| Nič odpadkov (Zero Waste) | | Sandi Božič | |
| Živimo v svetu hitrih sprememb, kjer čezmerna količina odpadkov ogroža naš planet. To je bilo privlačno prikazano v dokumentarnem filmu avtorja Jeremyja Ironsa z naslovom Smeti (Trashed). Film resno opozarja na posledice, če ne bosta začeli politika in stroka globalno odpravljati problema ravnanja z odpadki. Tudi najboljše in najbolj izpopolnjene tehnologije, kakor jih ponujajo proizvajalci, brez spremembe zavesti ljudi ne morejo rešiti problema akumuliranja odpadkov. Čeprav je stanje alarmantno, avtor na koncu filma predstavi primere iz prakse in se vrne v sredino sedemdesetih let. Takrat je nastala strategija Zero Waste. Predlaga izdelavo samo takih izdelkov, ki jih je mogoče uporabljati dalj časa in jih brez izjeme predelati, reciklirati in ponovno uporabiti. Je to misija nemogoče? Strategijo Zero Waste je podrobneje predstavila Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja. | |
Koncept Zero Waste management v Sloveniji ni neznan. Pa vendar, kako bi ga na kratko predstavili?
Na kratko težko. Naj ga ponazorim z definicijo Mednarodne Zero Waste zveze (Zero Waste International Alliance): »Zero Waste je etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj, ki družbo vodi v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega. Zero Waste pomeni oblikovanje in upravljanje izdelkov in procesov, tako da se zmanjša volumen in toksičnost odpadkov, ohranja ter predela vse materiale in se jih ne sežiga ali odlaga. Implementacija Zero Waste bo preprečila vsakršne izpuste v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov, ljudi, živali ali planeta.« To je, lahko rečem, uradna opredelitev. Poudarjam, da koncept ne vključuje odlagališč ali sežiga v kakršni koli obliki, torej niti v obliki energetske predelave. V Sloveniji in tujini nekateri koncept Zero Waste zamenjujejo s konceptom Zero Waste to Landfill, kar pomeni: nič odpadkov na odlagališča. Po oceni Mednarodne Zero Waste zveze gre pri tem za zlorabo imena Zero Waste, zato da bi se promovirala energetska predelava odpadkov. Cilj koncepta Zero Waste je, da večino hranil in virov vrne v naravne cikle prsti ali materialov s ponovno uporabo in recikliranjem. Redne analize ostanka odpadkov so bistven del koncepta, saj dajejo dragocene informacije o tem, česa v danem trenutku še ni mogoče preusmeriti v ponovno uporabo ali recikliranje in zakaj.
Vendar še dolgo ne bomo živeli brez odpadkov.
Zniževati moramo količine ostankov odpadkov in se postopno pomikati proti cilju Zero Waste. Glede pridobivanja energije Zero Waste podpira sisteme, ki delujejo pri bioloških temperaturah in pritisku, kot je na primer anaerobna predelava za pridobivanje bioplina. Temu sledi kompostiranje pregnitega blata, da se dosežejo kar največji mogoči pozitivni učinki vračanja organskih snovi v prst.
Kako je koncept nastal in katere probleme rešuje?
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je že uveljavil linearni sistem proizvodnih procesov, v katerem so materiali začeli svojo pot z izkoriščanjem naravnih virov, vstopali v proizvodne procese, ostanki, izdelki in embalaža pa končali na odlagališčih. K naraščajočim količinam odpadkov za odstranjevanje je še dodatno prispevalo skrajševanje življenjske dobe in vedno več izdelkov in embalaže za enkratno uporabo. Naraščajoči tok odpadkov je bilo vedno težje obvladovati s klasičnim načinom. Nastajale so prve pobude za ločeno zbiranje in recikliranje ter sežigalnice. Slednje so že od samega začetka spremljali pomisleki glede negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi, visokih investicij ter rigidnosti sitema, ki so se žal izkazali za upravičene. Koncept Zero Waste se je kmalu zatem v obliki ideje pojavil v Kaliforniji. Formalno je bila Mednarodna Zero Waste zveza ustanovljena leta 2002 v Švici in povezala strokovnjake z različnih področij ter nevladne organizacije na lokalnih in državnih ravneh Evrope in sveta. Danes povezuje različne akterje v družbi na vseh ravneh: lokalnih, nacionalnih in globalnih.
