Konferenca: odpadki v letu 2026
Leto 2026 prinaša pomembne spremembe na področju ravnanja z odpadki. Nova evropska in nacionalna zakonodaja bo bistveno preoblikovala obstoječi sistem in vplivala na vse deležnike v sistemu ravnanja z odpadki. Sistem postaja bolj zaprt, sledljiv in usmerjen v dejanske okoljske učinke, kar prinaša tako izzive kot priložnosti. Na spletni konferenci, ki jo je sredi februarja pripravila Akademija Zelena Slovenija, smo osvetlili ključne zakonodajne novosti, njihov vpliv na trg in poslovanje, kaj vpliva na rast cen ter odprli razpravo o izzivih, ki jih prinaša sistem ravnanja v odpadki po novem za vključene deležnike. V prvem delu so uvodne predstavitve pripravili mag. Vanesa Čanji, Akademija Zelena Slovenija, Nada Suhadolnik-Gjura, sekretarka, in Bojan Počkar, inšpektor višji svetnik, oba iz Inšpektorata RS za okolje in energijo, Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije, Ajda Pleterski, vodja pravne in kadrovske službe v podjetju Surovina, in mag. Senta Žekar, strokovnjakinja v oddelku Netrgovsko blago in storitve v Mercatorju.
Čezmejno pošiljanje odpadkov
Nada Suhadolnik-Gjura in Bojan Počkar iz Inšpektorata RS za okolje in energijo sta podrobneje predstavila novo uredbo o pošiljkah odpadkov preko meja, ki začne veljati 21. maja letos za pošiljke znotraj Evropske unije, za pošiljke izven EU pa leto kasneje, pri čemer bo potrebna še implementacija osmih delegiranih in implementacijskih aktov EU, od katerih sta dva že sprejeta.
Ključni cilji uredbe so zagotavljanje okoljevarstvenega ravnanja z odpadki od začetka pošiljanja do dokončne obdelave, spoštovanje mednarodnih dogovorov, kot je Baselska konvencija, in nadzor vseh vrst pošiljk odpadkov, z izjemo določenih, ki jih urejajo drugi predpisi. Prvi cilj je olajšanje pošiljanja odpadkov znotraj EU za ponovno uporabo in recikliranje, kar se dosega z digitalizacijo postopkov in uvedbo elektronskega sistema DIWASS za vse vrste pošiljk, prepovedjo pošiljk, namenjenih odstranjevanju, razen, če ni druge tehnične ali ekonomske možnosti ter z izboljšanjem preglednosti in usklajenost pri razvrščanju odpadkov med državami članicami.
Drugi cilj se nanaša na pošiljke izven EU, kjer je ključna zagotovitev trajnostnega in okoljevarnega ravnanja v tretjih državah, s spremljanjem ravnanja z odpadki v državah OECD, možnostjo izvoza odpadkov v le tiste ne-OECD države, ki se bodo za uvoz določenih odpadkov odločile same in bodo objavljene na seznamu EC, z izdelavo revizije obratov obdelave, ko jo morajo zagotoviti izvozniki. Prav tako se omejuje oziroma prepoveduje izvoz plastike, predvidena je vzpostavitev merila za razlikovanje rabljenih predmetov in odpadkov.
Registracija podjetij v sistemu DIWASS je obvezna. Sistem omogoča centralno registracijo podjetij in njihovih lokacij, dostop in odobritev pa nadzoruje pristojni organ. Evropska komisija bo nudila tehnično dokumentacijo, podporo in navodila za uporabo sistema, ki se bo razvijal do popolne implementacije.
Bojan Počkar je pojasnil tretji cilj uredbe, to je krepitev boja proti nezakonitim pošiljkam, saj je po podatkih vsak četrti nadzorovani transport nezakonit. Uredba sedaj razširja določbe za nadzor, inšpektorji imajo mandat za dokumentarne in fizične preglede ter preverjanje skladnosti pošiljk. Inšpektorji izvajajo redne in izredni nadzore v podjetjih, koordinirane akcije pa vključujejo sodelovanje s FURS-om, policijo in tujimi organi, vključno s sodelovanjem v mednarodnih operacijah, organiziranih s strani Europola, Svetovne carinske organizacije in drugih organizacij. Načrt inšpekcijskih pregledov je pripravljen za tri leta in se po novem od leta 2027 obvezno predloži Evropski komisiji, hkrati pa bo od 21. maja 2026 začela veljati tudi nova Direktiva o kazenskopravnem varstvu okolja, ki določa učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za nezakonite pošiljke. Členi uredbe urejajo sodelovanje na nacionalni in mednarodni ravni, vključno s skupino za izvrševanje uredbe, ki izboljšuje koordinacijo med državami članicami in skrbi za izmenjavo informacij in izkušenj. OLAF je s strani Evropske komisije pooblaščen za izvajanje inšpekcij v sodelovanju z državami članicami.
