Podatkovni centri, ki predstavljajo fizično infrastrukturo umetne inteligence, se vse bolj soočajo z odporom lokalnih skupnosti. Razlogi segajo od ogromne porabe energije in vode do hrupa, zasedanja prostora ter vse večjih količin elektronskih odpadkov, poroča Trellis. Po nedavni raziskavi Gallupa bi številni Američani celo raje živeli v bližini jedrske elektrarne kot podatkovnega centra.
Nasprotovanje javnosti ima že konkretne posledice. Od sredine leta 2024 so bili v ZDA zaradi lokalnih protestov blokirani ali zamaknjeni projekti podatkovnih centrov v skupni vrednosti 64 milijard dolarjev. Aktivnih je že skoraj 190 lokalnih skupin v 40 zveznih državah, več držav pa razmišlja celo o začasni ustavitvi izdaje dovoljenj za nove objekte.
Podobni pritiski se pojavljajo tudi drugod po svetu. V Čilu je sodišče začasno ustavilo Googlov projekt podatkovnega centra zaradi načrtovane porabe več kot sedmih milijard litrov vode letno, medtem ko Irska zaradi bojazni pred izpadi elektrike omejuje gradnjo novih centrov v okolici Dublina.
Energetska in vodna potratnost pod drobnogledom
Največ pozornosti vzbuja poraba električne energije. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da se je svetovna poraba elektrike v podatkovnih centrih leta 2025 povečala za 17 odstotkov, kar močno presega splošno rast porabe energije. Do leta 2030 naj bi se poraba centrov podvojila, pri objektih za umetno inteligenco pa celo potrojila.
Poleg energetskih obremenitev raziskovalci opozarjajo tudi na povečano onesnaženost zraka. Po nekaterih ocenah bi lahko emisije, povezane z rastjo podatkovnih centrov, do leta 2030 povzročile do 1.300 prezgodnjih smrti letno.
Velik problem ostaja tudi poraba vode. Povprečen srednje velik podatkovni center za hlajenje porabi več sto milijonov litrov vode dnevno, številni objekti pa nastajajo ravno na območjih z velikim pomanjkanjem vode. Čeprav tehnologije, kot so tekočinsko hlajenje, zaprti vodni sistemi in suho hlajenje, že obstajajo, njihova uporaba še ni postala standard.
Hrup, prostor in elektronski odpadki
Vedno več kritik se nanaša tudi na hrup in prostorsko umeščanje podatkovnih centrov. Velikanski objekti delujejo neprekinjeno, njihovi hladilni sistemi pa povzročajo stalen nizkofrekvenčni hrup, ki vse bolj moti prebivalce bližnjih naselij.
V ameriški zvezni državi Virginija, kjer stoji eno največjih središč podatkovnih centrov na svetu, so prebivalci pojav poimenovali kar »Haymarket Hum«. Številni opozarjajo, da zaradi neprestanega brnenja ne morejo več normalno spati ali uporabljati zunanjih površin svojih domov.
Obenem hitro narašča tudi količina elektronskih odpadkov. Oprema za umetno inteligenco zastara izredno hitro, saj se nove generacije procesorjev in grafičnih kartic pojavljajo vsakih nekaj let. Raziskava iz leta 2024 ocenjuje, da bi lahko generativna umetna inteligenca do leta 2030 ustvarila do pet milijonov ton dodatnih elektronskih odpadkov.
Tehnološke rešitve obstajajo, manjka sistemski pristop
Strokovnjaki opozarjajo, da tehnološke rešitve za bolj trajnostne podatkovne centre večinoma že obstajajo. Večji izziv predstavljajo regulativa, standardi poročanja in poslovni modeli, ki bi trajnostne prakse postavili v ospredje.
Podjetja pogosto še vedno gradijo nove centre po enakih modelih kot v preteklosti, saj so spremembe povezane z višjimi začetnimi stroški in dodatnimi tveganji. Hkrati številni sistemi poročanja še vedno ne obravnavajo dovolj natančno vplivov na vodo, prostor in elektronske odpadke.
Vse več strokovnjakov zato poudarja, da bodo morali naročniki storitev umetne inteligence začeti od ponudnikov zahtevati več transparentnosti glede porabe energije, vode, življenjske dobe opreme in vpliva na lokalne skupnosti.
Ključno sporočilo razprave je, da prihodnost podatkovnih centrov ne bo odvisna zgolj od tehnološkega napredka, temveč predvsem od sposobnosti industrije, da trajnost postavi v samo jedro načrtovanja infrastrukture umetne inteligence.
