Evropski proizvajalci tovornjakov pozivajo EU k triletnemu zamiku cilja za zmanjšanje emisij CO₂ za težka vozila. Namesto leta 2030 bi morali proizvajalci skladnost z zahtevami doseči leta 2033. Kot razlog navajajo predvsem počasno izgradnjo polnilne infrastrukture, dolge postopke priključevanja na omrežje in visoke stroške energije.
Združenje evropskih proizvajalcev avtomobilov ACEA opozarja, da električni in drugi brezemisijski modeli trenutno predstavljajo le 2,4 odstotka novih prodaj težkih vozil, kar je po navedbah industrije precej premalo za doseganje sedanjih ciljev, piše ESG News.
Predlog podpira sedem velikih evropskih proizvajalcev tovornjakov in avtobusov, med njimi DAF Trucks, Daimler Truck, Iveco in Scania.
Cilj za leto 2030 zahteva 43-odstotno zmanjšanje
Po veljavnih pravilih EU morajo proizvajalci do leta 2030 povprečne emisije CO₂ novih težkih vozil zmanjšati za 43 odstotkov glede na raven iz leta 2025. Cilj se nato zaostri na 64 odstotkov do leta 2035 in 90 odstotkov do leta 2040.
Za proizvajalce, ki ciljev ne bodo dosegli, so predvidene finančne kazni. V obdobju 2025–2029 lahko podjetja del obveznosti izpolnijo tudi z emisijskimi krediti, vendar proizvajalci opozarjajo, da ti ne morejo nadomestiti pomanjkljive infrastrukture in drugih ovir.
Pri težkih vozilih je prehod na brezogljične pogone zahtevnejši kot pri osebnih avtomobilih. Tovornjaki potrebujejo zmogljive polnilnice, zanesljivo infrastrukturo na glavnih tovornih poteh ter zadostne priključne zmogljivosti za polnjenje v bazah prevoznikov.
Pomemben dejavnik so tudi skupni stroški uporabe vozila, vključno s ceno energije, vzdrževanjem, nosilnostjo in časom, ko je vozilo zaradi polnjenja ali drugih razlogov izločeno iz uporabe.
Proizvajalci želijo več vlaganj v infrastrukturo
Proizvajalci zato ne pozivajo le k zamiku roka, temveč tudi k širšim ukrepom za pospešitev prehoda na brezogljični cestni promet.
Med predlogi so hitrejša postavitev polnilnic, krajši postopki za priključevanje na električno omrežje ter večja uporaba cestnin, vezanih na emisije vozil. Takšni ukrepi bi lahko izboljšali konkurenčnost čistih tovornjakov v primerjavi z dizelskimi.
Industrija predlaga tudi, da bi države prihodke iz trgovanja z emisijami usmerjale v polnilno infrastrukturo in spodbude za uporabo brezemisijskih vozil. S tem bi bil sistem določanja cene ogljika neposredneje povezan z naložbami, potrebnimi za razogljičenje cestnega tovornega prometa.
Razprava tako ni več zgolj vprašanje roka za proizvajalce vozil. Odpira tudi vprašanje, kako naj si odgovornost za prehod razdelijo proizvajalci, prevozniki, energetska podjetja in javni sektor.
Med ambicioznimi cilji in dejanskimi pogoji na trgu
Poziv proizvajalcev prihaja v času širše razprave o evropski avtomobilski politiki in predlogih Evropske komisije za spremembe pravil, povezanih s prehodom na brezemisijsko mobilnost.
Za proizvajalce bi triletni zamik pomenil manjši kratkoročni pritisk zaradi morebitnih kazni. Hkrati pa bi lahko počasnejše zaostrovanje zahtev zmanjšalo pritisk za hitre naložbe v polnilno infrastrukturo, elektroenergetska omrežja in čiste tovorne storitve.
Za podjetja, ki upravljajo vozne parke, bodo pomembne predvsem morebitne spremembe cestnin, cen emisij in podpor za polnilno infrastrukturo, saj lahko neposredno vplivajo na ekonomiko nakupa električnih tovornjakov in vrednost obstoječih dizelskih vozil.
Razprava tako kaže na enega ključnih izzivov evropskega razogljičenja prometa: regulativni cilji se zaostrujejo hitreje, kot se razvijajo infrastruktura, energetski sistem in poslovni modeli, potrebni za njihov dosežek.
