Evropski sindikalni inštitut (European Trade Union Institute – ETUI) je izdal svojo letno analizo z naslovom Benchmarking Working Europe 2025. Tema letošnjega poročila je “kakovostna delovna mesta za trajnostno konkurenčnost”.
Poročilo analizira najnovejše spremembe na področjih, ki so ključnega pomena za delavsko gibanje in strokovno delo ETUI, ter ocenjuje, ali nastajajoči politični okvir Evropske unije ter obstoječe politike dejansko omogočajo uravnoteženje različnih razsežnosti trajnosti – gospodarske, socialne in okoljske. Ob tem opozarja na pomembna gospodarska in politična tveganja, ki spremljajo trenutne razvojne smeri.
Krhka industrijska strategija EU med zelenim prehodom in geopolitičnimi pritiski
Uvodno poglavje se osredotoča na industrijsko politiko. Avtorji poudarjajo, da so pandemija covida-19, energetska kriza, geopolitične napetosti ter zaostrovanje trgovinskih odnosov razkrili šibkosti evropske industrijske strategije, ki je dolgo temeljila predvsem na tržnih mehanizmih. Desetletja takšnega pristopa so Evropsko unijo pripeljala do močnih odvisnosti pri strateških tehnologijah in surovinah, hkrati pa jo izpostavila nestanovitnosti cen energije. Nedavne napovedi prestrukturiranj kažejo, da je tveganje deindustrializacije realno.
EU je zato sprejela pomemben politični zasuk k bolj intervencionistični industrijski politiki, ki naj bi bila usklajena z okoljskimi in strateškimi cilji. T. i. Green Deal Industrial Plan iz februarja 2023 ter povezana zakonodaja – Net Zero Industry Act in Critical Raw Materials Act – naj bi okrepila evropsko proizvodnjo in zmanjšala odvisnost od uvoženih tehnologij in materialov, ključnih za podnebne cilje. Kljub temu pa ti ukrepi ostajajo omejeni zaradi razdrobljenega večnivojskega upravljanja, nacionalnih zadržkov do poglobljene integracije ter makroekonomskih pravil EU in pravil o konkurenci, ki omejujejo razvoj “podjetniške Evrope”. Poleg tega nedavni politični premik EU v smeri deregulacije in poenostavljanja postavlja prihodnost teh politik pod vprašaj, čeprav globalne razmere zahtevajo krepitev evropske industrijske strategije.
Investicijski primanjkljaj in počasna rast kot zavora evropske konkurenčnosti
Prvo poglavje analizira makroekonomski razvoj v Evropi v letu 2024 in začetku 2025. Izpostavlja dolgotrajno nizko raven investicij v EU ter prekomerno odvisnost od zunanjega povpraševanja, kar je povezano tudi s šibko rastjo realnih plač. Te razmere so prispevale k počasni rasti produktivnosti. Javno financirane investicije so se sicer nekoliko povečale, vendar ostajajo omejene zaradi novih fiskalnih pravil EU. Poročilo opozarja tudi na razprave o prihodnjem večletnem proračunu EU po letu 2027 ter poziva k previdnosti pri reformah, ki bi lahko oslabele kohezijsko politiko. Avtorji poudarjajo, da mora konkurenčna politika, osredotočena na tehnološke inovacije v omejenem številu sektorjev, vključevati tudi ukrepe za širjenje produktivnostnih koristi med delavci in regijami, sicer lahko pride do povečanja družbenega nezadovoljstva in politične polarizacije.
Napredek na trgu dela, a vztrajanje strukturnih neenakosti
Drugo poglavje poudarja, da mora biti trajnostna konkurenčnost tudi socialno vzdržna. Čeprav so stopnje zaposlenosti v EU na splošno narasle, brezposelnost pa upadla, ostajajo pomembne težave: razlike v zaposlenosti med spoloma, visoki deleži dolgotrajne brezposelnosti in brezposelnosti mladih v nekaterih državah članicah ter neenakosti med regijami. Te težave predstavljajo tako socialni kot gospodarski problem, saj zavirajo trajnostno rast. Poročilo analizira tudi razvoj znanj in zaposlovanja v visokotehnoloških, znanju intenzivnih in krožnih sektorjih, kjer so med državami EU velike razlike. Sklep je, da je kljub napetostim med konkurenčnostjo in socialno trajnostjo možno doseči sinergije, vendar le ob ciljno usmerjenih politikah, pri čemer naj Evropski steber socialnih pravic služi kot osrednje vodilo.
