Svetovna kakovost zraka se slabša, opozarja najnovejše poročilo o kakovosti zraka za leto 2025, ki ga je pripravilo švicarsko podjetje IQAir. Analiza podatkov iz 9.446 mest v 143 državah kaže, da le še 14 odstotkov mest na svetu diha varen zrak, kar pomeni poslabšanje glede na prejšnje leto, ko je ta delež znašal 17 odstotkov.
Poročilo ugotavlja, da je upad kakovosti zraka v veliki meri posledica podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, pri čemer imajo ključno vlogo gozdni požari, peščeni viharji in drugi ekstremni vremenski pojavi. Prav dim gozdnih požarov je bil eden glavnih dejavnikov poslabšanja zraka v letu 2025, skupaj z vplivi rabe fosilnih goriv.
Posebej zaskrbljujoči so podatki o drobnih delcih PM2.5, ki jih kot ključni kazalnik kakovosti zraka določa World Health Organization. Ti delci, manjši od 2,5 mikrometra, lahko prodrejo globoko v pljuča in vstopijo v krvni obtok, kjer povzročajo bolezni dihal, srčno-žilne zaplete in dolgoročne zdravstvene težave, vključno z rakom. WHO kot varno letno mejo določa koncentracijo 5 µg/m³, vendar večina držav tega standarda ne dosega.
Poročilo razkriva, da so najbolj onesnažene države na svetu Pakistan (67,3 µg/m³), Bangladeš (66,1 µg/m³), Tadžikistan (57,3 µg/m³), Čad (53,6 µg/m³) in Demokratična republika Kongo (50,2 µg/m³).
Med 25 najbolj onesnaženimi mesti na svetu so vsa locirana v Indiji, Pakistanu in na Kitajskem, pri čemer Indija gosti tri od štirih najbolj onesnaženih mest, vključno z absolutnim vrhom.
Mesto Loni v zvezni državi Uttar Pradesh dosega povprečno koncentracijo 112,5 µg/m³ PM2.5, kar je več kot 22-krat nad priporočeno mejo WHO in skoraj četrtino več kot leto prej. Glavni viri onesnaženja so promet, industrijske emisije, prah s cest ter neustrezno odlaganje odpadkov.
Na drugi strani lestvice izstopa Nieuwoudtville v Južni Afriki, kjer koncentracija PM2.5 znaša le 1,0 µg/m³, kar ga uvršča med najčistejša območja na svetu.
V Evropi so leta 2025 le tri države – Andora, Estonija in Islandija – dosegle varne smernice WHO. To jih uvršča med zgolj 13 držav na svetu, kjer kakovost zraka ostaja znotraj priporočil. Kljub temu se je stanje v Evropi v številnih državah poslabšalo. V 23 državah so zabeležili povečanje koncentracij PM2.5, v 18 pa zmanjšanje. Posebej izstopata Švica in Grčija, kjer se je onesnaženje povečalo za več kot 30 odstotkov, predvsem zaradi vpliva dima gozdnih požarov iz Severne Amerike in saharskega prahu. Nasprotno je Malta zabeležila skoraj 24-odstotno izboljšanje, kar strokovnjaki pripisujejo prehodu z težkih kurilnih olj na obnovljive vire energije ter ukrepom za zmanjšanje emisij v prometu.
V času priprave poročila so med najbolj onesnaženimi mesti na svetu sodila tudi evropska mesta, med njimi Pariz in London, kar kaže na resnost problema tudi v razvitih državah.
Leto 2025 je bilo v Evropi tudi eno najhujših po obsegu gozdnih požarov. Ti so dosegli vrhunec avgusta, ko so prizadeli kmetijska zemljišča, gozdove in naselja. Ekstremni vremenski dogodki, vključno z vročinskimi valovi, poplavami in sušami, so povzročili vsaj 43 milijard evrov gospodarske škode.
Po podatkih Copernicus Atmosphere Monitoring Service k slabši kakovosti zraka v Evropi prispevajo tudi:
• emisije amonijaka iz kmetijstva,
• povečane koncentracije cvetnega prahu,
• stagnirajoče vremenske razmere,
• ter stalno onesnaženje zaradi izgorevanja fosilnih goriv, zlasti v vzhodni Evropi in na Balkanu.
Kljub obsežni analizi ostajajo pomembne vrzeli v podatkih. Po ocenah IQAir ima le manjši del svetovnega prebivalstva dostop do zanesljivih in lokalno specifičnih podatkov o kakovosti zraka.
Razmere so se v nekaterih državah celo poslabšale. Leta 2025 so bile zmanjšane ali ukinjene številne merilne pobude, med drugim tudi globalni program spremljanja kakovosti zraka ameriškega zunanjega ministrstva. Raziskovalni center Centre for Research on Energy and Clean Air poroča, da so bile dejavnosti spremljanja oslabljene v 44 državah, šest držav pa je ostalo brez kakršnegakoli nadzora. »Brez meritev ne moremo razumeti, kaj dihamo,« opozarja direktor IQAir Frank Hammes. Po njegovih besedah je razširitev dostopa do podatkov ključna za učinkovito ukrepanje, saj omogoča skupnostim, da prepoznajo tveganja in zmanjšajo emisije.