Komunalno gospodarstvo
Sebastjan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, je podal celovit pregled trenutnega stanja in prihodnjih izzivov na področju komunalnih storitev. Izpostavil je, da sistem ne temelji le na operativnem delu na terenu, temveč na strogi zakonodajni strukturi, ki določa vse od minimalnih standardov storitve do natančne metodologije oblikovanja cen.
Slovenski sistem ravnanja z odpadki usmerja več ključnih predpisov. Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov določa minimalne standarde za zbiranje vseh vrst komunalnih odpadkov na lokalni ravni, kar neposredno vpliva na dinamiko dela in končne stroške. Ključni dokument za transparentnost obračunavanja je t. i. uredba MEDO (Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja), ki od leta 2013 natančno opredeljuje upravičene stroške. To so predvsem neposredni stroški dela, materiala in energije, medtem ko je donos izvajalcev strogo omejen na največ pet odstotkov vrednosti osnovnih sredstev, ki so nujna za izvajanje dejavnosti. Zupanc ob tem dodaja, da v praksi občinski sveti pogosto potrjujejo še nižje donose, kar izvajalce sili v visoko stopnjo stroškovne optimizacije.
Stroškovna struktura položnic je močno odvisna od specifik terena in gostote poselitve. Večina odpadkov se v Sloveniji zbira po sistemu »od vrat do vrat«, kjer pa se pojavljajo regionalne posebnosti, kot je prenašalni sistem na Krasu ali v starih mestnih jedrih. Na teh območjih so zaradi naravnih dejavnikov, kot je burja, ali prostorskih omejitev, nameščene skupne zbiralnice. Dinamika odvoza igra pri tem ključno vlogo: pogostejši odvozi v urbanih središčih pomenijo višje logistične stroške, medtem ko se na periferiji pogosto uporablja interval na tri tedne, vendar so pa daljše logistične poti med uporabniki. Posebno pozornost zahtevajo biološko razgradljivi odpadki, kjer higienski standardi poleti narekujejo tedenski odvoz, pozimi pa se zaradi nižjih temperatur dinamika lahko razpolovi.
Eno ključnih sporočil je, da imajo uporabniki prek lastnih navad neposreden vpliv na višino svojih zneskov na položnicah. Ker se zbiranje mešanih komunalnih odpadkov obračunava glede na volumen zabojnika in pogostost odvoza, dosledno ločevanje frakcij (embalaža, papir, steklo) omogoča uporabo manjših zabojnikov in s tem nižje stroške. Podobno velja za biološke odpadke; spodbujanje hišnega kompostiranja zelenega odreza in ostankov z vrta ne le zmanjšuje obremenitev komunalne mreže, temveč uporabnikom prinaša neposreden finančni prihranek brez dodatnih investicij.
Največji sistemski premik predstavlja uvedba načela razširjene odgovornosti proizvajalcev (PRO), ki pomeni prehod na polno pokritje stroškov (t. i. full cost). Namen te evropske usmeritve je, da se strošek ravnanja z odpadkom prenese s položnice neposredno v ceno izdelka. To uresničuje načelo »povzročitelj plača«, saj bo tisti, ki kupuje izdelke z več embalaže, posredno plačal več za njeno odstranitev. Takšen sistem spodbuja proizvajalce k eko-modulaciji oziroma uporabi reciklabilnih materialov, saj bodo okolju prijaznejši izdelki obremenjeni z nižjimi okoljskimi stroški, kar lahko postane njihova konkurenčna prednost.
Kljub jasnim ciljem pa se panoga sooča z resnimi časovnimi in izvedbenimi težavami. Evropski roki za polno pokritje stroškov pri baterijah in embalaži so izjemno tesni. Zupanc opozarja, da bi pri baterijah moral sistem delovati že avgusta 2025, pri embalaži pa leto kasneje. Opozarja še na počasno pripravo podzakonskih aktov in zahtevnost postopkov potrjevanja cen na občinskih ravneh. Dodatno negotovost vnašajo prihajajoče parlamentarne in lokalne volitve, saj obstaja tveganje, da bi se strokovna vprašanja o cenah in razmejitvi med komunalno in industrijsko embalažo politizirala. Brez jasnih navodil ministrstva in ustreznih informacijskih sistemov bo implementacija teh sprememb do sredine avgusta 2026 za vse deležnike izjemno velik zalogaj.
