Električne baterije postajajo eno ključnih področij svetovne industrijske politike. Poročilo Industrial Policy for the Battery Age primerja pristope Kitajske, Indonezije in Maroka pri razvoju vrednostnih verig baterij za električna vozila – od pridobivanja surovin in njihove predelave do proizvodnje baterij in električnih vozil.
Države uporabljajo različna orodja: subvencije, zahteve glede lokalne vsebine, investicijske spodbude, infrastrukturo in povezovanje različnih delov vrednostne verige. Kitajska je pri tem najbolj uspešna, saj je z usklajeno industrijsko politiko pridobila pomemben svetovni tržni delež vzdolž celotne vrednostne verige.
Primer Indonezije kaže, da uspešna privabljanja naložb v predelavo surovin še ne pomenijo nujno preboja v proizvodnjo baterij in električnih vozil. Maroko pa podobno strategijo šele razvija in poskuša svoje prednosti na področju rudarstva povezati s proizvodnjo.
Industrijska politika lahko prinese gospodarsko rast, nova delovna mesta, naložbe in hitrejši zeleni prehod, vendar prinaša tudi tveganja. Med njimi so presežne proizvodne zmogljivosti, trgovinski konflikti, okoljska škoda, vprašanja delavskih pravic in pomanjkanje usklajevanja med državami.
Poročilo tako ponuja pomemben vpogled v to, kako države s ciljno usmerjeno industrijsko politiko poskušajo pridobiti mesto v hitro rastoči globalni industriji baterij – in kakšne so meje ter stranski učinki takšnega pristopa.
