Nemška vlada kanclerja Friedricha Merza je, kot med drugimi poroča tudi The Telegraph, predstavila obsežen reformni paket, s katerim želi prebuditi največje evropsko gospodarstvo, razbremeniti gospodinjstva in podjetjem vrniti več manevrskega prostora.
Paket 34 ukrepov posega v davke, pokojnine, trg dela, bolniške odsotnosti, birokracijo, infrastrukturo in industrijsko politiko. V ospredju so davčne razbremenitve za družine z nižjimi in srednjimi dohodki, preureditev pokojninskega sistema, strožja pravila pri bolniških odsotnostih in več prožnosti pri kratkoročnem zaposlovanju. Po napovedih naj bi davčne razbremenitve gospodinjstvom prinesle približno 10 milijard evrov letno. Povprečna družina naj bi do leta 2028 pridobila več kot 600 evrov na leto, del izpada prihodkov pa naj bi država nadomestila z višjo najvišjo davčno stopnjo za najvišje dohodke – s 45 na 47 odstotkov.
Reformni paket je več kot domač politični kompromis med konservativci in socialdemokrati. Je tudi odgovor na širše evropsko vprašanje: kako ohraniti socialno državo, hkrati pa zmanjšati stroške dela, povečati produktivnost in spodbuditi investicije v gospodarstvu, ki se sooča z višjimi cenami energije, staranjem prebivalstva, globalno konkurenco in šibkejšo industrijsko dinamiko.
Nemčija med najbolj obremenjenimi pri stroških dela
Primerjalni podatki kažejo, zakaj je davčna razbremenitev dela v Nemčiji tako politično in gospodarsko pomembna. Po podatkih OECD je imel samski zaposleni s povprečno plačo v Nemčiji leta 2025 davčni klin v višini 49,3 odstotka stroškov dela, kar je drugi najvišji delež med državami OECD. Višji je bil le v Belgiji, kjer je znašal 52,5 odstotka. Francija je bila pri 47,2 odstotka, Avstrija pri 47,1 odstotka, Italija pa pri 45,8 odstotka. Povprečje OECD je znašalo 35,1 odstotka.
Tudi pri družinah Nemčija ostaja visoko obremenjena. Pri enozaposlenem zakonskem paru z dvema otrokoma in povprečno plačo je davčni klin v Nemčiji leta 2025 znašal 34,9 odstotka, medtem ko je bilo povprečje OECD 26,2 odstotka. To pomeni, da imajo družine z otroki v Nemčiji sicer davčne olajšave in transferje, vendar je skupna obremenitev dela še vedno občutno nad povprečjem razvitih držav.
Pokojnine: nemški problem je evropski problem
Drugi velik reformni sklop so pokojnine. Nemčija napoveduje postopno višanje upokojitvene starosti v povezavi s pričakovano življenjsko dobo ter uvedbo kapitalskega elementa v pokojninski sistem. To je poskus zmanjšanja pritiska na mlajše generacije, saj nemški sistem še vedno močno temelji na sprotnem financiranju pokojnin iz prispevkov zaposlenih. Nemčija pri tem ni izjema. Po podatkih Eurostata so izdatki za pokojnine v EU leta 2023 znašali 12,3 odstotka BDP. Najvišji deleži so bili v Italiji, kjer so pokojninski izdatki dosegli 15,5 odstotka BDP, v Franciji 14,6 odstotka, Avstriji 14,4 odstotka, Grčiji 14,0 odstotka in na Finskem 13,7 odstotka.
OECD opozarja, da se bo normalna upokojitvena starost v več kot polovici držav OECD po veljavni zakonodaji zvišala. V prihodnje naj bi v nekaterih državah, med njimi na Danskem, v Estoniji, Italiji, na Nizozemskem in Švedskem, dosegla 70 let ali več. To kaže, da je nemška razprava del širšega evropskega premika: daljše življenje zahteva daljšo delovno aktivnost, drugačno financiranje pokojnin ali nižje pravice – pogosto pa kombinacijo vseh treh.
