Upravljanje tekstilnih odpadkov
| Avtor: Matej Zabret |
Ob prihajajoči uvedbi proizvajalčeve razširjene odgovornosti za tekstilne izdelke sem kot magistrski študent na programu »Podnebne spremembe« na Univerzi v Kopenhagnu za svojo zaključno nalogo raziskal koncept »od zibelke do zibelke« prek ravnanja s tekstilnimi odpadki v Sloveniji. Namen te študije je bil raziskati trenutno stanje upravljanja z odpadnimi tekstilnimi izdelki v Sloveniji in predlagati možne izboljšave.
Izboljšanje sedanjega sistema ravnanja z odpadnim tekstilom
Slovenski sistem ravnanja z odpadnim tekstilom je bil (v svoji najosnovnejši obliki) uveden v nacionalno zakonodajo pred več kot 20 leti, ko so morali lokalni centri za ravnanje z odpadki postaviti ločene zabojnike za tekstilne odpadke, s čimer naj bi spodbudili uporabnike, da jih ločujejo od ostalih odpadkov.
Vendar se zdi, da v zadnjih letih ni bilo nobenega napredka pri nadaljnjem razvoju tega sistema. Tekstilni odpadki so bili večinoma obravnavani kot del mešanih komunalnih odpadkov, brez vrednosti za ponovno uporabo ali recikliranje, njihova končna destinacija pa je bila prepuščena prostemu trgu (sežigalnica, odlagališče ali trgi po vsem svetu). Slovensko gospodarstvo in oblikovalci politik niso bili pripravljeni na uvedbo prostega trga in globalizacije, kar je povzročilo propad domače tekstilne industrije, spremembo lastništva ali specializacijo v določene vrste tekstila. Poleg tega zakonodaja ni sledila razvoju, pomanjkanje ureditve in nadzora nad množičnim pritokom visokokakovostnega in nizkokakovostnega tekstila pa je pripeljalo do sedanje situacije, v kateri se pričakuje, da bo nova proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO) prinesla nekaj reda.
Kot so poudarili nekateri deležniki, s katerimi sem opravil pogovore, bi morale novi PRO sistem in ekološke modulacijske pristojbine proizvajalcem ponuditi spodbude za spremembo zasnove njihovih izdelkov v smeri boljše ponovne uporabnosti in recikliranja. Vendar moramo biti previdni, da se sistem PRO in ekološke modulacije ne osredotočajo samo na ravnanje z odpadki in recikliranje, pač pa tudi na preprečevanje nastajanja odpadkov. Da ne bi ponovili istih napak kot pri drugih odpadnih tokovih je bistveno upoštevati hierarhijo ravnanja z odpadki (Slika 1). Čeprav lahko celovit pristop Evropske unije k tej problematiki prinese večje rezultate kot ukrepi posameznih držav, ima Slovenija še vedno veliko potenciala za izboljšanje svojega sistema ravnanja z odpadnim tekstilom.
Najprej je treba vzpostaviti natančne sisteme poročanja, da se pridobijo nujno potrebni podatki za oceno uvoza in izvoza tekstila in tekstilnih odpadkov. Zanesljivo zbiranje informacij je ključnega pomena, če želimo vedeti natančno količino nastalih tekstilnih odpadkov, od kod prihajajo, iz kakšnih materialov so sestavljeni in kje končajo. To bi dodatno spodbudilo raziskave o možnostih ponovne uporabe in recikliranja, hkrati pa zagotovilo podlago za potrebne zakonodajne spremembe in predloge, vključene v sistem PRO in ekološke modulacije.
Sistem ravnanja s tekstilnimi odpadki v Sloveniji se sooča s podobnimi ovirami kot proizvodnja tekstila in oblačil, vključno s finančnimi ovirami (ni gospodarskih spodbud za podjetja, da razvijejo dodatno ločeno zbiranje), z odsotnostjo programov usposabljanja in s pomanjkanjem tehnoloških inovacij (prevelika birokracija in omejen trg). Te ovire sicer niso značilne le za Slovenijo. Člani projekta New Cotton Project (med njimi tudi slovensko podjetje Tekstina) so svoje ugotovitve za uspešno širitev recikliranja vlaken povzeli v ključnih točkah. Ti vključujejo: izgradnjo in širitev infrastrukture za sortiranje in recikliranje odpadnega tekstila, izboljšanje kakovosti in razpoložljivosti podatkov, potrebo po neprekinjenem raziskovanju in razvoju v celotni vrednostni verigi, sodelovanje javnosti in uskladitev zakonodaje.
Njihovi predlogi se v veliki meri ujemajo z ovirami, ki so jih nekateri udeleženci izrazili med intervjuji, in z ugotovitvami iz preteklih raziskovalnih publikacij. Še posebej moram izpostaviti nezadostno komunikacijo, ki predstavlja eno največjih omejitev za raziskave v Sloveniji, saj nekatera javna podjetja in državni organi ne posredujejo vseh potrebnih podatkov oz. se na poizvedovanja ne odzovejo. Zato obstaja potencial, da javne institucije izboljšajo svojo komunikacijo z zainteresiranimi ciljnimi skupinami in jih obravnavajo kot priložnost za napredek v smeri bolj trajnostne prihodnosti.
V primeru Slovenije bi bilo za izboljšanje sistema ravnanja z odpadnim tekstilom potrebno v največji možni meri uporabiti tudi stroge nadzorne in korektivne ukrepe, da se spodbudi bolj trajnostno delovanje in zagotovi spoštovanje zakonodaje. To bi bilo treba dopolniti z obsežnimi kampanjami za ozaveščanje, ki bi vključevale vse dele družbe, in s pospešitvijo potrebnega premika v miselnosti potrošnikov. Iz različnih organizacij v Sloveniji in tujini bi bilo mogoče pridobiti veliko dragocenega znanja in izkušenj na tem področju.