Vzporedno s tem je v italijanskem mestu Capannori začela nastajati evropska zgodba o uspehu Zero Waste. Od leta 2004 so delež recikliranja s 35 % dvignili na današnjih 82 % in za 39 % znižali količino odpadkov, in sicer brez sežiganja, saj so se za koncept Zero Waste odločili prav zaradi nasprotovanja postavitvi sežigalnice. Ker so bili rezultati zelo uspešni, se je po letu 2008 koncept Zero Waste razširil po vsej Italiji in Evropi.
Ali je realno pričakovati uresničitev ciljev, ki jih predlaga koncept Zero Waste?
Je. Številni praktični primeri v Evropi in po svetu kažejo, da je že danes mogoče doseči deleže, ki so zelo blizu cilju nič odpadkov. Eden od pogojev, da lokalna skupnost lahko zaprosi za članstvo v evropski mreži Zero Waste, je, da ponovno uporabi in reciklira več kot 70 % odpadkov. Samo v Evropi je trenutno več kot 250 članic mreže, številne med njimi presegajo 80 % ponovne uporabe in recikliranja.
Menim tudi, da cilji Zero Waste postopno ne bodo več izbira, ampak nuja. Evropska unija se zaveda, da smo v Evropi gospodarsko izjemno odvisni od nepredvidljivih cen surovin in naravnih virov, saj imamo največji neto uvoz surovin na osebo na svetu. Program Evropske unije Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, ki do leta 2050 določa ukrepe na številnih področjih, si pri odpadkih postavlja cilj, da bo preostanke odpadkov treba skoraj popolnoma odpraviti. Poudarja še, da bomo do leta 2020 v EU morali zapreti večino odlagališč in prenehati sežigati vse materiale, ki jih je mogoče reciklirati ali kompostirati. Takih odpadkov je okvirno 90 %. Javno financiranje prednostno namenja sredstva dejavnostim skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki. Nedavno potrjeni Sedmi okoljski akcijski program Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta navaja, da bo ukrepe EU do leta 2020 usmerjala vizija za leto 2050.
Na kaj mislite?
Naša blaginja in zdravo okolje izhajata iz inovativnega, krožnega gospodarstva, kjer se nič ne zavrže in se naravni viri upravljajo tako, da se krepi odpornost naše družbe. Predvideno je, da se bodo na ravni EU in državni ravni okrepila prizadevanja za odpravo ovir za ekoinovacije in sprostitev celotnega potenciala ekoloških industrij. Tako se bodo ustvarile koristi za zelena delovna mesta in rast. Program ocenjuje, da je 80 % vseh vplivov izdelkov na okolje določenih ob njihovem načrtovanju in zato poziva k okoljsko primerno zasnovanim izdelkom in optimizaciji učinkovitosti rabe virov in materialov z recikliranjem. Zato med ukrepi navaja veliko bolj sistematično uporabo tržnih instrumentov, ki dajejo prednost preprečevanju nastajanja odpadkov, recikliranju in ponovni uporabi. Odpraviti je treba ovire, ki nastajajo pri recikliranju na notranjem trgu EU, in pregledati cilje za preprečevanje nastajanja, ponovno uporabo, recikliranje, predelavo in preusmeritev z odlagališč, da bi dosegli krožno gospodarstvo s kaskadno rabo virov in skoraj ničelno stopnjo preostalih odpadkov. Poleg tega EU v direktivah o odpadkih na sploh, predvsem pa v direktivah, ki temeljijo na podaljšani odgovornosti proizvajalca, določa vedno višje cilje recikliranja materialov, zapira razkorak med deleži recikliranja in predelave ter znižuje deleže odstranjevanja odpadkov. Vse to pa so usmeritve, ki se zelo približujejo koncepti Zero Waste.
