Gradbeništvo
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Trajnostnost v gradbeništvu danes ni le deklaracija, temveč merljiv in podatkovno podprt proces. V podjetju Trimo, delu skupine Recticel, jo vidijo kot ključno razvojno in konkurenčno prednost – od izbire materialov do digitalizacije produktov.˝V intervjuju z dr. Boštjanom Černetom, vodjo razvoja produktov, Majo Mujdrica Kim, strokovnjakinjo za razvoj produktov, ter Janom Tisujem, strokovnjakom za produktno trajnost, izpostavljamo, kako Trimo uresničuje ESG cilje, vključuje analize življenjskega cikla (LCA) in ogljični odtis ter se pripravlja na digitalne potne liste. Sogovorniki poudarjajo pomen nizkoogljičnih rešitev, večje krožnosti materialov in digitalne sledljivosti produktov, ki skupaj omogočajo trajnostne inovacije in nove poslovne modele v gradbeni industriji.
Kako Trimo kot del belgijske skupine Recticel definira trajnostne cilje v kontekstu evropskih in slovenskih predpisov za gradbeništvo ter ESG zahtev?
Dr. Boštjan Černe: Trimo že skoraj tri desetletja sistematično zbira in analizira podatke o trajnostnem delovanju podjetja. Ves ta čas se vsako leto na podlagi analiz pripravljajo letni cilji in načrti aktivnosti z namenom stalnega izboljševanja kazalnikov delovanja. To področje za Trimo torej ni novo. V preteklem obdobju smo naše aktivnosti le uskladili z mednarodnimi smernicami, kar omogoča lažje in usklajeno poročanje. V letu 2021 je Trimo sprejel prostovoljno zavezo zmanjševanja emisij v okviru pobude Science Based Targets Initiative (SBTi), nato je leta 2022 zavezo sprejela tudi skupina Recticel, katere del je Trimo. Cilji v okviru SBTi so zmanjšanje emisij obsega 1 in obsega 2 za 90 % ter zmanjšanje emisij obsega 3 za 25 % do leta 2030, končni cilj pa so neto ničelne emisije do leta 2050.
Redno spremljamo prihajajoče predpise s področja ESG in na podlagi preteklih izkušenj lahko rečem, da smo nanje vedno dobro pripravljeni že vnaprej.
Kateri regulatorni trendi najbolj vplivajo na razvoj produktov?
Dr. Boštjan Černe: Trendi in regulatorne zahteve na področju trajnostnosti v gradbeništvu, ki najbolj vplivajo na razvoj novih produktov, so:
- zagotavljanje zdravega in varnega bivalnega okolja: s Trimovimi produkti lahko zagotovimo skladnost z najvišjimi zahtevami na tem področju;
- toplotna izolativnost: izolativnost Trimovih fasadnih in strešnih panelov z mineralno volno je med najboljšimi;
- ogljični odtis produkta: vključen je v okoljske deklaracije proizvodov (EPD – Environmental Product Declaration), ki so izdane za vse tipe naših produktov.
Prihajajoči digitalni potni list ima pomemben vpliv na razvoj novih produktov, zato ga že vključujemo v naše aktivnosti.
Kako vzpostavljate ravnotežje arhitekturnih, energetskih, požarnih in okoljskih zahtev pri razvoju fasadnih in strešnih sistemov?
Dr. Boštjan Černe: Trimo to ravnotežje vzpostavlja s celovitim razvojnim pristopom in širokim naborom produktnih rešitev, ki odgovarjajo različnim zahtevam trga, npr. izjemni strukturni nosilnosti ali toplotni izolativnosti, odlični požarni varnosti ter nizkemu ogljičnemu odtisu produktov.
Kako integrirate LCA in izračun ogljičnega odtisa v razvoj produktov in odločanje med različnimi materialnimi ali konstrukcijskimi koncepti?
Jan Tisu: LCA je danes pomemben del razvojnega procesa produktov. Že v zgodnjih fazah razvoja nove rešitve ne ocenjujemo le klasičnih tehničnih parametrov, kot so mehanske lastnosti, toplotna izolativnost ali požarna odpornost, temveč tudi njen celoten okoljski vpliv skozi življenjski cikel.
