Toda če imamo na eni strani koncept odrasti oziroma krčenja proizvodnje in potrošnje, ki se nemalokrat steka tudi v nizkotehnološke rešitve, pa nekateri rešitev okoljskih težav vidijo prav v tehnološkem napredku in novih tehnologijah.
Ja, to je zelo zapletena problematika, saj nam tehnologija seveda lahko koristi, če z njo odkrijemo nova znanja in jih uporabimo v smiselne in dobre namene, če pa je splošni namen ohraniti življenjski slog z visoko porabo oziroma življenjski slog relativnega razkošja, ki je tako zelo uničujoč, potem nastopi težava. Tehnologija lahko delno pripomore, vendar se spopada s simptomi, ne pa s temeljnim vprašanjem. Temeljno vprašanje pa je, kako naj živimo bolj skrbno in socialno pravično. In če se učimo iz lastne zgodovine, to pomeni skupnost in ne individualizem; živimo namreč v zelo avtomizirani, zelo individualistični kulturi, v kateri nam ni treba skrbeti za druge. Saj veste, starostnike strpamo v domove, naj se z njimi ukvarja nekdo drug, otroke strpamo v varstvo, naj se z njimi ukvarja nekdo drug. Vse pa zato, da bi sami lahko delali, da bi ohranili življenjski slog, ki si ga želimo – to pomeni dvakrat ali trikrat letno leteti nekam na lepše, kupovati nove avtomobile, ko pridejo na trg, imeti vso najnovejšo tehnologijo in najnovejše zvočne sisteme morda celo vikend nekje na podeželju. In vse to je zelo fletno, ja, gotovo – ni pa preveč trajnostno. Zato moramo znova premisliti, kaj si resnično želimo, in vse te materialistične, navidezne ugodnosti nadomestiti z nečim boljšim, tehtnejšim. To je družina, to je skupnost, to je globoko zavedanje kraja. Slednje je izrazito očitno tudi v sodobni znanstveni skupnosti.
Vir: Delo, iz intervjuja s Stuartom Walkerjem
