.
Prilagajanje podnebnim spremembam med prednostnimi naložbenimi temami
Med vsebinskimi področji trajnostnega investiranja je na prvem mestu prilagajanje podnebnim spremembam in krepitev odpornosti nanje, ki ju obravnava 59 odstotkov vlagateljev. Sledita blaženje podnebnih sprememb z 52 odstotki ter ekonomsko opolnomočenje in krožno gospodarstvo, vsako s 41 odstotki.
Poudarek na prilagajanju podnebnim spremembam je povezan z vse večjim prepoznavanjem fizičnih podnebnih tveganj za naložbene portfelje. Tretjina vlagateljev pričakuje, da bodo ta tveganja v prihodnjih petih letih pomembno vplivala na vrednosti sredstev na celotnem trgu. Kljub temu jih skoraj 90 odstotkov priznava, da je vplive fizičnih podnebnih tveganj na vrednost svojih naložb težko oceniti.
Več kot 90 odstotkov vlagateljev pri obravnavi trajnostnih tem poleg naložbenih odločitev uporablja tudi aktivno sodelovanje s podjetji iz svojih portfeljev. Večina lastnikov sredstev (58 odstotkov) in upravljavcev premoženja (61 odstotkov) daje prednost poglobljenemu sodelovanju z manjšim številom podjetij, pri katerih lahko po njihovi oceni dosežejo največji učinek.