S pomočjo LCA-analiz primerjamo različne materialne ali konstrukcijske koncepte in ocenjujemo njihove vplive na okolje, predvsem vpliv na vgrajeni ogljik. Ogljični odtis tako postaja eden izmed pomembnih parametrov pri odločanju, skupaj s tehničnimi lastnostmi in zahtevami trga.
Pomembna prednost je tudi, da imamo vzpostavljene LCA-modele za obstoječe proizvodne procese in materiale, ki jih uporabljamo. Ker njihove okoljske vplive dobro poznamo, lahko nove produktne koncepte hitro in zanesljivo ovrednotimo ter že v fazi razvoja prepoznamo priložnosti za optimizacijo materialov, proizvodnje in celotne okoljske učinkovitosti fasadnih in strešnih sistemov.
Kako se pripravljate na implementacijo digitalnega potnega lista in kakšno vlogo vidite za BIM ter digitalne dvojčke pri trajnostnih podatkih?
Jan Tisu: Na implementacijo digitalnega potnega lista proizvodov se pripravljamo predvsem prek podatkov o naših proizvodih. Trimove družine proizvodov smo analizirali z metodologijo LCA, hkrati pa imamo za celoten portfelj pripravljene tudi okoljske deklaracije proizvodov (EPD).
Naredili smo tudi korak dlje in razvili možnost izdajanja verificiranih izjav o ogljičnem odtisu posameznega proizvoda, ki omogočajo natančnejšo določitev ogljičnega odtisa konkretne konfiguracije proizvoda. Proces izračuna in metodologijo je preverila neodvisna institucija Bureau Veritas. Na ta način smo vzpostavili robustno in verificirano podatkovno osnovo, ki predstavlja dobro izhodišče za prihodnjo implementacijo digitalnih potnih listov.
Digitalni potni list razumemo predvsem kot standardiziran način digitalne izmenjave teh podatkov, pri čemer se podrobne zahteve na ravni EU še oblikujejo. Pomembno vlogo vidimo tudi v BIM-okoljih, kjer se lahko trajnostni podatki proizvodov neposredno povežejo z elementi v modelu stavbe. Digitalni dvojčki pa odpirajo dodatne možnosti za uporabo teh podatkov tudi v fazi obratovanja in upravljanja stavb skozi njihov življenjski cikel.
Kako vključujete načela krožnega gospodarstva v zasnovo panelnih in strešnih sistemov?
Maja Mujdrica Kim: Načela krožnega gospodarstva vključujemo že v fazi razvoja izdelkov. Pri izbiri materialov spremljamo tudi delež recikliranih surovin v materialih, ki jih vgrajujemo v naše proizvode, in te podatke preračunavamo na raven celotnega izdelka. To nam omogoča boljše razumevanje okoljskega odtisa izdelkov in hkrati spodbuja razvoj rešitev z večjim deležem sekundarnih surovin.
Na ravni zasnove izdelkov to pomeni uporabo materialov z visoko stopnjo reciklabilnosti, kot sta jeklo in mineralna volna, ter razvoj sistemov z dolgo življenjsko dobo in možnostjo zamenjave posameznih elementov. Zaradi takšne materialne sestave lahko naši paneli ob koncu življenjske dobe dosegajo do 99 % reciklabilnosti. S tem zmanjšujemo porabo primarnih virov in podaljšujemo življenjski cikel izdelkov, kar je ena ključnih strateških usmeritev podjetja.
Poleg tega smo v Trimu že izvedli pilotne projekte, v katerih smo stare fasadne in strešne panele iz objektov ob koncu njihove življenjske dobe mehansko predelali ter vzpostavili proces vračanja materialov v proizvodne tokove. Tako pridobljene materiale, kot sta pločevina in mineralna volna, smo ponovno vključili v dobavno verigo, kjer so bili uporabljeni za proizvodnjo novih materialov, ki smo jih nato ponovno vgradili v naše izdelke. Pri tem smo potrdili, da predelani materiali ohranjajo svoje ključne lastnosti, kar dokazuje, da je zapiranje materialnih tokov tehnično izvedljivo. Takšni pristopi predstavljajo pomemben korak k razvoju krožnih rešitev v gradbeni industriji.
Kakšne so realne omejitve reciklabilnosti in zasnove za razstavljanje (design for disassembly) pri vaših produktih?
