Trajnostni menedžerji se danes soočajo z vse večjim pritiskom. Regulativne zahteve sicer ostajajo, politična podpora trajnostnim pobudam pa se v številnih državah zmanjšuje. Posledično se krčijo proračuni, število delovnih mest in podpora vodstev podjetij.
Po mnenju strokovnjakov Jana Zöllerja in Anne Portscheller iz organizacije KATE Umwelt & Entwicklung je v takšnih razmerah kolegialno svetovanje (peer learning) eno najbolj podcenjenih orodij za učinkovito reševanje izzivov. Dostop do celotnega pogovora je na portalu Haufe.
Po njunih izkušnjah so trajnostni strokovnjaki pogosto prisiljeni nenehno upravičevati pomen svojega dela. Poleg vse večjih zahtev glede poročanja se soočajo tudi z omejenimi viri in pomanjkanjem podpore vodstva, kar vodi v dodatno obremenitev in izgorelost. V nekaterih organizacijah so celo tarča kritik zaposlenih ali zunanjih deležnikov.
Poseben izziv predstavlja dejstvo, da morajo trajnostni menedžerji uvajati spremembe brez formalnih pristojnosti za odločanje. Njihov vpliv temelji predvsem na strokovnem znanju, prepričevanju in sodelovanju. Sogovornika opozarjata, da moraliziranje pri tem ni učinkovito, saj pogosto povzroči odpor. Veliko pomembnejši so razumevanje različnih pogledov, potrpežljivost in sposobnost prilagajanja razmeram v organizaciji.
Kolegialno svetovanje omogoča izmenjavo resničnih izkušenj med strokovnjaki, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Namesto teoretičnih rešitev udeleženci delijo konkretne primere uspehov in neuspehov ter drug drugemu pomagajo pri iskanju praktičnih rešitev. Takšen pristop krepi prenos znanja v prakso in zmanjšuje občutek osamljenosti, ki ga pogosto doživljajo trajnostni strokovnjaki.
Format pa ni primeren za vsa vprašanja. Kadar gre za strogo regulativne ali pravne zahteve, na primer pripravo revizijsko skladne analize pomembnosti, so potrebni strokovnjaki z ustreznimi specialističnimi znanji. Kolegialno svetovanje največjo vrednost prinaša pri vprašanjih vodenja sprememb, sodelovanja med oddelki, komunikacije in razjasnjevanja vlog.
Pomemben pogoj za uspešno delovanje skupin je psihološka varnost. Udeleženci morajo imeti možnost odkrito govoriti o napakah, dvomih in izzivih brez strahu pred negativnimi posledicami. Takšno zaupno okolje spodbuja iskrene razprave, kakovostnejše povratne informacije in učinkovitejše učenje.
Izkušnje kažejo, da udeleženci sčasoma osvojijo tudi veščine moderiranja razprav, strukturiranega podajanja povratnih informacij in učinkovitejšega sodelovanja v projektnih ekipah. Poleg novih znanj pa je eden najpomembnejših učinkov občutek, da pri svojem delu niso sami. Prav medsebojna podpora in izmenjava izkušenj lahko trajnostnim strokovnjakom pomagata ohraniti motivacijo ter uspešno voditi spremembe tudi v zahtevnih razmerah.
