Podjetja se pri razogljičenju srečujejo z vse bolj zapletenim sistemom standardov, okvirov in certifikatov. Jasna pravila in dosledno merjenje so zato postali ključni za verodostojno podnebno strategijo.
Razogljičenje je ena osrednjih nalog korporativne trajnosti, vendar podjetjem pri tem pogosto ne manjka ambicij, temveč jasnosti. Področje trajnostnih in podnebnih certifikatov je namreč izjemno razvejano, izrazi pa se lahko med podjetji in celo znotraj posameznih organizacij razumejo različno. Posledica so lahko podvajanje dela, višji stroški, napačne ocene in tudi očitki o zelenem zavajanju.
Po mnenju Austina Whitmana iz organizacije Trellis je mogoče zapleten sistem podnebnih strategij razumeti s pomočjo štirih osnovnih elementov: merjenja, načrtovanja, zmanjševanja vplivov in poročanja.
Štirje temelji podnebne strategije
Prvi korak je merjenje emisij toplogrednih plinov. Podjetje mora vedeti, kakšen je njegov ogljični odtis, preden lahko določi cilje in ukrepe.
Sledi načrtovanje podnebnega prehoda, ki lahko vključuje ocenjevanje tveganj, modeliranje prihodnjih scenarijev ali določanje podnebnega proračuna. Tretji element je zmanjševanje oziroma blaženje vplivov – od uporabe čiste energije in trajnostnih goriv do sprememb v dobavnih verigah in drugih ukrepov za zmanjšanje emisij.
Četrti element je poročanje o sprejetih ukrepih in njihovih rezultatih.
Ti štirje elementi se lahko uporabljajo pri različnih vrstah strategij – od strategije podjetja do pristopa za posamezen izdelek, blagovno znamko, stavbo ali kmetijsko dejavnost.
Od okvirov do standardov
Ker podjetja potrebujejo bolj konkretna pravila, so se razvili različni okviri in standardi. Okviri določajo priporočene pristope in najboljše prakse, standardi pa so praviloma namenjeni širši uporabi in postavljajo bolj enotna pravila.
Podjetja lahko uporabljajo obstoječe okvire ali pa razvijejo lastne, prilagojene svojemu poslovanju. Adidas je denimo svojo podnebno tranzicijo zasnoval okoli merjenja, načrtovanja, zmanjševanja vplivov in poročanja, pri čemer posebno pozornost namenja materialom, uporabi čiste energije pri dobaviteljih ter ravnanju z izdelki ob koncu njihove življenjske dobe.
Standardi imajo še pomembnejšo vlogo, saj naj bi temeljili na širšem soglasju strokovnjakov in deležnikov. Med najbolj znanimi je GHG Protocol, ki podjetjem zagotavlja metodologijo za merjenje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov. Standardi se hkrati nenehno posodabljajo, saj se spreminjajo znanstvena spoznanja, zakonodaja in pričakovanja družbe.
Certifikat kot neodvisen dokaz
Najvišjo raven v tej hierarhiji predstavljajo certifikati. Ti ne določajo zgolj pravil, temveč dokazujejo, da jih je podjetje oziroma njegov izdelek dejansko izpolnil. Ključna prednost je neodvisno preverjanje tretje strani.
Certifikacija lahko zato poveča zaupanje potrošnikov, vlagateljev, zaposlenih in drugih deležnikov. V nekaterih primerih je pomembna tudi zaradi zakonodaje. Evropska pravila na področju varstva potrošnikov denimo za določene okoljske oziroma trajnostne trditve zahtevajo neodvisno preverjanje.
Dobro zasnovani certifikacijski sistemi praviloma povezujejo vse ključne elemente podnebne strategije in se opirajo na priznane standarde.
Nevarnost nenehnega prilagajanja
Težava pa je, da se področje trajnosti hitro spreminja. Standardi in okviri se redno posodabljajo, podjetja pa morajo svoje strategije temu prilagajati. Za trajnostne ekipe je lahko že samo učenje nove metodologije za izračun ogljičnega odtisa dolgotrajen proces – v nekaterih primerih traja leto ali več.
Namesto da bi se podjetja ves čas prilagajala novim pravilom, bi morala zato čim bolj izkoristiti obstoječe podatke, meritve in modele.
Cilj ni certifikat, temveč zmanjšanje emisij
Ključno sporočilo je, da certifikat sam po sebi ne sme postati cilj podnebne strategije. Končni cilj mora biti dejansko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
Pri tem ni smiselno čakati na popolne podatke. Čeprav so natančne meritve pomembne, lahko pomanjkanje podatkov postane tudi izgovor za neukrepanje. Ocene in razponi so lahko koristni, če podjetje jasno prizna njihovo negotovost.
Prav tako ni smiselno vsakega sistema razvijati od začetka. Podjetja lahko obstoječe standarde in okvire prilagodijo svojim potrebam, s čimer prihranijo čas in hkrati povečajo verodostojnost svojih strategij.
Pomembno je tudi, da podjetja jasno opredelijo svoje cilje in rezultate ter o napredku redno poročajo. Pri tem naj iščejo povezave med različnimi sistemi. Podatki iz inventarja emisij, ki so bili na primer zbrani za regulatorno poročanje, se lahko pogosto uporabijo tudi pri drugih standardih in certifikacijah.
Pravo merilo je verodostojnost
Podjetja morajo pri izbiri načina komuniciranja upoštevati tudi svojo ciljno skupino. Regulativno poročanje zahteva drugačno raven podrobnosti kot oglaševanje izdelka ali komunikacija z zaposlenimi.
Premalo informacij lahko vodi v očitke o zelenem zavajanju, preveč pa lahko uporabnike preobremeni. Certifikat lahko v takšnem okolju deluje kot preprost znak, da za določeno trditvijo stojijo preverljivi podatki in neodvisna kontrola.
Vse bolj zapleten svet trajnostnih standardov zato ne zahteva nujno še več pravil, temveč predvsem več reda, doslednosti in jasnosti. Podjetja, ki bodo znala povezati merjenje, načrtovanje, zmanjševanje emisij in poročanje ter pri tem učinkovito uporabljati obstoječe standarde in certifikate, bodo lažje dokazala, da njihove podnebne zaveze niso zgolj besede, ampak dejanska dejanja.