Maja Mujdrica Kim: Gradbeni proizvodi imajo praviloma dolgo življenjsko dobo, pogosto več desetletij, zato se izzivi krožnosti pokažejo predvsem ob koncu življenjske dobe objektov. Takrat se v praksi pokaže, kako enostavno ali zahtevno je materiale iz izdelkov ponovno uporabiti.
Čeprav je danes tehnično mogoče materiale iz sendvič panelov ponovno ločiti in uporabiti, so ključni izzivi predvsem organizacijske in sistemske narave. Pomemben dejavnik je logistika zbiranja materialov po odstranitvi iz objektov, saj ti nastajajo na različnih lokacijah in v neenotnih količinah, kar lahko, zlasti pri manjših količinah in večjih transportnih razdaljah, zmanjšuje okoljske koristi recikliranja. Dodatno kompleksnost prinašajo tudi razlike med nacionalnimi sistemi ravnanja z odpadki. To kaže na potrebo po razvoju bolj lokalno organiziranih in povezanih centrov za predelavo materialov.
Pomemben izziv predstavlja tudi zakonodajni okvir. Če želimo večje količine materialov vrniti v dobavno verigo, morajo imeti partnerji in dobavitelji ustrezna dovoljenja za predelavo odpadkov, ki pa jih v praksi pogosto nimajo. Zaradi tega lahko pride do omejitev pri ponovni uporabi materialov, čeprav bi bila ta tehnično izvedljiva. Za širšo uveljavitev krožnih rešitev v gradbeništvu bo zato potrebno nadaljnje prilagajanje zakonodaje, ki bo omogočalo lažje vračanje materialov v proizvodne procese.
Ali vidite prihodnost v modelih, kot so materialne banke ali leasing fasadnih sistemov?
Maja Mujdrica Kim: V gradbeni industriji se vse bolj uveljavljajo modeli, ki presegajo tradicionalno razumevanje izdelkov in se osredotočajo na celoten življenjski cikel materialov. Takšni pristopi predstavljajo pomemben korak v smeri krožnega gospodarstva in drugačnega upravljanja materialov v stavbah.
Takšni modeli omogočajo, da materiali v stavbah ohranijo svojo vrednost tudi po koncu življenjske dobe, saj jih je mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati. V tem kontekstu vidimo priložnosti predvsem v modelih materialnih bank, leasinga fasadnih in strešnih sistemov ter dolgoročnih pogodbenih modelih, ki vključujejo garancije delovanja in upravljanje ovoja stavbe skozi celoten življenjski cikel.
Takšni modeli bodo verjetno igrali pomembno vlogo predvsem pri projektih z visoko stopnjo trajnostnih ambicij. Njihova širša implementacija pa zahteva razvoj novih poslovnih modelov, digitalno sledljivost materialov ter ustrezne zakonodajne okvire, ki bodo omogočali učinkovito upravljanje materialov skozi celoten življenjski cikel.
V Trimu razvoj teh konceptov pozorno spremljamo. Na podlagi dosedanjih izkušenj z vračanjem materialov iz starih objektov vidimo, da je tehnično mogoče zapirati materialne tokove, vendar bo za njihovo širšo uveljavitev ključno sodelovanje vseh deležnikov, tako proizvajalcev in dobaviteljev kot zakonodajalcev in investitorjev.
Kateri produkti ali sistemske rešitve Trima danes najbolje izražajo trajnostni portfelj in zmanjšanje ogljičnega odtisa?
Jan Tisu: Trimo razvija prefabricirane fasadne in strešne sisteme, ki že v osnovi predstavljajo trajnosten način gradnje. Proizvodnja v nadzorovanem tovarniškem okolju omogoča visoko in ponovljivo kakovost izdelave, natančno dimenzioniranje elementov ter učinkovitejšo rabo materialov, kar zmanjšuje količino odpadkov tako v proizvodnji kot tudi na gradbišču. Takšen pristop omogoča tudi boljši nadzor nad rabo virov ter prispeva k zmanjšanju okoljskega odtisa stavb.
Dodatni razvojni korak v smeri nizkoogljičnih rešitev predstavljajo nove generacije panelov Qbiss One NEXT in Trimoterm NEXT, ki so bile razvite z izrazitim poudarkom na zmanjševanju vgrajenih emisij ogljika in v primerjavi s standardnimi rešitvami dosegajo do 69 % nižji ogljični odtis.
