Število domnevnih kršitev človekovih pravic pri pridobivanju mineralov, ključnih za energetski prehod, se je leta 2025 povečalo za 73 %. Po podatkih poročila Transition Minerals Tracker 2026, ki ga je objavil Business & Human Rights Resource Centre (BHRRC), je bilo v enem letu zabeleženih 329 primerov domnevnih kršitev, leto prej pa 190. Gre za največji letni porast od začetka spremljanja leta 2010.
Poročilo kaže, da vprašanje človekovih pravic ni več zgolj družbena ali etična tema. Vse bolj postaja pomemben dejavnik operativnega, pravnega in finančnega tveganja za podjetja v celotni vrednostni verigi kritičnih mineralov.
Skoraj 70 % spornih rudnikov je povezanih z borznimi družbami
Analiza razkriva, da je skoraj 70 % rudnikov, pri katerih so bile evidentirane domnevne kršitve človekovih pravic, v lasti ali pod nadzorom javno kotirajočih družb. To pomeni, da so tveganjem neposredno izpostavljeni tudi institucionalni vlagatelji in podjetja, ki te minerale uporabljajo v svojih izdelkih.
Leta 2025 je:
- nasprotovanje lokalnih skupnosti povzročilo 27 začasnih ustavitev, upočasnitev ali zaprtij rudnikov,
- 44 primerov preraslo v sodne ali regulatorne postopke,
- od leta 2010 pa je bilo skupno evidentiranih že 1.226 domnevnih kršitev človekovih pravic.
Poročilo zato opozarja, da socialni konflikti neposredno vplivajo na zanesljivost dobavnih verig, časovnice investicij in stroške poslovanja.
Največ tveganj ostaja pri bakru
Največ evidentiranih primerov je povezanih z bakrom, ki predstavlja enega ključnih materialov za elektrifikacijo in obnovljive vire energije. Od leta 2010 je bilo z bakrom povezanih približno 60 % vseh prijavljenih primerov. Povečujejo pa se tudi tveganja pri pridobivanju niklja, železove rude, boksita in elementov redkih zemelj. Geografsko je največji porast zabeležen v Afriki, kjer se je število prijavljenih primerov povečalo za 122 %, medtem ko je Južna Amerika skoraj podvojila število evidentiranih primerov.
Delovni pogoji in konflikti z lokalnimi skupnostmi ostajajo osrednji izziv
Med najpogostejšimi razlogi za prijave so:
- kršitve pravic delavcev,
- vprašanja varnosti in zdravja pri delu,
- vplivi na lokalne skupnosti,
- pravice staroselskih prebivalcev,
- omejevanje sodelovanja javnosti pri odločanju.
Leta 2025 je bilo evidentiranih 92 primerov kršitev pravic delavcev, pri katerih je umrlo 22 delavcev, kar je skoraj dvakrat več kot leto prej. Poročilo opozarja tudi na pomen pravočasnega vključevanja lokalnih skupnosti ter spoštovanja načela svobodnega, predhodnega in informiranega soglasja (FPIC), ki ostaja eden ključnih dejavnikov za zmanjševanje konfliktov pri rudarskih projektih.
Koncentracija tveganj pri majhnem številu podjetij
Kar polovica vseh primerov, zabeleženih leta 2025, je povezana le z 10 rudarskimi podjetji in 33 rudniki. Med najpogosteje omenjenimi družbami so Glencore, Rio Tinto in First Quantum Minerals, kar je po oceni avtorjev deloma povezano tudi z njihovim velikim tržnim deležem.
Kljub temu ostaja pomembna ugotovitev, da skoraj polovica rudnikov, povezanih z domnevnimi kršitvami, nima niti javno objavljene osnovne politike spoštovanja človekovih pravic. To kaže na vrzeli pri izvajanju skrbnega pregleda človekovih pravic in upravljanju tveganj.
Povezava z evropsko zakonodajo
Ugotovitve poročila prihajajo v času, ko Evropska unija postopno krepi zahteve glede odgovornega upravljanja dobavnih verig. Čeprav je paket Omnibus zmanjšal obseg podjetij, ki bodo neposredno zavezana k poročanju po CSRD, ostajajo človekove pravice pomemben element evropskega regulatornega okvira. Podjetja bodo tudi v prihodnje morala dokazovati, da poznajo tveganja v svojih dobavnih verigah, izvajajo ustrezen skrbni pregled ter obvladujejo vplive na ljudi in okolje. Poleg zakonodaje na to vse bolj vplivajo tudi zahteve bank, investitorjev, kupcev in mednarodnih poslovnih partnerjev.
Kaj pomenijo ugotovitve za podjetja?
Poročilo potrjuje, da vprašanja človekovih pravic postajajo sestavni del upravljanja dobavnih verig kritičnih mineralov. Za podjetja, ki uporabljajo baker, nikelj, litij in druge ključne surovine, to pomeni potrebo po večji preglednosti dobaviteljev, učinkovitejšem upravljanju tveganj in tesnejšem sodelovanju z dobavitelji. Ob vse hitrejši elektrifikaciji gospodarstva bodo namreč konkurenčnost podjetij vse bolj določali ne le dostop do kritičnih mineralov, temveč tudi zanesljivost, odpornost in odgovornost njihovih dobavnih verig.
