Razprava o tem, kako doseči neto ničelne emisije, dobiva novo razsežnost: ali je pomembneje, da je energija čista – ali da je poceni? O tem je urednik področja podnebnih sprememb Justin Rowlatt na BBC objavil svojo kolumno.
Izpostavil je zgodbo Gavina Taita, 69-letnika iz Glasgowa, ki razkriva praktične izzive zelenega prehoda. Kot zgodnji uporabnik tehnologije je po upokojitvi investiral v sončne panele, domačo baterijo in toplotno črpalko. Sprva je sistem deloval učinkovito – stroški so padli, hiša je bila topla. V zadnjih zimah pa so računi za elektriko močno narasli.
Čeprav toplotne črpalke proizvedejo več toplote na enoto energije kot plinski kotli, delujejo na elektriko, ki je bistveno dražja od plina. Tait je zato skupaj z ženo to zimo znova začel uporabljati plinski kotel. “Ekonomsko se preprosto ne izide,” pravi.
Njegova izkušnja ni osamljena. Raziskave kažejo, da je velik delež lastnikov toplotnih črpalk opazil višje stroške ogrevanja kot prej. Kritiki vladnih politik zato opozarjajo, da je poudarek na “zeleni” elektriki morda napačno usmerjen.
Ogrevanje in promet namreč predstavljata več kot 40 % emisij, medtem ko proizvodnja elektrike prispeva le okoli 10 %. Kljub temu se velik del naporov osredotoča prav na razogljičenje električne energije, kar po mnenju kritikov zvišuje njeno ceno in zavira prehod na električne avtomobile ter toplotne črpalke.
Dodaten pritisk na cene energentov povzročajo tudi geopolitične napetosti, zlasti na Bližnjem vzhodu, kar povečuje negotovost glede prihodnjih stroškov energije.
Strokovnjaki opozarjajo na še en pomemben vidik: čeprav je proizvodnja obnovljive elektrike lahko poceni, je celoten sistem – vključno z omrežjem, rezervnimi zmogljivostmi in uravnoteženjem – bistveno dražji. Elektrika mora biti na voljo ves čas, ne glede na vremenske razmere, kar zahteva dodatne investicije.
Velika Britanija se tako sooča z vedno bolj kompleksnim in dragim energetskim sistemom. Stroški se kažejo v višjih računih za gospodinjstva in podjetja, kar vpliva tudi na konkurenčnost industrije.
Poleg tega način oblikovanja cen pomeni, da elektriko pogosto podražijo plinske elektrarne, saj določajo končno ceno na trgu – tudi če velik del energije prihaja iz obnovljivih virov.
Čeprav so emisije v državi od leta 1990 padle za približno polovico, nekateri strokovnjaki opozarjajo, da se je del onesnaževanja zgolj preselil v tujino, kjer se proizvaja blago za britanski trg.
Vse to odpira ključno vprašanje: ali lahko prehod na čisto energijo uspe, če ta ni tudi cenovno dostopna? Vedno več glasov opozarja, da brez cenovno konkurenčne energije zeleni prehod ne bo dosegel želenih rezultatov.
