Industrija odstranjevanja ogljikovega dioksida iz ozračja, ki velja za enega ključnih stebrov boja proti podnebnim spremembam, se je znašla v resnih težavah. Eden največjih podpornikov tega sektorja, podjetje Microsoft, je namreč začel ustavljati svoje nakupe odstranjevanja ogljika.
Ta odločitev ima izjemno težo: Microsoft je do zdaj kupil približno 80 % vseh pogodbeno zagotovljenih količin odstranjevanja CO₂ na svetu, zato njegov umik pomeni potencialno velik udarec za celoten sektor (Morrow, 2025). Kljub temu pa se pojavljajo tudi novi, nepričakovani signali podpore – predvsem iz javnega sektorja.
Nepričakovan preobrat: dovoljenje za eksperiment v oceanu
Ameriška agencija U.S. Environmental Protection Agency je marca tiho odobrila raziskovalno dovoljenje startupu Carboniferous iz Houstona, piše dr. David Morrow na portalu The Conversation. Dovoljenje, izdano v okviru zakona Marine Protection, Research, and Sanctuaries Act, podjetju omogoča izvedbo eksperimenta v Mehiškem zalivu. Podjetje želi preizkusiti metodo, imenovano potapljanje biomase v oceanu (ocean biomass sinking), pri kateri rastline, ki so na kopnem absorbirale CO₂, potopijo na morsko dno, kjer se v pogojih brez kisika razgrajujejo bistveno počasneje (Morrow, 2025).
Zakaj sploh odstranjevanje CO₂?
Po podatkih Intergovernmental Panel on Climate Change odstranjevanje ogljikovega dioksida ni več izbira, temveč nuja. Če želi svet doseči cilje Pariškega sporazuma, bo moral:
- do sredine stoletja odstraniti 7–9 gigaton CO₂ letno,
- do leta 2100 pa celo do 20 gigaton letno (IPCC, 2023; Morrow, 2025).
Kako deluje potapljanje biomase?
Podjetje Carboniferous načrtuje eksperiment v tako imenovanem Orca Basin ob obali Louisiane – območju brez kisika (anoksično okolje), kjer nizka vsebnost kisika bistveno upočasni razgradnjo organske snovi.
Eksperiment vključuje:
- potopitev 20 vreč z ostanki sladkornega trsa,
- spremljanje razgradnje z merilno opremo.
Na globalni ravni kopenska vegetacija vsako leto veže približno 60 milijard ton ogljika, vendar se večina tega ogljika hitro vrne v ozračje zaradi razgradnje ali sežiga. Namen metode je ta ogljik trajneje “zakleniti” v globokem oceanu, kjer bi lahko ostal shranjen stoletja ali celo tisočletja (Morrow, 2025).
Potencial: obetaven, a omejen
Nedavne študije ocenjujejo, da bi lahko tovrstni projekti odstranili med 0,1 in 1 gigatono CO₂ letno. To je pomemben prispevek, vendar še vedno precej manj od količin, potrebnih za doseganje globalnih podnebnih ciljev (Morrow, 2025).
Kljub obetom metoda odpira številna vprašanja.
Anaerobne bakterije lahko proizvajajo metan (CH₄), ki je bistveno močnejši toplogredni plin kot CO₂. Če bi uhajal v ozračje, bi lahko izničil koristi te metode.
Potapljanje biomase lahko spremeni:
- prehranske verige,
- delovanje mikroorganizmov,
- raven kisika v vodi.
Posebej občutljivo je območje mezopelagika, ki je eno najbolj biološko aktivnih in hkrati slabo raziskanih območij oceanov.
Velike količine biomase bi lahko:
- spremenile sestavo organizmov na morskem dnu,
- povečale sproščanje snovi, kot so vodikov sulfid, metan in dušikove spojine,
- vplivale na ribištvo in širše ekosisteme (Morrow, 2025).
Carboniferous ni edino podjetje na tem področju. Podjetje Rewind eksperimentira z zakopavanjem biomase v sedimentih Črnega morja in Sredozemlja ter načrtuje shranjevanje do 1 milijona ton biomase letno do leta 2030.
Drugo podjetje, BlueGreen Water Technologies, uporablja kemične procese za odstranjevanje škodljivih alg, s čimer hkrati zmanjšuje onesnaženje in odstranjuje ogljik iz vodnih ekosistemov (Morrow, 2025).
Zakaj ravno oceani?
Oceani so največji naravni ponor ogljika na Zemlji:
- vsebujejo približno 50-krat več ogljika kot atmosfera,
- in 20-krat več kot kopenski ekosistemi skupaj (IPCC, 2023).
Zato predstavljajo eno ključnih področij za razvoj novih rešitev. Potapljanje biomase v oceanih je ena izmed bolj drznih idej, ki pa zahteva dodatne raziskave. Kot opozarjajo strokovnjaki, je nujno zagotoviti, da rešitve za podnebno krizo ne povzročijo novih okoljskih težav.
