Eurofound, Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, je na portalu https://www.socialeurope.eu/, objavila primerjalno analizo o delovnih pogojih.
Raziskavo s tega področja namreč izvaja od leta 1990. Evropski trg dela je v zadnjih desetletjih doživel temeljito preobrazbo. Ko je Eurofound leta 1990 izvedla prvo raziskavo o delovnih pogojih, je bila slika precej enotna: tipičen delavec je bil mlad moški v zahodnoevropski tovarni, zaposlen za nedoločen čas in z običajnim delovnikom od devetih do petih. Udeležba žensk na trgu dela je takrat znašala okoli 55 %, še leta 2005 pa kar 40 % zaposlenih pri delu ni uporabljalo računalnika. Najnovejši podatki raziskave za leto 2024, ki zajema 35 držav (EU, Zahodni Balkan, Norveško in Švico), kažejo povsem drugačno sliko. Delovna sila je danes starejša in bolj feminizirana, hkrati pa se sooča z novimi oblikami pritiska. Če je bilo leta 1990 zaposlenih manj kot 20 % oseb med 60. in 64. letom, jih je danes skoraj 50 %, kar odraža daljšo življenjsko in delovno dobo.
Pomembne spremembe prinaša tudi digitalizacija. Kljub pogostim opozorilom o nadomeščanju delavcev z umetno inteligenco podatki kažejo bolj postopno preobrazbo dela. Približno 30 % zaposlenih poroča, da je tehnologija nekatere naloge odpravila, vendar jih več kot 40 % navaja, da jim je hkrati prinesla nove naloge. Namesto izginjanja dela tako opazujemo njegovo intenzifikacijo. Ob tem se pojavlja tudi nov razkorak: ženske v vseh starostnih skupinah uporabljajo orodja umetne inteligence manj pogosto kot moški.
Na področju delovnega časa so trendi večinoma pozitivni. Dolgi delovniki so redkejši, fleksibilnost pa postaja standard. Vse manj zaposlenih nima vpliva na razporeditev svojega delovnega časa. Kljub temu ostaja razkorak med dejanskim in želenim: tudi med tistimi, ki delajo 35 do 40 ur na teden, jih kar 30 % želi krajši delovni čas, če bi jim to dopuščale finančne razmere.
Pandemija je dodatno preoblikovala delo, zlasti z razmahom dela na daljavo. Danes približno petina zaposlenih dela na daljavo ali hibridno, vendar to prinaša nove izzive. Meje med delom in prostim časom se brišejo, vse več zaposlenih dela tudi v času, ki bi moral biti namenjen počitku, kar povečuje tveganja za duševno zdravje.
Tudi tveganja na delovnem mestu se spreminjajo. Klasične industrijske nevarnosti, kot so poklicne bolezni iz rudarstva ali hrup, so se zmanjšale, nadomeščajo pa jih bolj prikrite obremenitve. Dolgotrajno sedenje danes prizadene več kot tretjino zaposlenih, ponavljajoči se gibi rok pa ostajajo razširjen problem v številnih panogah. Vse pomembnejši dejavnik postajajo tudi podnebne razmere: izpostavljenost visokim temperaturam, zlasti v gradbeništvu, kmetijstvu in prometu, narašča, kar kaže na neposreden vpliv podnebnih sprememb na delovne pogoje.
Širitev Evropske unije je sicer prispevala k večjemu izenačevanju delovnih pogojev med državami, vendar se pojavljajo nove razlike. Pandemija je razkrila razkorak med delovnimi mesti, kjer je možno delo na daljavo, in tistimi, kjer to ni mogoče. Prav slednja – pogosto slabše plačana in bolj intenzivna – se soočajo tudi s pomanjkanjem delovne sile.
Evropska komisija ob pripravi novih politik, kot sta načrt za kakovostna delovna mesta in prihodnji zakonodajni okvir, poudarja, da kakovost dela ni odvisna le od plače. Pomembni so tudi fleksibilnost, avtonomija in delovni pogoji. Podatki kažejo, da lahko že relativno preprosti ukrepi, kot je večji vpliv zaposlenih na razporeditev delovnega časa, bistveno izboljšajo kakovost dela. Štiri desetletja podatkov tako kažejo jasno smer: prihodnost dela v Evropi bo odvisna od sposobnosti prilagajanja digitalnim, demografskim in okoljskim spremembam, pri čemer bo ključno zagotoviti, da bodo delovna mesta ne le produktivna, temveč tudi trajnostna in varna za vse.