Navajate različne ovire pri izvajanju sistema Zero Waste. Kako bi jih lahko odpravili in kako je v Sloveniji, ki je po znanih podatkih pri reciklaži med boljšimi v EU?
To je res. V Sloveniji po zadnjih uradnih podatkih recikliramo in kompostiramo okvirno 40 % vseh komunalnih odpadkov, kar nas uvršča med najboljše v Evropi. Drznim si trditi, da tudi zato, ker po spletu okoliščin do zdaj nismo gradili velikih sežigalnic komunalnih odpadkov, ki bi zahtevale stalne količine vhodnih odpadkov. Pri ravnanju z biološko razgradljivimi odpadki imamo za višje deleže kompostiranja in anaerobne predelave še veliko prostora. Torej smo na dobri poti med najboljše in za Slovenijo je to dosežek, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Če pa se po drugi strani primerjamo z lokalnimi skupnostmi Zero Waste, ki reciklirajo 70 % ali celo 80 % odpadkov, ali z najboljšimi državami EU, ki dosegajo 60-odstotno recikliranje, je pred nami še nekaj izzivov.
Navedite nekatere.
Mislim, da je v Sloveniji največja ovira pri ravnanju z odpadki dejstvo, da nam manjka vizija, kajsploh želimo. Take vizije ne more zapisati samo ministrstvo ali ministrstvo v sodelovanju s podjetji. Zadnja Strategija ravnanja z odpadki je bila napisana leta 1996 in že pred več kot desetimi leti popolnoma zastarela. Imamo vrsto uredb in nekaj operativnih programov, ki v naš pravni red prenašajo zakonodajo EU. A če poskušamo iz teh dokumentov izluščiti vizijo, gre predvsem za doseganje ciljev, ki nam jih predpisuje trenutno veljavna evropska zakonodaja. Ne vemo točno, kaj storiti z ostankom mešanih komunalnih odpadkov, oziroma edino možnost vidimo v termični obdelavi oziroma sežiganju. Operativnega programa za preprečevanje nastajanja odpadkov pa sploh še nimamo.
Za kakšno dolgoročno vizijo bi se morala odločiti Slovenija?
Za dolgoročno vizijo, ki bi motivirala vse deležnike v družbi in bi jo bilo mogoče zasnovati le z demokratičnim procesom, v katerem sodelujejo civilna družba, podjetja, javne gospodarske družbe ter politika na lokalni in državni ravni. V zadnjih dvajsetih letih se je v Sloveniji izoblikovala kultura nevključevanja širših javnosti z različnih področij v proces nastajanja takih dokumentov. Ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo je bilo opravičilo to, da se nam mudi ujeti roke za prenos v nacionalno zakonodajo. Pozneje je to postala običajna praksa. Predlogi so pripravljeni hitro in pogosto nepremišljeno. V postopke niso vključeni vsi deležniki, roki za javno razpravo, pogosto omejeno na posredovanje pisnih pripomb, so izjemno kratki. Cilje Zero Waste namreč lahko dosežemo le s spremenjenim načinom razmišljanja in navad vseh nas, posameznikov in podjetij. To pa morajo podpreti tudi organizacije in strokovnjaki z različnih področij ter politika na vseh ravneh z ustreznimi zakonodajnimi in ekonomskimi ukrepi.
Ostaniva pri ovirah.