Ker je Slovenija relativno majhen mednarodni akter (glede na gospodarstvo, število prebivalcev in proizvodnjo tekstila), je smiselno, da se poveže z drugimi državami in oblikuje koalicije tako na področju raziskav kot tudi oblikovanja politik. To je bistveno, če želimo obravnavati hudo konkurenco na trgu, na primer podjetji Temu in Shein, ki s svojim poslovnim modelom poslabšujeta okolijske in socialne probleme, povezane s proizvodnjo tekstila in hitro modo. Ponovno odkrivanje tekstilne industrije v EU in Sloveniji predstavlja edinstveno priložnost za spodbujanje uvedbe krožnega gospodarstva ali, še bolje, koncepta »od zibelke do zibelke«.
Uvedba koncepta »od zibelke do zibelke« v tekstilno proizvodnjo
Koncept »cradle-to-cradle« (C2C) oz. »od zibelke do zibelke« temelji na ideji, da je izdelke mogoče že za začetku oblikovati in zasnovati na način, ki jim bo omogočil vrnitev v prvotno obliko in ponovno uporabo v istem (tehnološkem ali biološkem) proizvodnem sistemu. Avtorja, arhitekt William McDonough in kemik Michael Braungart, to ponazorita z drevesnimi listi, ki odpadejo in se v tleh spremenijo v humus, ki pognoji drevo in tako omogoči ponovno rast listov. V tehnološkem sistemu pa so npr. avtomobili že zasnovani na način, da se skoraj vsak del lahko loči od ostalih in predela v nekaj novega. Je mogoče na enak način zasnovati tudi tekstilne izdelke?
Raziskovanje koncepta C2C se je izkazalo za zahtevno nalogo, vendar je projekt Cradle-Alp (v katerem sodeluje tudi Gospodarska zbornica Slovenije) prinesel nekaj zanimivih spoznanj o možnostih za trajnostni prehod. Na primer, večja proizvodna podjetja imajo največji potencial za uvedbo koncepta C2C, saj lahko preko pristopa »od zgoraj navzdol« dosežejo največji uspeh pri sebi in ostalih posrednikih, s katerimi so povezani preko dobavnih verig.
Tudi drugi raziskovalci so ugotovili, da podjetja z močnim položajem lažje nadzirajo krožnost svojih vrednostnih verig in dosežejo prehod prek lastništva ali sodelovanja znotraj poslovnih ekosistemov. Če bodo cilji projekta Cradle-Alp doseženi lahko pričakujemo, da se bo nekaj proizvajalcev iz različnih sektorjev (med njimi tudi tekstilni sektor) prizadevalo za proizvodne procese, kot jih predlagata McDonough & Braungart.
Dobre primere izvajanja koncepta C2C je treba podpirati na ravni EU in Slovenije, hkrati pa je potrebna razprava o spodbujanju pridobivanja C2C certifikatov, ki zaradi visokih stroškov predstavljajo veliko breme za mala in srednje velika podjetja. Visoki stroški in finančne ovire so vsekakor ena od glavnih ovir za trajnostni prehod.
Po drugi strani pa so pojav in uporaba novih tehnologij (kot so obnovljivi viri energije in napredne proizvodne tehnike) prepoznani kot eden od gonilnih dejavnikov trajnostnega napredka, zlasti kar zadeva dekarbonizacijo in zmanjšanje porabe energije v tekstilni industriji. Nekatera slovenska podjetja so sodelovala v takšnih projektih, kar pomeni, da je uvajanje novih proizvodnih metod ali prilagoditev obstoječih mogoče podpreti in doseči s sodelovanjem med različnimi sektorji in vrednostnimi verigami. New Cotton Project je odličen primer takšnega sodelovanja, v svojem najnovejšem poročilu so kot ključni pogoj za uspešno sodelovanje in odprto izmenjavo znanja navedli široko sprejetje krožnih vrednostnih verig. To dopolnjujejo z neprekinjenimi raziskavami in razvojem v celotni vrednostni verigi ter z načrtovanjem krožnosti že v procesu oblikovanja.
Njihove ugotovitve se skladajo s konceptom C2C, ki oblikovanje vidi kot najpomembnejši korak v proizvodnem procesu, saj določa možnost ponovne uporabe materialov in s tem potencial za ponovno uporabo izdelkov. Ocena okolijskih in družbenih vplivov postaja danes vse pomembnejša, zlasti za mlajše potrošnike. Čeprav predstavljajo majhen segment kupcev, lahko mladi narekujejo (modne) trende in to tudi počnejo, vendar zahtevajo preglednost. Nekatere raziskave kažejo, da mlajša generacija aktivno zmanjšuje svojo porabo hitre mode in izraža dvom o blagovnih znamkah, za katere se zdi, da prispevajo k nastajanju odpadkov, niso okolju prijazne ali ne izpolnjujejo etičnih standardov. Prav tako dvomijo v verodostojnost trditev o trajnosti, ki jih navajajo te blagovne znamke.
Čeprav je o C2C v tekstilnem sektorju znanega zelo malo, še vedno predstavlja priložnost za ponoven razmislek o našem razumevanju (kot proizvajalci in potrošniki) o tem, koliko tekstila resnično potrebujemo in kaj se z njim zgodi, ko se pokrov smetnjaka zapre.
