Podjetje PepsiCo je sklenilo prvi dogovor za uporabo nizkoogljičnega amonijaka z namenom zmanjšanja emisij, povezanih s proizvodnjo gnojil v globalnih dobavnih verigah. Sporazum vključuje približno 30.000 ton nizkoogljičnega amonijaka, podjetje pa ima možnost nakupa še dodatnih 41.000 ton, poroča ESG News.
Partner pri projektu je ameriško podjetje TalusAg, specializirano za proizvodnjo nizkoogljičnega amonijaka. Sodelovanje zajema evropski, azijsko-pacifiški in afriški trg ter tudi načrtovani projekt Blue Earth v ameriški zvezni državi Minnesota.
Proizvodnja gnojil velja za enega najbolj emisijsko intenzivnih delov prehranskega sistema. Velik del teh emisij nastaja že v proizvodnji surovin, še preden gnojila pridejo do kmetov. Zaradi tega postaja razogljičenje gnojil vse pomembnejši del podnebnih strategij velikih prehranskih podjetij.
PepsiCo želi z novim modelom spodbuditi povpraševanje po nizkoogljičnih gnojilih, ne da bi pri tem dodatno obremenil kmete z višjimi stroški ali zahtevnejšimi postopki.
Dogovor temelji na modelu book-and-claim, pri katerem se okoljski učinek nizkoogljične proizvodnje spremlja ločeno od fizične dobave gnojila. To pomeni, da lahko podjetja podpirajo proizvodnjo nizkoogljičnega amonijaka tudi tam, kjer logistične verige za neposredno dobavo še niso dovolj razvite.
Takšni sistemi postajajo vse pogostejši v panogah, kjer je razogljičenje težavno in kjer fizična dobava trajnostnih surovin še ni na voljo v zadostnem obsegu.
Digitalna sledljivost in certifikati
Za upravljanje okoljskih certifikatov bo skrbelo podjetje S3 Markets, ki bo zagotovilo digitalno infrastrukturo za izdajo, spremljanje in umik certifikatov o nizkoogljičnem amonijaku. Partnerji projekt opisujejo kot enega prvih primerov tokeniziranih okoljskih certifikatov za gnojila.
Cilj sistema je zagotoviti transparentnost in revizijsko sledljivost, kar postaja ključno za vlagatelje, regulatorje in podjetja pri preverjanju podnebnih ciljev.
Lokalna proizvodnja za večjo odpornost
TalusAg razvija model lokalne proizvodnje amonijaka neposredno v bližini kmetijskih območij. Takšen pristop bi lahko zmanjšal stroške transporta, emisije pri logistiki ter odvisnost od dolgih in geopolitično občutljivih dobavnih verig.
Projekt kaže širši trend v prehranski industriji, kjer podjetja vse bolj vključujejo emisije iz proizvodnje gnojil v svoje podnebne strategije. Naslednja faza razogljičenja kmetijstva bo po ocenah strokovnjakov odvisna ne le od sprememb na kmetijah, temveč tudi od razvoja zanesljivih trgov, certifikatov in dostopnih nizkoogljičnih vhodnih surovin.
