Zaupanje v institucije se zmanjšuje, kar postaja eden večjih izzivov sodobnega vodenja. Raziskave ameriškega Gallupa kažejo nizko raven zaupanja v številne tradicionalne institucije – med drugim v velike korporacije, medije in politične ustanove. Vendar izguba zaupanja ni zgolj vprašanje ugleda. Vpliva na sposobnost družb in organizacij, da sodelujejo, sprejemajo skupne odločitve in izvajajo spremembe.
Zaupanje je temelj kolektivnega delovanja. Kadar se zmanjša, ljudje ne izgubijo le soglasja o rešitvah, temveč pogosto tudi skupno razumevanje dejstev in realnosti. Zato sodobno vodenje vse manj temelji na formalni avtoriteti in vse bolj na sposobnosti ustvarjanja povezav med ljudmi.
Raziskovalci organizacijskih mrež poudarjajo pomen t. i. povezovalcev med skupinami (angl. boundary spanners) – posameznikov, ki povezujejo različne oddelke, stroke, generacije ali organizacijske kulture. Inovacije in učinkovito sodelovanje pogosto ne nastanejo zaradi centralnega nadzora, temveč skozi manjše povezane skupine, ki jih združuje skupen namen.
To potrjujejo tudi prakse podjetij. Organizacije uvajajo rotacije zaposlenih med oddelki, skupne razvojne programe, interne skupnosti in druge oblike sodelovanja, ki presegajo funkcijske meje. Namen ni samo boljši pretok informacij, temveč oblikovanje zaupanja med ljudmi, ki imajo različne naloge in poglede.
Pomembno vlogo ima tudi identiteta. Ljudje v organizacije prihajajo z različnimi strokovnimi, kulturnimi in osebnimi identitetami. Naloga voditeljstva je ustvariti dovolj močan skupni namen, da različne vloge ne postanejo ovira, ampak prispevajo k skupnemu cilju.
V času digitalnih omrežij se spreminja tudi razumevanje moči. Ta ne prihaja več samo ?od zgoraj navzdol?, temveč iz središča mrež – od ljudi in organizacij, ki znajo povezovati. Formalni položaj sam po sebi ne zagotavlja zaupanja. Zaupanje nastaja skozi odnose, verodostojnost in občutek pripadnosti.
Za voditelje prihodnosti zato ključni izziv ni več samo, kako načrtovati in usmerjati spremembe, ampak kako ustvarjati smisel, povezovati skupnosti in graditi okolja, kjer ljudje verjamejo drug drugemu. Velike spremembe se vse pogosteje začnejo v majhnih skupinah, ki jih povezuje skupen namen.
Prispevek temelji na raziskavah Gallupa o zaupanju v institucije ter sodobnih spoznanjih mrežne znanosti in organizacijske psihologije (Covey, Christakis & Fowler, Satell, Coyle), ki kažejo, da prihodnost vodenja temelji manj na formalni avtoriteti in vse bolj na sposobnosti ustvarjanja zaupanja, povezovanja in skupnega smisla.