Zeleni prehod, delovni pogoji in izzivi socialne pravičnosti v EU
Tretje poglavje ugotavlja, da se je po obdobju padanja realnih plač v prejšnjih letih leta 2024 trend obrnil, kar je delavcem delno povrnilo kupno moč. Kljub temu realne plače še vedno ostajajo pod ravnmi pred pandemijo. Pomembno vlogo so imele občutne povišice minimalnih plač, ki so zmanjšale dohodkovne neenakosti in ublažile izgube pri najnižje plačanih delavcih. Ključen dejavnik je bila tudi Direktiva EU o ustreznih minimalnih plačah iz leta 2022, ki je s svojimi referenčnimi vrednostmi vplivala na prilagoditve plačnih politik v državah članicah ter spodbudila širitev kolektivnega pogajanja. Vendar pa je prihodnost te direktive negotova zaradi postopkov pred Sodiščem EU, kar bi lahko imelo širše posledice za socialno Evropo.
Psihosocialna tveganja kot naraščajoč izziv delovnih mest
Četrto poglavje obravnava psihosocialna tveganja na delovnem mestu, ki jih ne razume le kot varnostni problem, temveč tudi kot ključen element gospodarske odpornosti EU. Psihosocialna tveganja vključujejo visoke delovne obremenitve, negotovost zaposlitve, dolge delovne ure in slabe medosebne odnose. Ta tveganja so neenakomerno porazdeljena in bolj prizadenejo ženske, starejše delavce ter tiste v negotovih ali nizkokvalificiranih zaposlitvah. Digitalizacija lahko te razmere še poslabša zaradi večjega nadzora, izgube avtonomije in stalne dosegljivosti, zlasti v platformnem delu. Poročilo poudarja tudi velik gospodarski strošek teh tveganj, saj stres in z njim povezane bolezni EU letno povzročijo milijardne izgube. Zato predlaga uvedbo posebne evropske direktive o psihosocialnih tveganjih ter obvezne preventivne ukrepe.
Zeleni prehod med industrijsko preobrazbo in tveganjem negotovih zaposlitev
Peto poglavje se osredotoča na zeleni prehod in njegov vpliv na industrijska delovna mesta. Poročilo zavrača trditev, da bi razogljičenje nujno povzročilo deindustrializacijo, vendar opozarja, da je rast novih zelenih delovnih mest še vedno omejena, pogosto pa so ta delovna mesta tudi negotova. EU zaostaja za cilji REPowerEU zaradi pomanjkanja investicij in šibke integracije vrednostnih verig. Posebej ranljiv je avtomobilski sektor, zlasti proizvodnja električnih vozil in baterij. Poročilo izpostavlja tudi napetosti med cenami energije, konkurenčnostjo industrije in socialno pravičnostjo. Brez dodatnega fiskalnega prostora obstaja tveganje, da bo industrijska politika vodila v večjo fleksibilizacijo trga dela in deregulacijo, kar bi lahko oslabilo socialno razsežnost zelenega prehoda. Zato avtorji predlagajo vzpostavitev okvira za pravičen prehod ter reformo pravil o državni pomoči in javnem naročanju, ki bi vključila socialne in okoljske pogoje.
Socialni dialog, nadzor podjetij in prihodnost delavskih pravic v EU
Šesto poglavje analizira socialni dialog, poročanje o trajnostnosti podjetij, udeležbo delavcev v upravljanju in vlogo sindikatov v kontekstu evropske konkurenčne politike. Ugotavlja, da so pričakovanja glede krepitve socialnega dialoga ostala neizpolnjena, saj se število zavezujočih dogovorov zmanjšuje, vse bolj pa prevladujejo neobvezujoče izjave. Analiza prenosa Direktive o poročanju podjetij o trajnostnosti kaže tudi nejasnosti glede vključevanja delavcev v postopke poročanja. Predlagane spremembe Komisije iz leta 2025 bi lahko dodatno oslabile pravice delavcev do sodelovanja. Poročilo opozarja tudi na težave pri uresničevanju sistemov delavskega soupravljanja na ravni uprav podjetij, kjer sodna praksa Sodišča EU postavlja pod vprašaj učinkovitost zaščite teh pravic.
Sklepno poročilo poudarja, da raziskave, kot je Benchmarking Working Europe, predstavljajo ključno podlago za delovanje sindikatov in oblikovanje evropskega socialnega dialoga. Omogočajo razumevanje realnih razmer delavcev, zlasti najbolj ranljivih skupin, ter zagotavljajo podatke in analize, ki podpirajo pogajanja za boljše delovne pogoje. Hkrati pomagajo razkriti socialne stroške deregulacije in varčevalnih politik ter krepijo argumente za bolj pravično in demokratično ureditev sveta dela v EU.
