Znanstveniki raziskujejo “skrivnost izginule plastike” v oceanih. Plastika seveda ne izgine, temveč se je razgradi v izjemno majhne delce, imenovane nanoplastika, ki so danes razširjeni povsod, v vodi, zraku in celo v živih organizmih.
Raziskava, ki jo je vodil Royal Netherlands Institute for Sea Research in jo je objavil portal Science Daily, razkriva, da so ti delci tako majhni, da jih merimo v milijardinkah metra. Po besedah raziskovalca Helge Niemann jih je v nekaterih delih oceana celo več kot večjih mikro- ali makroplastičnih odpadkov.
Znanstveniki ocenjujejo, da v severnem Atlantiku kroži približno 27 milijonov ton nanoplastike. To odkritje pojasnjuje, zakaj velik del plastike, proizvedene v zadnjih desetletjih, ni bilo mogoče najti – preprosto se je razbil na nevidne delce. Podatke so zbrali med raziskovalno odpravo z ladjo RV Pelagia, kjer so analizirali vzorce vode z uporabo naprednih laboratorijskih metod.
Nanoplastika nastaja predvsem z razpadanjem večjih plastičnih odpadkov pod vplivom sončne svetlobe. V oceane pa prihaja tudi prek rek in celo iz zraka, saj se lahko drobni delci prenašajo z vetrom in padavinami. Znanstveniki opozarjajo, da so ti delci dovolj majhni, da vstopajo v organizme – od mikroorganizmov do rib in ljudi. Nanoplastiko so že odkrili tudi v človeških tkivih, vključno z možgani, kar odpira resna vprašanja o vplivu na zdravje.
Ker so nanodelci tako majhni in razširjeni, jih ni mogoče odstraniti iz okolja. Edina učinkovita rešitev je preprečevanje nadaljnjega onesnaževanja s plastiko, preden se ta razgradi v še bolj problematično obliko. Raziskava tako predstavlja pomemben prelom v razumevanju onesnaženja oceanov – in hkrati opozorilo, da problem plastike ni izginil, temveč postal še težje obvladljiv.
