Učinkovita raba energije | E. D. |
 
Sistemi ciljnega spremljanja rabe energije je tema mednarodnega strokovnega srečanja, XIII. konference, ki jo organizira podjetje ENEKOM, Institut za energetsko svetovanje. Direktor Gregor Kustec pravi, da bi morale informacijske rešitve, ki temeljijo na ciljnem spremljanju rabe energije, uvesti vse organizacije, del bi bilo smiselno prenesti tudi v individualne hiše. Za podjetja, a tudi sicer za učinkovito rabo energije, je ključno ravnanje ljudi. Seveda pa Aktivni energetski menedžment (AcEM), termin, ki so ga registrirali kot blagovno znamko in ga začeli pilotno uvajati v družbi Lek, pomeni nadgradnjo celotnega sistema upravljanja z energijo. Odličnost v energetski učinkovitosti se da doseči le z meritvami in informatizacijo, s podatkovno bazo o rabi energije. Gregor Kustec industrije ne želi deliti med »potratno« in »nepotratno«.
 
Gregor Kustec foto Peter Pokorn jr

Gregor Kustec foto Peter Pokorn jr

Strokovno konferenco Sistemi ciljnega spremljanja rabe energije povezujete s praktičnimi primeri referenčnih projektov v nekaterih podjetjih, ki učinkovito upravljajo z energijo. Kako lahko podjetje ali pa javni sektor, ki v Sloveniji zamuja z energetsko prenovo stavb, z ustreznimi orodji in sistemom prispeva k zmanjšanju emisij?

Odličnost v energetski učinkovitosti ni nikoli končana pot, na njej je veliko križišč, tudi kakšna slepa ulica. Tako kot na vseh ostalih področjih je tudi za energetsko značilno, da so akterji različno usposobljeni, zainteresirani in posledično uspešni. Moje mnenje je, da smo ljudje s svojim znanjem, voljo in energijo tisti ključni faktor, ki loči uspešne od manj uspešnih. Precej energije je potrebno vložiti v vzpostavitev kompetenčne notranje ekipe, ki bo kasneje znala to znanje, entuziazem in odgovornost do okolja, sama ali s pomočjo zunanjih sodelavcev, prenesti v prakso. Seveda je prvi pogoj ustrezna umestitev energetike in okolja znotraj delovanja organizacije, predvsem pa uspešnost sistemov vodenja in upravljanja. Temu nato sledijo celostni energetski pregledi ter šele nato tehnične rešitve. Pri slednjih bi v prvo prioriteto vsekakor umestil meritve, informatizacijo, ciljno spremljanje rabe energije ter aktivni energetski menedžment. Prav podatki in njihova pravilna interpretacija marsikdaj ustrezno umesti ali pomaga pri izboru optimalnih tehničnih rešitev. In še to – kljub kompleksnosti in izzivom sodobne gradnje se energetska prenova stavb ne more niti približno primerjati z izzivi industrijske energetike.

Zakaj ne? Za zeleno energetsko revolucijo v prihodnjem desetletju je poraba energije in energetska učinkovitost eden največjih izzivov za energetsko potratno industrijo, za promet, za gospodinjstva, za prenovo stavb. Kako so v državi najbolj potratni podsistemi usposobljeni za ciljno spremljanje rabe energije?

Predvsem mora vsak imeti jasen cilj nenehnega izboljševanja na okoljskem področju. Seveda obstajajo možnosti izboljšav na področju energetske učinkovitosti tudi za tiste najboljše, je pa to daleč od določila »potraten«. V Sloveniji namreč močno raste število malih in srednje velikih proizvodnih podjetij, od katerih že marsikatero dosega porabo energije tudi več kot 10 GWh letno. In jo relativno manj učinkovito porablja kot veliki porabniki. Res velikih, energetsko intenzivnih industrijskih podjetij je v Sloveniji le peščica. Jaz industrije ne bi klasificiral v »potratno« in »nepotratno«, pa čeprav so razlike med posameznimi panogami pri energetski intenzivnosti lahko tudi v razmerju 1:10. Pomen besede potraten je v slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot nepotrebna poraba dobrin. V današnjih časih oznaka potraten za slovensko industrijo ni ustrezna, tudi ne v luči prihajajoče energetske revolucije. Če želimo na primer jesti z jedilnim priborom, lahko iz fizikalnih zakonitosti izračunamo, koliko energije potrebujemo za proizvodnjo jekla, aluminija ali plastike. Industrija ima na primer za vrsto branž določene najboljše razpoložljive tehnike pri rabi energije in okoljskih emisijah, ki jih mora dosegati. In v posameznih branžah so nekatera slovenska podjetja v vrhu učinkovitosti.

