Krožno gospodarstvo postaja eden ključnih stebrov evropske konkurenčnosti, odpornosti gospodarstva in doseganja podnebnih ciljev. Z zmanjšanjem odvisnosti od uvoženih surovin, učinkovitejšo rabo virov ter razvojem krožnih poslovnih modelov lahko Evropska unija okrepi svojo gospodarsko stabilnost in hkrati pospeši zeleni prehod.
Po ocenah bi lahko širša uporaba načel krožnega gospodarstva do leta 2030 povečala bruto domači proizvod (BDP) EU za približno 0,5 %. Evropski trg ponovne proizvodnje (remanufacturing) bi se lahko povečal z današnjih 31 na kar 100 milijard evrov, prehod pa naj bi ustvaril okoli 700.000 novih zelenih delovnih mest, predvsem na področjih popravil, ponovne proizvodnje in recikliranja.
Kljub velikemu potencialu napredek ostaja prepočasen. Stopnja krožne uporabe materialov v Evropski uniji se je med letoma 2010 in 2024 povečala le za 1,5 odstotne točke, kar je bistveno premalo za dosego cilja 24-odstotne krožne uporabe materialov do leta 2030. To kaže na razkorak med ambicioznimi evropskimi politikami in dejanskimi vlaganji v njihovo uresničevanje.
Po ocenah Evropska komisija in Evropska investicijska banka zasebne naložbe v krožne dejavnosti od leta 2019 stagnirajo pri približno 0,8 % BDP. Za uresničitev sprejetih evropskih politik bo do leta 2040 potrebnih dodatnih 82 milijard evrov naložb letno, kar predstavlja približno 68-odstotno povečanje sedanjih vlaganj.
Največje investicijske vrzeli so prisotne pri zasnovi izdelkov in ravnanju z izdelki ob koncu njihove življenjske dobe. Med prednostnimi sektorji izstopajo gradbeništvo, tekstilna industrija, baterije in avtomobilska industrija. Pomemben podatek je tudi, da ocenjene gospodarske izgube zaradi neukrepanja, ki znašajo približno 84,5 milijarde evrov letno, presegajo stroške potrebnih naložb.
Poročilo opozarja tudi na številne sistemske ovire, ki upočasnjujejo prehod na krožno gospodarstvo. Med njimi so neustrezno vrednotenje okoljskih stroškov, razdrobljene vrednostne verige, omejen dostop do financiranja ter pomanjkljivo vključevanje krožnih dejavnosti v obstoječe finančne instrumente.
Avtorji poudarjajo, da bo uspešen prehod mogoč le z usklajenim delovanjem javnega in zasebnega sektorja. Poleg jasnih pravil in spodbud bodo ključni ustrezni finančni mehanizmi, ki bodo podjetjem omogočili razvoj inovativnih rešitev, širšo uporabo novih tehnologij ter pospešeno uvajanje krožnih poslovnih modelov.
Krožno gospodarstvo tako ni več zgolj okoljska usmeritev, temveč pomembna gospodarska strategija, ki lahko Evropi zagotovi večjo surovinsko neodvisnost, okrepi njeno industrijsko konkurenčnost in prispeva k dolgoročno trajnostni gospodarski rasti.
