Po svetu trenutno deluje 38 sistemov trgovanja z emisijami (ETS), dodatnih 20 pa jih je v pripravi ali obravnavi. Ti mehanizmi zdaj zajemajo približno 23 % vseh globalnih emisij toplogrednih plinov, razkriva najnovejše poročilo ICAP Emissions Trading Worldwide 2025. Ob rekordno visokih temperaturah v letu 2024 se pritisk na vlade za širitev tržnih podnebnih ukrepov še povečuje.
Poročilo izpostavlja pomemben premik: ogljični trgi niso več omejeni na razvite države. V ospredje prihajajo hitro rastoča gospodarstva, ki na novo oblikujejo pravila trgovanja z emisijami in povezujejo podnebno politiko z gospodarsko rastjo, piše ESG News.
Nove sile na ogljičnih trgih
Države, kot so Brazilija, Indija, Indonezija, Turčija in Vietnam, razvijajo lastne sisteme ETS, prilagojene nacionalnim razmeram. Ti modeli vključujejo domače kreditne mehanizme in sisteme kompenzacij, kar podjetjem prinaša nove obveznosti, pa tudi priložnosti za financiranje projektov zmanjševanja emisij.
Za podjetja to pomeni večjo kompleksnost: poleg zmanjševanja lastnih izpustov bodo morala strateško upravljati tudi nakup ogljičnih kreditov in usklajevanje z reguliranimi ter prostovoljnimi trgi.
Širitev obstoječih sistemov
Hkrati se obstoječi sistemi hitro širijo. Kitajski nacionalni ETS se iz energetike širi še na jeklarsko, cementno in aluminijsko industrijo, kar pomeni dodatne približno 3 gigatone emisij CO₂, kar je okoli 5 % svetovnih izpustov.
Tudi Evropska unija in Združeno kraljestvo širita zajete sektorje, s čimer ETS utrjujeta kot ključno orodje za razogljičenje gospodarstva.
Ogljični odliv in novi trgovinski ukrepi
Z rastjo cen ogljika se povečujejo tudi skrbi glede konkurenčnosti. Industrije z visokimi emisijami se lahko selijo v države z manj strogimi pravili – pojav, znan kot ogljični odliv.
Kot odgovor države uvajajo mehanizme za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), ki uvajajo stroške emisij tudi za uvoženo blago. To pomeni dodatne izzive za globalna podjetja, saj bodo morala v dobavnih verigah upoštevati tudi “vgrajene” emisije.
Ključna vloga javne podpore
Uspeh teh sistemov pa ni odvisen le od njihove zasnove, temveč tudi od sprejemanja v javnosti. Vlade vse pogosteje prihodke od prodaje emisijskih kuponov vlagajo nazaj v zelene projekte, industrijsko preobrazbo in socialne ukrepe za blaženje višjih stroškov energije.
Takšen pristop je ključen za ohranjanje politične podpore in dolgoročne stabilnosti podnebnih politik.
Posledice za podjetja in vlagatelje
Širitev ETS na skoraj četrtino svetovnih emisij pomeni pomemben premik v globalnem upravljanju podnebnih sprememb. Cena ogljika postaja vse pomembnejši dejavnik pri poslovnih odločitvah.
Podjetja bodo morala vključiti stroške emisij v svoje strategije, vlagatelji pa lahko pričakujejo nove priložnosti na področju ogljičnih trgov, čistih tehnologij in financiranja zelenega prehoda.
V prihodnje bodo razvoj teh sistemov zaznamovali predvsem vzpon držav v razvoju, mednarodno usklajevanje politik in iskanje ravnotežja med podnebnimi cilji ter gospodarskimi in socialnimi interesi.