Konkretno?

Vsaka organizacija, tudi javni sektor, ima realen domet izboljšanja energetske učinkovitosti v povprečju med 15 in 20 %, s stopnjo 1-3 % letno. Izjema so sanacije energetsko potratnih stavb, kjer lahko z investicijo, ki ima za industrijska podjetja na primer nepojmljivo dolgo vračilno dobo, dosežemo bistveno večje učinke. Tudi več kot 40 % izboljšanje energetske učinkovitosti. Pri energetsko intenzivnih podjetjih je ta potencial običajno bistveno manjši, saj je prav ta industrija v preteklih dvajsetih letih zaradi ohranjanja konkurenčnosti naredila znatne optimizacije na tem področju. Promet in gospodinjstva ne sodijo neposredno v naše področje dela. Je pa potrebno ti področji vedno obravnavati celovito. Večina razprav in člankov se nanaša na elektrifikacijo osebnih vozil in izboljšano dostopnost ter povečano uporabo javnega prevoza, kar v prometu predstavlja manjši delež emisij. Zelo redko pa slišimo konkretne usmeritve na področju letalskega prometa, ladijskega potniškega prometa, cestnega in ladijskega tovornega prometa, kmetijstva in drugo, pa čeprav je Evropska agencija za okolje že leta 2016 začela iskati načine, kako zmanjšati ta vpliv.

Torej kako?

Če mislimo v EU ta del bistveno izboljšati, bi moralo biti področje ravnanja z okoljem, kamor sodi tudi učinkovita raba energije, eden izmed obveznih predmetov v osnovnih ali srednjih šolah. Oborožimo mlade s celovitim znanjem s tega področja in kar naenkrat bomo imeli tudi v lokalnem okolju domače Grete Thunberg, ki bodo pritiskale na našo vest.

Kateri novi trendi in tehnologije dajejo največje učinke pri energetski učinkovitosti? Napovedujete, da bodo podjetja svoje proizvodne obrate, tudi logistiko, povezovala prek svetovnega kiberfizičnega proizvodnega sistema in tako upravljala vse procese proizvodnje z največjo natančnostjo. Je to že realnost, praksa?

Menim, da tega področja nikakor ne moremo posploševati, saj je potrebno vedno vsako organizacijo obravnavati celovito, upoštevajoč njeno specifičnost, predvsem tehnične značilnosti in ekonomske zahteve. Za vse pa velja, da tvorijo osnovno podstat energetske učinkovitosti meritve, informatizacija, energetski menedžment in iz tega izhajajoč sistem upravljanja z energijo.

Kako meriti učinkovito rabo?

Razvoj senzorike (IoT), vse bolj dostopnih podatkovnih virov, zmogljivih komunikacijskih omrežij in t.i. umetne inteligence tudi na področju energetike prinaša številne nove možnosti. Z več vhodnimi podatki in vse bolj zmogljivimi algoritmi lahko bolje nadziramo in upravljamo energetska omrežja, vpeljujemo metode strojnega učenja in vedno bolje tudi predvidevamo razpoložljivost virov, porabo ter zanesljivost delovanja. Energetski sistemi so vedno bolj povezani z drugimi poslovnimi sistemi organizacije in širšo infrastrukturo. Z razvojem tehnologije in dostopnosti podatkov je mogoče pri upravljanju upoštevati cene in razpoložljivost energentov, tudi iz alternativnih virov, predvidevati dogodke v organizaciji in okolju, uporabljati industrijske sisteme prediktivnega vzdrževanja in oblikovati bolj ‘pametne’ sisteme upravljanja s pridobivanjem in porabo energije. Je pa danes obseg povezovanja v svetovni kiberfizični sistem za podjetja predvsem izziv z vidika varovanja podatkov in poslovnih skrivnosti.

Koliko je realna napoved, da bomo v Sloveniji po 1. januarju 2021 družinsko hišo gradili le pod pogojem, da bo to skoraj ničenergijska (sNES)?

Ocenjevati napovedi je zelo nehvaležno. Sem pa mnenja, da bi morali hitreje prenašati znanje, dobre in slabe izkušnje po Sloveniji, da bi ljudje imeli večje zaupanje, da bodo stroški nižji in bivanje zdravo ter ugodje večje. In da ne bo napak pri projektiranju in gradnji. Bo pa o odlični praksi na konferenci spregovoril Matej Bašelj, za katerega menim, da lahko s svojim primerom prepriča vsakega potencialnega investitorja, da je to odlična in v praksi delujoča rešitev. Je pa težava v tem, da tako tehnično usposobljenih »družin« v Sloveniji ni veliko.

