Zeliščarstvo | J. V. |
 
Jože Majes, najbrž najbolj znani zeliščar v Sloveniji, patra Simona Ašiča ni poznal osebno. A dobro ve, kako je z večstoletno tradicijo zdravljenja z rastlinami pri nas. Kot samouk je postal po srcu botanik, čeprav je po izobrazbi strojni inženir. Pravi, da pozna vse zdravilne rastline v Sloveniji, okrog 600 jih je, uspel pa je tudi zato, ker je šest let na Net TV svetoval ljudem, kako jih lahko pozdravijo rastline. Prva njegova knjiga Zdravnik zdravi, narava ozdravi je izšla v nakladi 10.000 izvodov. Od jeseni bo na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu predaval botaniko. Na njihovi kmetiji Plavica na Dolenjskem razmišljajo o proizvodnji rastlinskih tablet. Kritičen je do kmetijsko pospeševalne službe, predvsem pa meni, da Slovenija potrebuje zeliščarske centre. Denar prihaja zanje, a se zaradi neznanja izgubi.
 
Jože Majes

Jože Majes

Na novomeški fakulteti boste v programu študija tradicionalne fitoterapije od jeseni predavali botaniko. Ali to pomeni, da se zeliščarjem odpirajo boljši časi in da boste zdravilci z zdravilnimi rastlinami še bolj cenjeni, mladi pa bolj poučeni o zdravilni moči narave?

Novomeška Fakulteta za zdravstvene vede je poslala na Ministrstvo za šolstvo program študija tradicionalne Fitoterapije. Program so sestavili vrhunski strokovnjaki. Za program so se odločili iz preprostega razloga. V Sloveniji je to področje še nedorečeno. Glede na to, da je raznih zdravilcev v Sloveniji nič koliko, so smatrali, da je treba vsaj fitoterapiji dati mesto, ki ji pripada. Vemo, da ima zdravljenje z zdravilnimi rastlinami v Sloveniji večstoletno tradicijo. S pojavom sinteznih zdravil se je ta tradicija nekako izgubila in se je obdržala bolj kot ne le v samostanih. V Sloveniji smo ustvarili Pehto in Kosobrina, ki sta se pojavljala le v filmih. Dejstvo pa je, da so bile skoraj vse naše babice neke vrste ljudske zdravilke. Te ženske niso bile šolane farmacevtke, ampak so znanje dobile od svojih babic ali mam.

Omenili ste samostane.

Pater Simon Ašič, zdravilka Marija Treben, opatica Hildegarde von Bingen, zdravilec Wilfort, niso bili farmacevti, pa so kljub temu pomagali tisočim. Z boljšim obveščanjem ljudi o zdravilni moči rastlin se je število zdravilcev z zdravilnimi rastlinami v Sloveniji močno povečalo. Dostikrat je to znanje le površinsko, čeprav je o tem veliko literature. Vendar opažamo, da ljudem manjka znanja o poznavanju zdravilnih rastlin, gre za uporabno botaniko, kot tudi iz anatomije, fiziologije, patologije in celo iz prve pomoči. Predvsem pa se je treba poglobiti, kaj je v zdravilni rastlini tisto, kar deluje pozitivno na oboleli človeški organ. Prav zato smo se skupaj s fakulteto odločili za ta študij.

Spomnili ste se znamenitega Kosobrina, ko je Mojci razlagal, da pri nas raste zdravilna rastlina za vsako bolečino. Jih je botanika že vse odkrila in jih v Sloveniji ne manjka?

Dejstvo je, da je nekaj lik Kosobrina, nekaj pa je resnica. Prav za vsako bolezen ne raste rožica, kot tudi ni za vsako bolečino naravnega zdravila. Pri tem je treba rastline res dobro poznati, posebej tudi njihovo delovanje. Vemo, da imajo rastline, kot so baldrijan, korenina repuha ali opijati veliko moč. Vendar se s tem ni za igrati, če ne poznamo delovanja. V Sloveniji obstaja okoli 3500 avtohtonih vrst rastlin. Med te spadajo drevesa, grmi, polgrmi in zeli. Med njimi ima zdravilne učinkovine okoli 300 vrst, vendar se učinkovine v rastlinah potem že podvajajo. Verjetno imajo marsikatere rastline v Sloveniji še zdravilne lastnosti, ki pa jih ne poznamo. Dejstvo je, da bi morali vsako rastlino obravnavati vsaj deset let, da bi dokončno izvedeli, kaj vsebuje. Zdaj v Sloveniji takega inštituta nimamo, niti ni denarja za take raziskave.

A na vaši kmetiji Plavica ste že marsikaj raziskali. Katere rastline z njihovimi zdravilnimi učinkovinami imajo prednost pri pripravi vaših čajnih mešanic, mazil, tinktur… Kaj priporočate?

Svoje čase sem svetoval okoli 200 čajnih mešanic za razne težave. Zraven sem svetoval še kup mazil, tinktur, olj in praškov. Kot najbolj zdravilno sem priporočal črno pekočo koprivo, pa suličasti trpotec, korenino regrata in potrošnika, slezenovec, gladež, pravo njivsko preslico, ptičjo dresen itd. Bil sem prvi v Sloveniji, ki sem priporočal čajno mešanico za zniževanje kreatenina, nekaj pa za težave s KOPB (kronično obolenje dihal). Veliko svojega časa sem namenil tudi zdravljenju ran starejših ljudi.

Torej kaj ponujate na vaši zeliščarski kmetiji in koliko rastlin vzgajate za pripravke, kaj kupite drugod? Je zanimanje za pridelavo? Se da živeti od zeliščarstva?

