Indija postaja novo žarišče svetovne razprave o PFAS oziroma tako imenovanih “večnih kemikalijah”, potem ko je selitev dela sporne evropske kemične proizvodnje v zvezno državo Maharashtra sprožila proteste, politične odzive in vprašanja o prenosu okoljskih tveganj iz razvitih držav v gospodarstva v razvoju, opozarja SDG News.
Po poročanju medijev naj bi bili stroji in proizvodni sistemi nekdanje tovarne Miteni iz italijanske Vicenze preseljeni v obrat podjetja Laxmi Organic Industries v mestu Ratnagiri. Prav tovarna Miteni je bila v Evropi povezana z eno največjih kriz onesnaženja s PFAS kemikalijami.
PFAS so skupina sintetičnih kemikalij, ki se uporabljajo v industriji, gasilskih penah, nepregornih materialih in premazih proti prijemanju. Zaradi izjemne obstojnosti v naravi jih imenujejo “večne kemikalije”, saj se zelo počasi razgrajujejo. Številne raziskave jih povezujejo tudi z resnimi zdravstvenimi tveganji.
Primer v Italiji je postal simbol okoljskega škandala, potem ko so preiskave pokazale obsežno onesnaženje podtalnice in pitne vode na severu države, ki je prizadelo več sto tisoč ljudi. Leta 2025 so bili nekdanji vodilni v podjetju pravnomočno spoznani za odgovorne za onesnaženje.
Zdaj podobni strahovi rastejo tudi v Indiji. Lokalni prebivalci, okoljski aktivisti in politiki opozarjajo, da bi lahko obrat v Ratnagiriju povzročil podobne okoljske in zdravstvene posledice kot v Italiji. Posebej zaskrbljeni so zaradi vpliva na kmetijstvo, ribištvo in lokalne vodne vire, od katerih je regija močno odvisna.
Oblasti v Maharashtri skušajo pomiriti javnost. Tamkajšnji minister za industrijo je zatrdil, da najbolj nevarnih PFAS spojin v obratu trenutno ne proizvajajo ter da okoljska dovoljenja še vedno preverjajo. Kljub temu kritiki opozarjajo, da vprašanje ni več zgolj tehnično ali pravno, temveč predvsem vprašanje zaupanja in odgovornosti.
Dogajanje v Indiji odraža širši globalni problem. Zaradi strožjih okoljskih pravil v Evropi in vse večjega nadzora v ZDA se pojavljajo bojazni, da se nevarna industrijska proizvodnja ne zmanjšuje, ampak se zgolj seli v države z manj strogimi regulacijami.
Okoljske organizacije ta pojav vse pogosteje opisujejo kot “prenos onesnaževanja”, kjer podjetja pod pritiskom zakonodaje, tožb ali javnosti proizvodnjo premestijo v druge dele sveta.
Primer Ratnagiri zato presega lokalni spor. Po mnenju analitikov postaja preizkus verodostojnosti globalnega okoljskega upravljanja v času, ko so dobavne verige, kapital in industrijska proizvodnja tesno povezani med državami.
Za indijske oblasti je to zahtevno ravnotežje med privabljanjem investicij in zaščito zdravja prebivalcev ter okolja. Za mednarodno skupnost pa primer odpira širše vprašanje: ali bo prehod v varnejšo in bolj trajnostno industrijo res globalen ali pa bodo okoljska tveganja le prerazporejena med bogatejšimi in revnejšimi državami.