Bolniške odsotnosti: med zaupanjem, nadzorom in produktivnostjo
Eden najbolj občutljivih ukrepov je zaostritev pravil za bolniške odsotnosti. Nemška vlada želi ukiniti možnost telefonskih bolniških potrdil in uvesti obveznost zdravniškega potrdila že od prvega dne bolezni. Ukrep je predstavljen kot odgovor na visoko raven odsotnosti z dela in kot del prizadevanj za večjo produktivnost. Podatki nemškega statističnega urada kažejo, da so bili zaposleni v Nemčiji leta 2023 v povprečju bolniško odsotni 15,1 delovnega dne. To je občutno več kot leta 2021, ko je bilo bolniških dni za štiri dni manj.
Tudi tu so evropski modeli zelo različni. Francija praviloma zahteva, da zaposleni delodajalca obvesti in bolniško odsotnost ustrezno utemelji v roku 48 ur, na Nizozemskem pa delodajalec zaradi varstva zasebnosti ne sme zahtevati diagnoze ali običajnega zdravniškega potrdila neposredno od zaposlenega; vlogo preverjanja ima pooblaščeni zdravnik medicine dela. Nemški predlog zato odpira širše vprašanje: ali se absentizem učinkoviteje zmanjšuje z več nadzora ali z boljšim upravljanjem zdravja, psihosocialnih tveganj in organizacijske kulture.
Več prožnosti pri zaposlovanju, a tudi več tveganj za varnost dela
Del reform je namenjen tudi večji prožnosti pri kratkoročnem zaposlovanju. Nemčija želi podjetjem olajšati uporabo kratkotrajnih pogodb, kar naj bi povečalo pripravljenost podjetij za zaposlovanje v negotovih razmerah.
V EU je bil delež začasnih zaposlitev leta 2024 najnižji v obdobju 2015–2024 in je znašal 11,0 odstotka vseh zaposlenih, starih od 15 do 64 let. Med mladimi od 15 do 29 let pa je bil delež bistveno višji – 31,1 odstotka. Najvišje deleže začasnih zaposlitev med mladimi so imele Nizozemska, Portugalska, Francija, Švedska in Italija. V absolutnem številu je imela največ zaposlenih z začasnimi pogodbami prav Nemčija, in sicer 4,3 milijona.
To pomeni, da prožnost ni zgolj tehnično vprašanje trga dela. Za podjetja lahko pomeni hitrejše prilagajanje naročilom in investicijskim ciklom, za zaposlene pa več negotovosti, posebej za mlade, nizko kvalificirane in delavce v storitvah.
Evropska dilema: konkurenčnost brez razgradnje socialne države
Nemški reformni paket je zato pomemben signal za vso Evropo. Po eni strani kaže, da se tudi največja evropska gospodarstva ne morejo več izogibati vprašanjem stroškov dela, pokojninske vzdržnosti, odsotnosti z dela in birokratskih bremen. Po drugi strani opozarja, da reforme hitro trčijo ob mejo družbenega zaupanja.
Delodajalci ukrepe vidijo kot nujen premik k večji konkurenčnosti. Sindikati in del kritikov opozarjajo, da lahko strožja pravila pri bolniških odsotnostih in večja prožnost zaposlitev oslabijo varnost zaposlenih. Ekonomisti pa večinoma poudarjajo, da posamezni ukrepi sami po sebi ne bodo preoblikovali nemškega gospodarstva, lahko pa skupaj izboljšajo poslovno okolje in signalizirajo, da se vlada po mesecih notranjih sporov vendarle premika od razprav k izvedbi.
Za Evropo je nemški primer pomemben zato, ker se podobna vprašanja pojavljajo v skoraj vseh državah: kako financirati starajočo se družbo, kako razbremeniti delo, kako zmanjšati administrativne ovire, kako ohraniti produktivnost in kako pri tem ne porušiti temeljnega socialnega dogovora med državo, podjetji in zaposlenimi.
Nemčija torej ne odpira le novega reformnega cikla. Odpira vprašanje, ki bo v naslednjih letih vse bolj evropsko: ali lahko socialna država ostane močna, če gospodarstvo ni več dovolj konkurenčno – in ali lahko konkurenčnost raste, če podjetja in zaposleni izgubijo občutek pravičnosti in zaupanja.