Fasadni in strešni sistemi imajo pomemben vpliv tako na vgrajene emisije ogljika (embodied carbon) kot tudi na operativne emisije (operational carbon) skozi celoten življenjski cikel stavbe. Z uporabo materialov z nižjim ogljičnim odtisom zmanjšujemo vgrajene emisije, medtem ko visoka toplotna izolativnost in zrakotesnost ovoja stavbe prispevata k nižji rabi energije za ogrevanje in hlajenje, s tem pa tudi k zmanjšanju operativnih emisij.
Katere tehnološke inovacije uporabljate za optimizacijo ogljičnega odtisa in materialne učinkovitosti?
Jan Tisu: Pri optimizaciji ogljičnega odtisa in materialne učinkovitosti izhajamo iz analize podatkov. Ker smo celoten portfelj proizvodov analizirali z metodologijo LCA, dobro razumemo, kateri deli dobavne verige, materiali ali proizvodni procesi predstavljajo največji delež okoljskih vplivov.
Takšen analitičen pristop nam omogoča identifikacijo ključnih »hotspotov«, kjer imajo izboljšave največji učinek. Na tej osnovi lahko ciljno usmerjamo razvojne aktivnosti, na primer pri izbiri materialov z nižjim okoljskim vplivom, optimizaciji konstrukcijskih rešitev ali izboljšavah v proizvodnih procesih.
Pomemben vidik predstavlja tudi sodelovanje z dobavitelji, saj imajo vhodni materiali pomemben vpliv na celoten ogljični odtis proizvodov. Prepričani smo, da je prav sistematično merjenje, modeliranje in razumevanje podatkov ključno za sprejemanje razvojnih odločitev, ki vodijo k dejanskemu zmanjševanju okoljskih vplivov.
Kako sodelujete z dobavitelji pri zmanjševanju ogljičnega odtisa vhodnih materialov in pri LCA podatkih?
Dr. Boštjan Černe: Emisije obsega 3 predstavljajo večino Trimovih emisij, zato je sodelovanje z dobavitelji ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa vhodnih materialov in naših produktov. Z vsemi dobavitelji ključnih materialov redno analiziramo materialne karakteristike s področja trajnostnosti ter usklajujemo in definiramo izboljšave in cilje na tem področju. Od dobaviteljev večkrat slišimo, da so naša pričakovanja in zahteve visoke, ne samo na področju trajnostnosti, včasih tudi še nedosegljive, vendar s časom rešimo tudi takšne zahteve, kar nam zagotavlja konkurenčno prednost na trgu. Dobavitelji razumejo naše zahteve in se jim uspešno prilagajajo, kar se kaže tudi pri pripravi konkretnih LCA-podatkov. To zagotavlja bolj natančen izračun ogljičnega odtisa naših produktov v primerjavi z uporabo generičnih podatkov.
Katere certifikate in oznake (EPD, LEED, BREEAM, Cradle to Cradle …) uporabljate ali načrtujete, in kako vplivajo na prodajno strategijo?
Maja Mujdrica Kim: V Trimu že vrsto let uporabljamo okoljske deklaracije izdelkov (EPD), ki temeljijo na analizi življenjskega cikla (LCA) in predstavljajo ključni vir preverljivih podatkov o vplivih naših produktov na okolje.
Spremljamo tudi razvoj naprednejših konceptov, kot je Cradle to Cradle, ki postavlja zelo visoke zahteve glede krožnosti materialov, zdravja materialov in upravljanja virov. Tovrstne pristope razumemo kot pomembno razvojno usmeritev in jih vključujemo v procese razvoja ter vrednotenja naših izdelkov.
Pri sistemih certificiranja trajnostne gradnje, kot so LEED, BREEAM, DGNB in podobni, naši izdelki neposredno ne pridobivajo certifikata, temveč prispevajo k doseganju višjih ocen na ravni objekta. Strankam, projektantom ali investitorjem zato nudimo strokovno podporo ter ustrezne tehnične in okoljske informacije, ki omogočajo doseganje točk v posameznih kategorijah, med drugim na področjih izbire materialov, vpliva na okolje skozi življenjski cikel, kakovosti notranjega okolja in energijska učinkovitost.
