Menjava plastike za steklo, kovino ali papir še ne pomeni nujno manjšega ogljičnega odtisa. Ključna je presoja celotnega življenjskega cikla embalaže, piše Packaging Getaway.
Podjetja vse pogosteje iščejo okolju prijaznejše alternative plastični embalaži. Toda zamenjava plastike s steklom, kovino ali vlaknatimi materiali lahko v nekaterih primerih celo poveča emisije toplogrednih plinov.
Na ogljični odtis embalaže vplivajo predvsem njena teža, količina uporabljenega materiala, delež recikliranih surovin, energija, potrebna za proizvodnjo, transport, ponovna uporaba in ravnanje z embalažo po koncu uporabe.
Steklo ni vedno boljša izbira
Steklo je zaradi svoje podobe pogosto razumljeno kot bolj trajnostna izbira, vendar je njegova proizvodnja energetsko zahtevna. Steklenica je lahko tudi precej težja od primerljive plastične, zato lahko povzroči več emisij pri transportu.
To ne pomeni, da je plastika vedno boljša. Rezultat je odvisen od konkretne embalaže in načina njene uporabe.
Pomembno orodje je analiza življenjskega cikla (LCA), ki upošteva vplive od pridobivanja surovin in proizvodnje do transporta, uporabe, recikliranja in odstranjevanja. Primerjava mora temeljiti na enaki funkciji embalaže, ne zgolj na vrsti materiala ali njeni teži.
Pomembni so tudi recikliranje in ponovna uporaba
Večji delež recikliranega materiala lahko zmanjša porabo primarnih surovin, energije in emisije. Pri steklu je pomemben predvsem delež recikliranega stekla, podobno pa velja za plastiko in kovine.
Pomembna je tudi ponovna uporaba. Povratna steklenica ima lahko večji začetni okoljski vpliv, vendar se ta lahko ob številnih ciklih uporabe zmanjša. Pri tem so ključni stopnja vračanja, transportne razdalje, pranje in število ponovnih uporab.
Embalaža mora zaščititi izdelek
Pri ocenjevanju embalaže je treba upoštevati tudi izdelek, ki ga ščiti. Če sprememba embalaže povzroči več poškodb, kvarjenja ali zavržene hrane, lahko s tem izniči prihranek pri sami embalaži.
Zato je lahko učinkovita rešitev tudi lahkotnejša embalaža – torej zmanjšanje količine materiala brez poslabšanja zaščite izdelka.
Odločitev naj temelji na celotnem sistemu
Pri izbiri embalaže bi morali proizvajalci upoštevati količino materiala, delež recikliranih surovin, energijo za proizvodnjo, transport, možnost ponovne uporabe, lokalne sisteme recikliranja ter vpliv na zaščito in rok uporabnosti izdelka.
Ključno vprašanje zato ni, kateri material je najbolj »zelen«, temveč kateri embalažni sistem ima za določen izdelek najmanjši vpliv na okolje.
Včasih bo to pomenilo zamenjavo materiala, drugič več reciklirane vsebine, ponovno uporabo, boljše recikliranje ali preprosto manj materiala.
