Okoljske, družbene in upravljavske (ESG) ocene so postale nepogrešljiv del investicijskega okolja – več kot 90 % vlagateljev jih uporablja vsaj enkrat mesečno, kljub razmeroma nizkemu zaupanju v njihovo zanesljivost.
Podjetja si prizadevajo za dobre ocene predvsem zato, ker vlagatelji pričakujejo neodvisno potrditev njihove trajnostne uspešnosti. Z namenom okrepitve zaupanja je Evropska unija novembra 2024 sprejela Uredbo o preglednosti in integriteti dejavnosti ocenjevanja ESG (https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=OJ:L_202403005), ki bo začela veljati julija 2026. Uredba uvaja strožja pravila za ponudnike ESG ocen, kar bo imelo pomembne posledice tako za ocenjevalce kot za podjetja.
Po uveljavitvi uredbe bodo lahko v EU delovali le pooblaščeni ponudniki ESG ocen, ki bodo morali pridobiti dovoljenje pri Evropski organ za vrednostne papirje in trge. Ponudniki izven EU bodo morali dokazati enakovrednost svojih standardov ali sodelovati z odobrenimi evropskimi partnerji.
Nova ureditev prinaša večjo preglednost metodologij. Ocenjevalci bodo morali najmanj enkrat letno javno razkriti:
- časovni okvir analiz (pretekli ali prihodnji vidik),
- vrsto obravnavanih tveganj (finančna materialnost, vplivna materialnost ali dvojna materialnost),
- nabor okoljskih, družbenih in upravljavskih tem,
- uporabljeno industrijsko klasifikacijo,
- vire podatkov,
- uteži posameznih komponent (okolje, družba in upravljanje),
- omejitve metodologije.
Regulatorji spodbujajo tudi ločeno ocenjevanje okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikov, namesto enotne skupne ocene.
Razlogi za reformo: velika razhajanja in pomanjkanje standardov
Obstoječe ESG ocene se pogosto močno razlikujejo – isto podjetje lahko pri enem ocenjevalcu doseže najvišjo oceno, pri drugem pa bistveno nižjo. Analize IOSCO (International Organization of Securities Commissions) (https://www.iosco.org/library/pubdocs/pdf/IOSCOPD804.pdf) izpostavljajo ključne razloge: nepregledne metodologije, odsotnost enotnih definicij ESG tem, različni nabori obravnavanih kazalnikov. Dodatno težavo predstavlja neenotna razpoložljivost podatkov. Podjetja v poročilih poudarjajo predvsem bistvene (materialne) teme, medtem ko ocenjevalci včasih ocenjujejo tudi manj relevantna področja ali uporabljajo ocene in povprečja. To lahko vodi do izkrivljenih rezultatov. Pomembno je tudi razumeti, da ESG ocene ne merijo neposredno trajnostne uspešnosti, temveč predvsem izpostavljenost podjetja tveganjem in sposobnost njihovega upravljanja.
Uredba je del širšega zakonodajnega okvira EU, ki vključuje tudi taksonomijo EU, uredbo o razkritjih na področju trajnostnega financiranja in direktivo o poročanju podjetij o trajnostnosti. Čeprav naj bi podrobnejše poročanje po tej direktivi zmanjšalo potrebo po dodatnih vprašalnikih, so bile zahteve v praksi omiljene. Zato bodo podjetja za ohranjanje dobrih ESG ocen še naprej morala pripravljati dodatna, prostovoljna razkritja. Poleg tega se že kaže trend zniževanja ocen, saj nekateri ocenjevalci prehajajo na uporabo izključno javno dostopnih podatkov, kar povečuje pomen kakovostnega poročanja.
Med ključnimi izzivi in priporočili za podjetja izpostavljamo:
- Večja preglednost poročanja: v prihodnje bodo ESG ocene vse bolj temeljile na javno objavljenih informacijah. Podjetja bodo morala zagotoviti jasna, celovita in primerljiva razkritja v letnih in trajnostnih poročilih.
- Poudarek na oceni dvojne pomembnosti: natančna opredelitev, zakaj je določena tema pomembna za podjetje (z vidika vpliva in tveganj), postaja ključna za pravilno ocenjevanje.
- Upravljanje ugleda in komunikacija: podjetja morajo biti pripravljena pojasniti morebitne padce ocen, ki so lahko posledica metodoloških sprememb, ne pa dejanskega poslabšanja uspešnosti.
- Selektivna izbira ocenjevalcev: smiselno je sodelovati predvsem z ocenjevalci, ki jih vlagatelji najbolj upoštevajo, ter aktivno upravljati odnose z njimi.