Certifikati in z njimi povezani podatki za nas niso pomembni zgolj kot dokaz skladnosti, temveč kot orodje za razvoj in optimizacijo naših izdelkov. Hkrati imajo tudi neposreden vpliv na prodajno strategijo, saj so v številnih projektih, zlasti na mednarodnih trgih, že standard ali celo pogoj za sodelovanje. S tem našim partnerjem omogočamo lažje doseganje zahtevanih trajnostnih standardov, hkrati pa krepimo konkurenčnost naših rešitev.
Kako trajnostni produkti vplivajo na konkurenčnost Trima na mednarodnih trgih?
Dr. Boštjan Černe: Trajnostno delovanje podjetja in trajnostne produkte naši kupci, ki zahtevajo visoko raven trajnostne učinkovitosti, redno prepoznavajo in cenijo. Ponudimo lahko produkte, ki imajo do 69 % nižji ogljični odtis glede na standardni produkt. Vse to izkazujemo s številnimi certifikati, ki dokazujejo visoko raven trajnostnega delovanja. Temu pritrjuje tudi ocena podjetja EcoVadis, ki je ocenilo trajnostno delovanje več kot 150.000 podjetij in uvrstilo Trimo med najboljših 15 % podjetij. To krepi našo konkurenčnost in odpira nove poslovne priložnosti.
Kako trajnostne kriterije vključujete že v začetne faze razvoja produktov in katere KPI spremljate za uspešnost trajnostnih inovacij?
B. Černe, J. Tisu in M. Mujdrica Kim: Trajnostne kriterije v razvojne procese vključujemo že v najzgodnejših fazah načrtovanja, kjer poleg tehničnih zahtev sistematično vrednotimo tudi okoljske in zdravstvene vidike izdelkov. Med ključnimi merili so ogljični odtis, poraba surovin, delež recikliranih materialov, reciklabilnost po koncu življenjske dobe ter pričakovana življenjska doba izdelka v različnih pogojih uporabe. Pomemben vidik predstavlja tudi zagotavljanje zdravega notranjega okolja, zato posebno pozornost namenjamo emisijam in prisotnosti potencialno nevarnih snovi.
Pri razvoju hkrati upoštevamo načela krožnega gospodarstva, kot so masna učinkovitost, možnost ponovne uporabe (re-use) ter optimizacija materialnih rešitev v smeri zmanjševanja vplivov na okolje skozi celoten življenjski cikel izdelka.
Uspešnost trajnostnih inovacij spremljamo preko jasno opredeljenih kazalnikov (KPI), kot so zmanjševanje ogljičnega odtisa izdelkov, povečanje deleža recikliranih materialov, izboljšanje reciklabilnosti, optimizacija porabe materialov ter zmanjševanje vplivov na notranje okolje, na primer z vidika emisij. Takšen pristop nam omogoča, da trajnostne cilje vključujemo v razvojne procese na strukturiran, merljiv in dolgoročno usmerjen način.
Kako vidite razvoj trajnostnega ovoja stavb in zelenih produktov Trima v naslednjih 3 do 5 letih?
B. Černe, J. Tisu in M. Mujdrica Kim: Predvsem kot nadgradnjo obstoječih rešitev v smeri večje krožnosti, nižjega okoljskega odtisa ter večje funkcionalnosti ovoja stavbe. Poleg nadaljnje optimizacije konstrukcije panelov in učinkovitejše rabe materialov bo pomembno tudi uvajanje novih materialnih rešitev v tesnem sodelovanju z dobavitelji.
Ključni poudarki razvoja bodo na povečevanju deleža recikliranih materialov, izboljšanju reciklabilnosti izdelkov ter nadaljnjem zniževanju ogljičnega odtisa. Hkrati pričakujemo večji poudarek na konceptih krožnega gospodarstva, kot so materialne banke, ter na razvoju rešitev, ki omogočajo lažje vračanje materialov v proizvodne tokove po koncu življenjske dobe.
Pomemben razvojni smeri bosta tudi izboljševanje kakovosti notranjega okolja, zlasti z vidika zmanjševanja emisij (npr. VOC), ter razvoj naprednih ovojev stavb, ki poleg pasivnih funkcij vse bolj vključujejo tudi aktivne komponente za upravljanje energije. Ovoj stavbe tako presega vlogo zaščitnega elementa in postaja aktiven del trajnostne in energetsko učinkovite stavbe.