Druga ovira na področju komunalnih odpadkov so problemi z gradnjo naprav za mehansko biološko obdelavo ostanka odpadkov. Do leta 2015 naj bi jih po načrtih operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki dobili med 8 in 11. Mehansko-biološka obdelava odpadkov je za Zero Waste pomembna iz več razlogov. Omogoča izločanje dodatnih količin za recikliranje iz mešanih ostankov odpadkov in njihovo analizo. Ko iz ostankov odpadkov izločimo materiale, ki jih dodatno usmerimo v recikliranje, lahko preostanek še anaerobno obdelamo, ga biološko stabiliziramo in odložimo na odlagališče. V tej točki je tudi največja razlika med načrtovanim sistemom, kot ga oriše navedeni operativni program, in konceptom Zero Waste. Operativni program namreč prav tako predvideva dodatno izločanje frakcij iz mešanih odpadkov z mehansko-biološko obdelavo za gorivo pri energetski predelavi. S tem pa mešani ostanki postanejo nevidni za vse deležnike v odpadkovni verigi in izgubimo možnost snovanja ukrepov za izboljšanje sistema ločenega zbiranja in recikliranja ali sodelovanja z oblikovalci prijaznejšega okolja.
Kako pa se tega lotevajo drugi?
V ZDA so na primeru mešanih ostankov odpadkov enodružinskih hiš v mestu Seattle, kjer na izvoru ločijo 71 % komunalnih odpadkov, ugotavljali okoljske stroške in koristi petih najpogostejših načinov ravnanja z njimi: odlaganje na odlagališčih s pridobivanjem energije z dvema različnima predpostavkama, in sicer (1) z 80- in (2) s 40-odstotnim deležem zajetega odlagališčnega plina, (3) sežiganje s pridobivanjem energije (WTE), mehansko biološka obdelava z odlaganjem brez zajema odlagališčnega plina (MRBT) z dvema različnima predpostavkama, in sicer (4) z visokim in (5) nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov. Za vsak scenarij so nato ocenili sedem indikatorjev vpliva na okolje in zdravje ljudi. To so podnebne spremembe, zakisanje, evtrofikacija, bolezni dihal, nerakave bolezni, rakave bolezni in ekotoksičnost. Rezultati so pokazali, da je MBO v kombinaciji s konceptom Zero Waste, avtorji raziskave postopek imenujejo MRBT, pri visokem in nizkem deležu izločanja reciklažnih materialov, način odstranjevanja ostanka odpadkov z najnižjim monetiziranim vplivom na okolje in zdravje ljudi, pri čimer noben od načinov ravnanja z njimi ni brez negativnih vplivov v vsaj enem od merjenih indikatorjev. Scenarij MRBT ima negativen monetiziran rezultat, kar pomeni, da prinaša neto okoljske koristi v višini med 7 in 13 dolarji na tono ostankov odpadkov. To pomeni, da je manjše onesnaževanje okolja in prihranek energije zaradi dodatnega izločanja reciklažnih materialov in njihovega vračanja v proizvodnjo – ter s tem nadomeščanje materialov iz naravnih virov – več kot izravnalo negativne vplive MRBT na okolje. Po drugi strani pa ima energetska predelava pozitiven monetiziran rezultat, ki kaže, da povzroča neto okoljske stroške. Čeprav ustvari koristi za okolje prek proizvedene energije, so skupni negativni vplivi na okolje večji od koristi tako pridobljene energije in znašajo 4 dolarje za skupnost, ki večino (do 71 %) svojih odpadkov reciklira in kompostira. Rezultate raziskave smo Ekologi brez meja predstavili v članku MRBT – okolju in zdravju najprijaznejši način predelave ostankov odpadkov, ki je objavljen na naši spletni strani.
Toda v Sloveniji sistem ločenega zbiranja odpadkov že daje dobre rezultate.
Prav zato je treba pred dograditvijo naprav za mehansko biološko obdelavo dobro premisliti o kapacitetah. Z izboljšavami ločenega zbiranja namreč lahko pričakujemo postopno zniževanje vhodnih količin. Predimenzionirane naprave so lahko nepotrebno visoka investicija, njihovo poznejše delovanje in uporaba pa za količine obdelanih odpadkov predraga. Podobno se dogaja tudi z bioplinarnami, ki jih imamo v Sloveniji okrog 20. Nekatere so bile neprevidno umeščene v prostor in so zato naletele na odpor okoliških prebivalcev. Anaerobna predelava vsekakor spada v koncept Zero Waste, zniževanje odlaganja biološko razgradljivih odpadkov, proizvodnjo bioplina in biogoriv ter snovno izrabo pregnitega blata podpirajo tudi usmeritve EU. Z nedomišljenim sistemom subvencij in nepremišljenimi projekti pa napravam, ki bi lahko uspešno reševale okoljske probleme, gradimo negativno javno podobo. V Sloveniji bi morali intenzivneje spodbujati kompostiranje doma, saj je država redko poseljena, v mestih je velik delež individualnih hiš. Naslednja stopnja so male kompostarne na lokalni ravni, kjer prek kontroliranih vhodnih materialov lokalno pridobimo kompost visoke kakovosti, ki ga lokalno tudi uporabimo.