Izzivi predelave odpadkov
Ajda Pleterski iz družbe Surovina je poudarila, da novi okoljski cilji in pravila igre neizogibno prinašajo višje stroške ter potrebo po korenitem prilagajanju delovnih procesov. Surovina kot eden največjih predelovalcev odpadkov v Sloveniji, letno obdela okoli 430.000 ton odpadkov, pri čemer dosega izjemne rezultate, saj reciklirajo 74 % vseh prevzetih odpadkov, 25 % jih predelajo v trdno gorivo primerno za energetsko izrabo, s čimer na odlagališčih konča le zanemarljiv odstotek snovi. Dnevno v tujino odpremi med 60 in 70 kamionov odpadkov in oskrbuje več kot 25 evropskih objektov za energetsko izrabo. Zato ni dvoma, da pri svojem poslovanju občuti vsako spremembo okoljske zakonodaje oziroma predpisov, ki zadevajo področje ravnanja z odpadki.
V Surovini pozdravljajo uvedbo elektronskega sistema DIWASS kot korak k administrativni optimizaciji in boljšemu nadzoru. Kljub temu pa ostaja strah pred prehodnim obdobjem in morebitnimi zastoji pri izdaji soglasij (notifikacij), ki so ključna za tekoče poslovanje. Nova pravila sicer jasno omejujejo neutemeljene ugovore držav članic do pošiljk za predelavo; ekonomski razlogi ali zaščita domačega trga niso več dopustni razlogi za zavrnitev. To je kritičnega pomena za Slovenijo, ki ima nizko stopnjo samozadostnosti pri energetski izrabi, saj lahko vsako zaprtje meja ali samovolja sosednjih držav povzroči resne operativne težave in zahteva takojšnje iskanje dražjih alternativnih rešitev.
Prihajajoča evropska uredba o embalaži prinaša vrsto zahtev, ki bodo najbolj obremenile proizvajalce, a posredno vplivale tudi na predelovalce. Embalaža bo morala biti zasnovana tako, da ne ovira recikliranja, kar vključuje omejevanje nepotrebnega praznega prostora, standardizirano označevanje in uporabo recikliranih materialov v plastiki. Ajda Pleterski verjame, da so slovenski cilji recikliranja za leto 2030 dosegljivi in bi jih z boljšim zbiranjem ter naprednejšimi metodami sortiranja lahko presegli že prej. Vendar pa uspeh sistema ni odvisen le od tehnologije, temveč od jasne pravne podlage, ki je trenutno še čakamo v obliki podzakonskih aktov.
Z 12. avgustom 2026 se strošek zbiranja komunalne odpadne embalaže, ki so ga doslej krila gospodinjstva, v celoti seli na pleča proizvajalcev. Ocenjuje se, da se bo skupno finančno breme sistema ravnanja z odpadno embalažo s sedanjih 25 milijonov evrov povzpelo na približno 70 milijonov evrov letno. To prinaša številne dileme, predvsem glede transparentnosti oblikovanja cen. Trenutno cene potrjujejo občinski sveti za vsakega od 65 izvajalcev javnih služb posebej, proizvajalci pa pri tem nimajo vpliva na stroške ali na kakovost zbranega materiala. Pleterski opozarja na nevarnost netransparentnosti in predlaga uvedbo povprečne cene zbiranja na tono po posameznih materialih, ki bi veljala enotno za vse.
V družbi Surovina so skupaj z drugimi deležniki pripravili več predlogov za omilitev prehoda na nov sistem. Ključna je ideja o ustanovitvi neodvisne zasebne organizacije z javnimi pooblastili (t. i. clearing house), ki bi služila kot vmesni člen med družbami za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalci javnih služb ter zagotavljala reden finančni tok. Prav tako predlagajo, da se namesto 100-odstotnega kritja stroškov uvede 80-odstotno, kot to dopušča uredba, s čimer bi nekoliko razbremenili gospodarstvo. Največja neznanka pa ostaja razmejitev med komunalno in nekomunalno embalažo; nejasna ločnica bi namreč lahko povzročila, da bi vsi proizvajalci svojo embalažo deklarirali kot nekomunalno, kar bi sesulo finančno konstrukcijo javnega sistema zbiranja oziroma ravnanja z odpadno embalažo.