Na naši kmetiji uporabljamo okoli 190 vrst zdravilnih rastlin. Res je, da so vsi naši izdelki iz ekološke pridelave. Veliko tega vzgojimo sami, dosti naberemo v naravi. Nekaj pa tudi kupimo. V Sloveniji pogrešamo pridelovalce zdravilnih rastlin. Centri za vzgojo sicer rastejo, vendar je ljudi težko prepričati, naj vzgajajo zdravilne rastline. Tradicija je še vedno na strani koruze, žit, krompirja itd. Zdravilne rastline se v svetu pridelujejo na velikih površinah strojno. Z motiko danes nismo več konkurenčni. Od zeliščarstva se pri nas da živeti. Vendar to zahteva veliko znanja in truda.

Kakor je znano, ni vedno prijaznih tonov med zeliščarstvom, farmacijo in uradno medicino? Kako daleč lahko sežejo učinki zdravilne rastline?

Praksa je pokazala, da v Sloveniji potrebujemo oboje, torej šolsko medicino in tudi tradicionalno medicino. Šolska medicina pozdravi marsikaj, marsikaj pa pozdravi tudi tradicionalna medicina. Ljudje se dostikrat bojijo stranskih učinkov sintetičnih zdravil. Je pa res, da si starejši ljudje, ki imajo praviloma več časa, večkrat pomagajo sami. Je pa tako, kot je vsepovsod. Veliko zdravnikov verjame v tradicijo, veliko pač ne. In ko si bosta ti vedi podali roke, bo to za slovensko zdravstvo velik korak naprej.

Katere pripravke in novosti iz vaše zeliščarske delavnice bi posebej omenili? So recepture skrivnost?

V življenju sem napisal tri uspešne knjige. V njih nisem nič zamolčal. Je pa tudi res, ko knjiga izide, je dostikrat že zastarela in na površje pridejo že drugi recepti. Prva knjiga ZDRAVNIK ZDRAVI, NARAVA OZDRAVI je bila največja uspešnica, druga je bila že manj uspešna, čeprav je bila skoraj boljša od prve. V tretji knjigi 101 vprašanje in 101 odgovor Jožeta Majesa je bilo znanje že skoncentrirano. No, v nadaljevanju, ko so vodenje kmetije prevzeli moji nasledniki, se je zgodilo marsikaj novega. Prišla so nova spoznanja, novi izdelki in nove tehnologije. Dejansko bi moral napisati novo knjigo.

Prvo knjigo ste izdali v nakladi 15.000 izvodov. Kako vam je to uspelo?

Knjig sem res prodal veliko. Danes jih prodajajo moji nasledniki. Uspešno sem jih prodal, ker sem bil leta na TV in ker so bile knjige napisane za preprostega človeka. Veste, založbe nudijo vsako leto dosti knjig s tega področja. Vendar so to v glavnem prevodi tujih avtorjev.

Napovedujete izdelavo rastlinskih tablet. So lahko rastlinske tablete brez kemije?

Rastlinske tablete se da izdelati. Pri nas imamo vso potrebno znanje, le časa nam primanjkuje. Če uporabljamo naravna veziva, te tablete nimajo stranskih učinkov. Da je to res, nas uči AJURVEDA, kjer izdelujejo veliko naravnih tablet. Ajurveda je namreč indijska tradicionalna medicina. V Indiji traja študij tradicionalne medicine pet let. Zakaj se pri nas podoben študij zavira, mi ni povsem jasno.

Prebral sem vašo izjavo, da bi bilo gojenje pegastega badlja bolj donosno kot gojenje koruze. Pojasnite? Ali so v Sloveniji možnosti razvoja zeliščarstva?

V svetu se seme pegastega badlja uporablja za izdelavo SILIMARINA, ki je priznano zdravilo za zdravljenje obolelih jeter. V sosednji Avstriji sem bil na posestvu, kjer so sušili 5 ton semena in ga dali naprej v predelavo. Če bi hoteli seme pridelovati pri nas, bi morali razviti celo verigo pridelave, kombajniranja itd. Pridelava tega semena daje do šestkrat večji hektarski donos kot gojenje koruze. Vemo, da smo v Sloveniji samozadostni le v proizvodnji rdečega mesa, pa še njegov izvor je včasih vprašljiv. Skratka, naše kmetijstvo je usmerjeno tja, kot je. Veliko masla na glavi ima kmetijsko svetovalna služba. V Sloveniji pride iz tujine denar za razvoj zeliščarskih centrov, pa se zaradi neznanja dostikrat izgubi. Dejstvo je, da zeliščarskih centrov v Sloveniji ni.

Kako je lahko strojni inženir zapriseženi zeliščar in botanik?

Da sem postal iz strojnega inženirja in kolesarja zaprisežen zeliščar, je dolga zgodba. Bilo je veliko študija, veselja do zeliščarstva in botanike. Malo pa je bila kriva tudi skrb za preživetje.

Ste po naključju iz Hrastnika odšli na Dolenjsko, kjer je nekdaj z zdravilnimi zelišči slovel pater Ašič?

Iz Hrastnika sem odšel daljnjega leta 1971 v Novo mesto kot strojni tehnik. Potem sem ob delu končal strojno fakulteto v Ljubljani. Pri svojem delu sem bil kar uspešen in bil sem vesel, da sem kot razvojni inženir delal to, za kar sem se usposobil. Kot zagrizen športnik sem tedaj v Novem mestu tudi pripomogel k ustanovitvi kolesarstva in dirke PO SLOVENIJI. Da sem postal poznavalec zdravilnih rastlin, je pripomoglo tudi to, da je šlo podjetje PIONIR v stečaj. Patra Ašiča osebno nisem nikoli poznal. V svet zeliščarstva pa me je pripeljal njegov naslednik, mag. farmacije Jože Kukman. Vendar je to že druga zgodba.