Na prvi mednarodni konferenci o pravičnem prehodu od fosilnih goriv, ki je potekala med 24. in 29. aprilom 2026 v mestu Santa Marta v Kolumbiji, so se zbrali predstavniki več kot 50 držav. Konferenca, ki sta jo soorganizirali Kolumbija in Nizozemska, je bila prvi večji diplomatski forum, v celoti posvečen opuščanju premoga, nafte in zemeljskega plina. Znano je, da novembrski podnebni vrh Združenih narodov v Braziliji ni prinesel pričakovanega načrta za opuščanje fosilnih goriv. Le nekaj mesecev pozneje pa je zaprtje Hormuške ožine razgalilo, kako krhka je svetovna odvisnost od nafte, plina in premoga.
Dogajanje je ponovno odprlo ključno vprašanje: kako hitro – in ali sploh – se lahko svet odpove fosilnim gorivom?
Glavni cilj srečanja v Kolumbiji je bil pospešiti prehod na čiste vire energije, vendar je razprava hitro razkrila globoka razhajanja med državami, interesi industrije in pravnimi omejitvami. Kot poroča spletni portal The Conversation, je posebej izstopala tema: odprava mehanizma, znanega kot ISDS (investor-state dispute settlement).
Kaj je ISDS in zakaj je problem?
ISDS omogoča podjetjem, predvsem naftnim in plinskim družbam, da tožijo države, če te sprejmejo ukrepe, ki omejujejo njihovo poslovanje.
To pomeni, da lahko podjetja zahtevajo ogromne odškodnine, če država na primer:
- prepove črpanje nafte,
- zapre rudnike premoga,
- ali ustavi raziskovanje novih nahajališč.
Po podatkih Intergovernmental Panel on Climate Change je prav ISDS eden ključnih pravnih ovir za opuščanje fosilnih goriv (IPCC, 2022).
Milijardni stroški za države
Od leta 1998 so države zaradi teh sporov podjetjem izplačale več kot 87 milijard ameriških dolarjev.
Do konca leta 2025 je bilo sproženih:
- 1.463 primerov ISDS,
- več kot 30 % jih je povezanih z okoljskimi vprašanji,
- kar 54 % primerov pa ostaja zaupnih (The Conversation, 2026).
Primeri vključujejo:
- tožbo proti Nizozemski zaradi načrta za opustitev premoga do leta 2030,
- tožbo proti Italiji zaradi prepovedi raziskovanja fosilnih goriv.
Pravna dilema: dolžnost ukrepanja – in kazen za ukrepanje
Leta 2025 je International Court of Justice v svetovalnem mnenju jasno poudarilo, da morajo države postopno opustiti fosilna goriva. Toda istočasno obstoječi investicijski sporazumi omogočajo podjetjem, da države zaradi teh ukrepov tožijo.
Kot opozarjata Philippe Le Billon in Pierre Wokuri , to ustvarja t. i. regulativni strah (regulatory chill): države se bojijo sprejeti podnebne ukrepe, ker bi jih ti lahko stali milijarde.
Pozivi k odpravi ISDS
Na konferenci v Santa Marti je več kot 340 organizacij pozvalo k popolni odpravi ISDS.
Država gostiteljica, Kolumbija, je napovedala izstop iz tega sistema, s čimer se pridružuje državam, kot so:
- Brazilija,
- Južna Afrika,
- Indija,
- Indonezija,
- Ekvador,
- Bolivija,
- Združeno kraljestvo in nekatere evropske države.
Razkol v mednarodni skupnosti
Medtem ko nekatere države zahtevajo odpravo sistema, Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo že od leta 2017 poskuša ISDS le reformirati, ne pa ukiniti. To ustvarja napetost: eni želijo postopne spremembe, drugi popoln prelom s sistemom. Strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko nadaljnje nesoglasje ogrozilo več kot osem let prizadevanj za reformo.
Mladi pravniki in aktivisti so v zadnjih letih igrali pomembno vlogo pri pritisku na države, naj ukrepajo. Njihov cilj je jasen: pravna odgovornost držav za podnebne spremembe, jasna pravila za opuščanje fosilnih goriv.
Nova pobuda: Vanuatu in Združeni narodi
Pomemben korak se obeta 20. maja, ko bo otoška država Vanuatu predložila resolucijo Generalni skupščini ZN.
Resolucija želi:
- potrditi, da imajo države pravno dolžnost zaščititi podnebje,
- določiti, da je neukrepanje kršitev mednarodnega prava,
- spodbuditi države, da:
- zmanjšajo emisije,
- prenehajo z novimi projekti fosilnih goriv,
- izplačajo odškodnine prizadetim.
Generalni sekretar ZN naj bi do leta 2027 pripravil poročilo o napredku držav.
Podnebna politika danes ni več le vprašanje tehnologije ali ekonomije, temveč tudi prava. Na eni strani mednarodno pravo zahteva opustitev fosilnih goriv, na drugi strani investicijski sporazumi države kaznujejo za ta isti korak. Konferenca v Santa Marti je pokazala, da obstaja določena politična volja za spremembe. Vendar bo prihodnost zelenega prehoda odvisna od tega, ali bo mednarodna skupnost uspela razrešiti ta globalni pravni in politični konflikt.
