Evropska agencija za okolje (EEA) v najnovejšem poročilu ugotavlja, da je Evropska unija dosegla pomemben napredek pri obvladovanju invazivnih tujerodnih vrst, vendar problem še zdaleč ni pod nadzorom. Kljub več kot 300 hitrim ukrepom odstranjevanja po vsej EU in uspešnosti skoraj dveh tretjin teh akcij se nove vrste še vedno pojavljajo, obstoječe pa se še naprej širijo.
Invazivne tujerodne vrste so organizmi, ki niso naravno prisotni v določenem okolju, vendar so vanj vneseni – pogosto s človekovo pomočjo – in povzročajo škodo ekosistemom ter biotski raznovrstnosti. Po podatkih EEA so prisotne v vseh državah članicah EU.
Poročilo, ki zajema obdobje 2019–2024 in se osredotoča na 87 vrst, uvrščenih na seznam vrst, ki so za EU posebej problematične, kaže tako napredek kot tudi obseg izziva.
Žarišča v mestih in prometnih vozliščih
Širjenje invazivnih vrst ni enakomerno. Največ jih je v gosto poseljenih območjih, ob rekah ter v bližini večjih prometnih vozlišč, kot so pristanišča. Pogosteje se pojavljajo v južni in zahodni Evropi.
Med najbolj razširjenimi vrstami v EU so:
- rdečevratka (Trachemys scripta)
- pajesen (Ailanthus altissima)
- orjaška žlezava nedotika (Impatiens glandulifera)
- signalni rak (Pacifastacus leniusculus)
- sončni ostriž (Lepomis gibbosus)
- orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum)
Hiter odziv prinaša rezultate
EEA poudarja, da je hitro ukrepanje ključno. V zadnjem obdobju je 23 držav izvedlo več kot 300 akcij hitrega odstranjevanja, pri čemer je bilo okoli 60 % ukrepov popolnoma ali delno uspešnih. To predstavlja občuten napredek v primerjavi s prejšnjim obdobjem, ko je takšne ukrepe izvajalo 14 držav.
Poleg tega je bilo izvedenih več kot 4.200 dolgoročnih ukrepov upravljanja, pri čemer jih je več kot polovica uspešno zmanjšala škodo za naravo.
Napredek, a izzivi ostajajo
EU uredba o invazivnih tujerodnih vrstah (Uredba (EU) št. 1143/2014) spodbuja preprečevanje, zgodnje zaznavanje in hitro ukrepanje. Države članice poročajo o napredku pri izvajanju teh ukrepov, zlasti pri sistemih zgodnjega opozarjanja in načrtih za preprečevanje širjenja.
Kljub temu EEA opozarja, da se invazivne vrste še naprej širijo, nove pa se še vedno pojavljajo. Največji izziv ostaja obvladovanje že razširjenih vrst, kjer popolna izkoreninitev pogosto ni več mogoča.