Ali je za učinkovito ravnanje z odpadki na razpolago dovolj sredstev?
Verjetno se še premalo zavedamo, koliko finančnih sredstev iz skladov EU nam spolzi iz rok zato, ker pri ravnanju z odpadki nimamo jasno definirane vizije in programov, usklajenih z razvojnimi usmeritvami EU. Ne smemo pozabiti na razvojne programe, ki poudarjajo usmeritev k družbi popolnega recikliranja. Iz skladov EU lahko torej pričakujemo financiranje tistih projektov, ki bodo usmerjeni v učinkovito rabo naravnih virov, in vzpostavljanje krožnega gospodarstva, ne pa projektov termične obdelave odpadkov. Ob tem se včasih zdi, da pozabljamo, kako je učinkovita raba virov v odpadkih povezana in prepletena s široko paleto področij: raziskave in razvoj na univerzah in v podjetjih, inovativni procesi proizvodnje, okolju prijazno oblikovanje izdelkov, razvoj novih oblik storitev, odpiranje tržnih niš, promocija blagovnih znamk, socialno podjetništvo, odpiranje novih delovnih mest tudi na lokalni ravni in seveda ločeno zbiranje, ponovna uporaba, recikliranje, kompostiranje in še bi lahko naštevali. Menim, da za tak nabor projektov financiranje iz evropskih skladov ne bi bilo ovir, še zlasti če bi bili podkrepljeni z ustreznimi zakonodajnimi in ekonomskimi ukrepi ter mehanizmi. In prednosti, ki jih prinašajo ukrepi EU. Po ocenah Evropske komisije bi popolno izvajanje zakonodaje EU o odpadkih v Sloveniji lahko ustvarilo več kot 2.000 novih delovnih mest. Prihodki v dejavnosti predelave pa bi se povečali za dobrih 200 milijonov EUR. Da so odpadni materiali lahko dobra poslovna priložnost, dokazuje na primer podjetje Julon, ki talne obloge in ribiške mreže predeluje v poliamid 6, vhodni material za industrijo oblačil. Odpadne ribiške mreže sicer končajo na odlagališčih ali v sežigalnicah, pogosto pa ostanejo tudi v morjih, kjer resno ogrožajo morske ekosisteme. Gre za edini tovrstni obrat na svetu in je rezultat mednarodnega sodelovanja strokovnjakov, med drugim tudi Kemijskega inštituta iz Ljubljane. Z uvajanjem nove proizvodnje so v Julonu zaposlili 70 ljudi.
Lahko navedete primer dobre prakse, kjer so izvedli koncept Zero Waste?
Mesto Capannori v Toskani, Italija, ima 46.000 prebivalcev in dosega eno najvišjih stopenj recikliranja komunalnih odpadkov v Evropi. Leta 1997 je Rossanu Ercoliniju, sicer učitelju v osnovni šoli, uspelo prebivalce prepričati o nesmiselnosti gradnje načrtovane sežigalnice komunalnih odpadkov. Z njegovo pomočjo so v mestu organizirali ločeno zbiranje od vrat do vrat, leta 2007 pa so lokalne oblasti prve v Evropi sprejele strategijo Zero Waste do leta 2020. Ločeno zbiranje so postopno uvajali v letih med 2005 in 2010, ko so tako zbrali že 82 % komunalnih odpadkov. Leta 2012 so v nekaterih delih občine uvedli plačevanje po dejansko nastalih količinah mešanih ostankov odpadkov z mikročipi in nalepkami na vrečah. Na teh območjih se je delež ločeno zbranih odpadkov zvišal do 90 %.