Trgovski sektor pred novimi bremeni
Mag. Senta Žekar iz Mercatorja je izpostavila specifičen položaj velikih trgovcev, ki v sistemu ravnanja z odpadki nastopajo v dvojni vlogi. Kot povzročitelj odpadkov se Mercator sooča z upravljanjem več kot 30 vrst odpadkov v mreži prek 400 trgovin, kot proizvajalec (zlasti pri izdelkih lastne trgovske znamke) pa nosi odgovornost za embalažo, ki jo prvi da na slovenski trg. Trenutno podjetje dosega visoko, 77-odstotno stopnjo reciklaže, kar dosegajo z doslednim ločevanjem na viru in optimizacijo procesov z namenom preprečevanja nastajanja odpadkov vključno z doniranjem hrane pred iztekom roka uporabnosti in uporabo povratne transportne embalaže.
Enega večjih praktičnih izzivov predstavlja neusklajenost komunalne infrastrukture po Sloveniji. Zaradi razlik v barvah zabojnikov, velikostih in pravilih ločevanja med posameznimi občinami prihaja do zmede pri zaposlenih in kupcih. Še večje težave povzročajo neenoten prikazi stroškov in mer na računih komunalnih podjetij (kilogrami, litri, kubični metri), kar močno otežuje vodenje evidenc, primerljivost podatkov in analize, ki so ključne za povečanje deleža reciklabilnih odpadkov. Poleg tega se trgovci pogosto soočajo z nepravilnim odlaganjem odpadkov s strani kupcev in nelegalnim odlaganjem odpadkov, v in poleg njihovih zabojnikov s strani tretjih oseb.
Žekarjeva opozarja na napovedano rast cen predelave odpadkov v letu 2026. Slovenija je zaradi pomanjkanja lastnih zmogljivosti za energetsko izrabo močno odvisna od tujine, kjer se zmogljivosti sežiga zmanjšujejo, cene pa rastejo. Hkrati se trg EU sooča s pritiskom poceni primarnih surovin iz tujine, kar zmanjšuje konkurenčnost recikliranih materialov. Upad gospodarske aktivnosti v Evropi je zmanjšal povpraševanje po sekundarnih surovinah (npr. v papirnicah in železarnah), kar dodatno zvišuje stroške predelave, ki jih bodo morali kriti povzročitelji in proizvajalci.
Podjetja so pod vse večjim pritiskom poročanja. Poleg specifičnih odpadkovnih predpisov (embalaža, baterije, biološki odpadki, …) se močno povečujejo zahteve na področju trajnostnega poročanja (CSRD, EU taksonomija, …). Čeprav različni predpisi zahtevajo podobne podatke, so metodologije priprave različne, kar predstavlja ogromno administrativno in kadrovsko obremenitev. Prehod z direktiv na neposredno zavezujoče evropske uredbe sicer zmanjšuje razlike med državami, a prinaša izzive pri interpretaciji, saj se več predpisov (npr. uredba o embalaži in SUP uredba) pogosto prekriva pri istem izdelku.
Glede novega sistema polnega pokritja stroškov (full cost) Žekarjeva izraža dvom v pravočasno izvedljivost in opozarja na nujnost nadzora nad upravičenostjo stroškov, ki jih bodo izvajalci javnih služb zaračunali proizvajalcem. Posebno poglavje predstavlja zbiranje plastenk in pločevink. Medtem ko uredba predvideva kavcijski sistem, Mercator zagovarja nadgradnjo obstoječega sistema (rumenih zabojnikov). Ker neuradni podatki kažejo, da Slovenija že dosega okoli 90-odstotno stopnjo ločenega zbiranja plastenk, bi bila uvedba dragega kavcijskega sistema ekonomsko vprašljiva. Namesto tega predlagajo izboljšave v sortiranju in ozaveščanju, kar bi imelo pozitiven učinek na vse vrste embalaže, ne le na tisto za pijače.
Za uspešen prehod na nove standarde do leta 2030 po besedah mag. Žekar trgovski sektor potrebuje stabilno in predvidljivo regulativo, brez nenehnih nejasnosti in zamud pri sprejemanju izvedbenih aktov, strokovno utemeljene odločitve, ki temeljijo na neodvisnih analizah in ekonomski upravičenosti, dovolj časa za prilagoditve in enaka pravila za vse, vključno z učinkovitim nadzorom tujih podjetij, ki vstopajo na slovenski trg.
Poglejte še: zapis okrogle mize, ki je bila del te konference.
Celoten posnetek konference je na voljo na portalu Akademija Zelena Slovenija.