Kaj bo največji razvojni izziv prihodnosti: materiali, digitalizacija ali poslovni modeli, in ali bo proizvajalec postal tudi ponudnik podatkovnih storitev?
B. Černe, J. Tisu in M. Mujdrica Kim: Razvojni izzivi prihodnosti ne bodo omejeni le na eno področje, temveč bodo v veliki meri povezani prav s prepletom materialov, digitalizacije in novih poslovnih modelov. Na področju materialov ostaja ključni izziv razvoj rešitev, kjer izboljšanje ene lastnosti pogosto vpliva na druge parametre, kot so mehanske lastnosti, požarna varnost, trajnost ali stroškovna učinkovitost. Zato bo v ospredju celostna optimizacija sistemov ob hkratnem zmanjševanju okoljskega odtisa skozi celoten življenjski cikel izdelkov.
Pri tem vidimo pomembno vlogo v večji uporabi recikliranih surovin, razvoju rešitev za večjo krožnost materialov ter sistematični uporabi LCA-pristopa. Poleg ogljičnega odtisa pričakujemo tudi vse večji poudarek na drugih okoljskih vidikih, kot so raba prostora (land use), vplivi na biotsko raznovrstnost ter raba vode, ki bodo v prihodnje pomembno vplivali na vrednotenje trajnostnih rešitev. Hkrati bo vse večji poudarek tudi na vplivu materialov na zdravje uporabnikov, zlasti z vidika zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin (VOC) in zagotavljanja kakovostnega notranjega okolja.
Digitalizacija bo igrala ključno povezovalno vlogo, saj omogoča boljše razumevanje materialnih tokov, spremljanje okoljskih vplivov ter podporo odločanju v celotnem življenjskem ciklu stavb. V tem kontekstu se bo vloga proizvajalcev postopno širila tudi v smeri ponudnikov podatkov in informacij o izdelkih, kar bo podprto tako z razvojem novih storitev kot tudi z zahtevami prihajajoče regulative na področju gradbenih proizvodov.
Kakšne nove kompetence, znanja in digitalne veščine bodo razvojni inženirji potrebovali v prihodnosti za trajnostno gradbeništvo?
B. Černe, J. Tisu in M. Mujdrica Kim: Razvojni inženirji bodo v prihodnje potrebovali predvsem širši, celosten pogled na gradbene produkte in sisteme. Poleg klasičnih inženirskih znanj bo ključno razumevanje celotnega življenjskega cikla izdelkov in stavb ter njihovega vpliva na okolje, vire in uporabnike. To vključuje sposobnost vrednotenja materialov, konstrukcijskih rešitev in procesov z vidika ogljičnega odtisa, krožnosti ter dolgoročne učinkovitosti.
Pomembna kompetenca bo tudi sposobnost vključevanja trajnostnih kriterijev v razvojne odločitve – od izbire materialov in deleža recikliranih surovin do možnosti ponovne uporabe in upravljanja materialnih tokov. Pri tem bodo morali inženirji dobro razumeti podatke o materialih, kot so LCA analize, EPD-ji in informacije iz dobavne verige, ter jih znati smiselno vključiti v razvojne procese.
Zaradi vse večje količine podatkov bo ključna tudi sposobnost kritične presoje in izbire relevantnih informacij za odločanje. Digitalna orodja bodo imela pri tem pomembno vlogo, saj omogočajo boljše upravljanje podatkov, sledljivost materialov ter podporo odločanju skozi celoten življenjski cikel stavb.
Poleg tehničnih znanj bo vse pomembnejše tudi razumevanje vpliva materialov na zdravje uporabnikov, zlasti z vidika emisij in kakovosti notranjega okolja, ter poznavanje regulatornih zahtev in trajnostnih standardov, ki vse bolj usmerjajo razvoj gradbenih produktov.
Nenazadnje pa bo ključna tudi sposobnost sodelovanja z različnimi deležniki in prenašanja trajnostnih znanj v širši kontekst – od razvoja do prodaje in izvedbe projektov –, saj trajnostnost postaja skupna odgovornost celotne vrednostne verige.