Kako so to dosegli?
Lokalne oblasti v Capannoriju so sprejele 11 ukrepov preprečevanja nastajanja odpadkov, med katerimi najbolj izstopajo davčne spodbude za lokalna mala podjetja, ki prodajajo različne izdelke brez embalaže. Leta 2009 je med drugim začela poslovati lokalna trgovina s hrano, ki ponuja 250 izdelkov brez embalaže, na primer testenine, vino, olje, druga pa tako prodaja detergente. Ker so Italijani veliki porabniki ustekleničene vode, so iz javnih zgradb in šol umaknili vse kozarce in pribor za enkratno uporabo. Med drugimi ukrepi so 17.800 gospodinjstvom in 5.000 podjetjem razdelili nakupovalne vrečke iz blaga ter lokalne lekarne založili s plenicami za večkratno uporabo.
Leta 2009 je Mednarodna zveza Zero Waste na pobudo Rossana Ercolinija organizirala globalno srečanje v Neaplju prav takrat, ko je mesto doživljalo krizo z aradi odpadkov in so se ti kopičili na mestnih ulicah. Ercoliniju se je pridružil znani protimafijski aktivist Tomaso Sodano, ki je leta 2011 postal podžupan mesta Neapelj. Čez nekaj mesecev je mesto postalo član mreže Zero Waste in zdaj nekatere mestne soseske reciklirajo več kot 60 % odpadkov. Zaradi uspešnega primera uvajanja strategije Zero Waste v mestu Capannori so v Italiji ustavili načrte ali zaprli 40 sežigalnic komunalnih odpadkov, danes je v evropski mreži Zero Waste 120 lokalnih skupnosti iz Italije s skupaj več kot tremi miljoni prebivalcev. Rossano Ercolini je za svoj prispevek k razvoju koncepta Zero Waste leta 2013 prejel Goldmanovo okoljsko nagrado, ki velja za zeleno Nobelovo nagrado.
Bi lahko s tem modelom rešili tudi druge okoljske probleme glede onesnaženosti zraka, vode, probleme v kmetijstvu, živinoreji …?
Če se klasično razmišljanje o odpadkih večinoma usmerja v razmišljanje o tem, kako z odpadki ravnati potem, ko ti že nastanejo, koncept Zero Waste pomeni tako oblikovanje izdelkov in snovanje procesov, ki zmanjša volumen in toksičnost odpadkov. Obenem ohranja in predela vse materiale tako, da prepreči izpuste v zrak, vodo in prst, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi. S tem pa koncept Zero Waste vpliva na zniževanje onesnaženosti ter rabo naravnih virov in energije. Pri življenjskem ciklu večine izdelkov in pridelkov je raba energije namreč najintenzivnejša pri pridobivanju surovin, proizvodnji in v času uporabe. V energetskem smislu Zero Waste znižuje s tem povezane emisije tako, da večino hranil in virov vrača v naravne cikle prsti ali materialov preko ponovne uporabe in recikliranja. Z okolju prijaznim oblikovanjem pa še dodatno znižuje emisije, povezane z uporabo izdelkov.
Učinkovita raba naravnih virov je tesno povezana z uporabo ekonomskih mehanizmov, ki vplivajo na trg surovin, na trg dela in na njuno medsebojno povezavo. Cene so skupni imenovalec in na njegovi osnovi se ljudje odločamo o prioritetah. Če želimo spremeniti vzorce obnašanja, lahko uporabimo obdavčitev, spodbude prek cene pa povzročajo spremembe prioritet. Koncept Zero Waste ni samo ravnanje z odpadki, ampak vzpostavljanje kroženja materialov v naravnih ali proizvodnih ciklih.
Viri
Zero Waste Europe: www.zerowasteeurope.eu
Zero Waste International Alliance: www.zwia.org
Ekologi brez meja: www.ebm.si