Opredelite, kakšen mora biti aktivni energetski menedžment v podjetju? Ali vaša praksa pravi, da se v podjetjih zavedajo odgovornosti do zmanjšanja emisij ali pa se vrsta podjetij raje skriva za načelnim stavkom, da iščejo rešitve na poti v nevtralno ogljičnost?

Termin Aktivni energetski menedžment (AcEM), ki smo ga tudi registrirali kot blagovno znamko, je bil z naše strani prvič uporabljen lansko poletje, ko smo projekt pilotno začeli uvajati v družbi Lek. Zanimivo, letos je ta termin prevzela tudi na tehnični ravni celotna korporacija. Gre pa pri celotni stvari za nadgradnjo obstoječega sistema upravljanja z energijo na informacijskem področju in v samem delu energetskih timov znotraj posamezne lokacije. Informacijsko se sistem nadgrajuje na način, da imamo vseskozi na vpogled zgoščene informacije, kje in kdaj energetski sistemi/objekti/tehnologije delujejo izven področja učinkovitosti glede na energetske dejavnike, ki na to vplivajo. Na dnevni ravni, ob ustrezni informacijski podpori, pa opozarjamo na priložnosti za optimizacijo.

Tudi o odgovornosti do emisij?

Naše izkušnje so takšne, da v podjetjih, s katerimi sodelujemo, delujejo resno in odgovorno do okolja. In marsikje tudi že 20 let in več sistematično delajo na tem področju, kar dokazujejo številne nagrade s področja energetsko učinkovitih projektov ali podjetij. Obstaja pa še kar nekaj podjetij, ki nikoli niso kandidirala za prestižne nagrade, imajo npr. porabo toplote za ogrevanje nižjo od vrednosti za pasivne hiše (15 kWh/m²) ali pa celotno porabo za ogrevanje zagotovijo z odvečno toploto iz procesov. Eden takšnih proizvodnih obratov deluje v Škofji Loki že več kot 15 let. Je pa brezogljičnost precejšen tehnično ekonomski izziv. Žal marsikdaj samo skrit za velikimi besedami pomembnih akterjev, ki ne poznajo vsebine v drobovju tehnologije in pripadajoče energetike.

Kako bi moral posodobljeni, torej novi osnutek NEPN opredeliti ukrepe za ciljno spremljanje rabe energije zlasti tam, kjer so emisije največje?

Moje mnenje je, da bi morali najprej spremeniti terminologijo in se pogovarjati o področju pomembne rabe energije, kamor ne sodijo zgolj t.i. največji emitenti. Le ti so v večini optimizirani, seveda v skladu s tehničnimi možnostmi in ekonomsko logiko. V nasprotnem primeru večine teh podjetij niti ne bi bilo več na trgu. Poleg energetsko najintenzivnejših tehnoloških porabnikov sem sodi še poraba energije, kjer so možni znatni potenciali. Največji delež predstavljajo tako imenovani sekundarni energetski in pomožni sistemi: ogrevanje, komprimirani zrak, hlajenje, klimatizacija in prezračevanje, odsesovalni sistemi, razsvetljava in drugo. V zadnjih letih je bil tipičen primer uvajanje LED razsvetljave, ki je izboljšala energetsko učinkovitost za 40 % in več. Prav tako med pomembno rabo sodi še področje, kjer bi bilo možno vir energije nadomestiti z odvečno toploto iz procesov/sistemov ali uporabiti druge OVE.

Vaše priporočilo?

Uvesti informacijske rešitve, ki temeljijo na ciljnem spremljanju rabe energije, je z mojega vidika nuja za vse organizacije, osnovne elemente in pristope pa je smiselno prenesti tudi v individualne hiše. Nenazadnje jih imamo zadnjih 10 let nameščene v osebnih avtomobilih. Ko želimo ciljno spremljati energetske naprave, celotne javne stavbe, mesta, tehnološke in energetske procese ali celotna podjetja, postane zadeva zelo kompleksna. Težko je to predpisati. Lahko predpišemo zgolj tehnična izhodišča, kot je npr. potreba po meritvah, informatizaciji, zbiranju, hranjenju in arhiviranju podatkov. Vse aktivnosti pa je potem potrebno združiti v obliki uvajanja najboljših razpoložljivih tehnik sistemov upravljanja z energijo.