Resno o trajnostnem razvoju
Zeleno omrežje študentov je pripravilo nov podkast z Nikolajo Podgoršek Selič, članico uprave in tehnično direktorico Cinkarne Celje, podjetja z dolgo industrijsko tradicijo, velikim okoljskim odtisom v preteklosti in hkrati pomembnimi koraki v smeri trajnostne transformacije.
V javnosti pogosto prevladuje poenostavljeno prepričanje, da je težka industrija glavni krivec za podnebno krizo, a Nikolaja Podgoršek Selič takšno podobo odločno postavlja pod vprašaj. Po njenem mnenju kemijska industrija ni problem, temveč eno ključnih oken do rešitve, saj zagotavlja materiale, ki so sploh predpogoj za zeleni prehod. Kot poudarja, tisto, kar imenujemo težka industrija, pravzaprav daje materiale in energijo ter s tem omogoča, da do prehoda v trajnost sploh lahko pride.
V Cinkarni, podjetju s 150-letno tradicijo, se danes ne soočajo le z zgodovinskim bremenom okoljskih vplivov, temveč s priložnostjo, da skozi odprt in iskren dialog dokažejo svojo preobrazbo. Sogovornica verjame, da lahko težka industrija svojo »masko« odvrže le tako, da pokaže, kaj se zares dogaja za njenimi zidovi, in razjasni dileme s pogovorom. Danes njihovo delovanje ne temelji več na mitih o umazanih dimnikih, temveč na uporabi najboljših razpoložljivih tehnik in strogem trajnostnem poročanju po najnovejših evropskih standardih.
Trajnost je maraton
Praktični koraki proti trajnosti se v Cinkarni odražajo predvsem v projektih krožnega gospodarstva, ki so se začeli že pred desetletji. Eden najpomembnejših dosežkov je preobrazba rdeče sadre iz odpadka v stranski proizvod, ki se danes uporablja v gradbeništvu in kmetijstvu. S tem podjetje snovne zanke zapira na način, ki je hkrati okoljsko odgovoren in ekonomsko vzdržen.
Kljub uspehom pa Nikolaja Podgoršek Selič opozarja na realne pasti, saj trajnostni prehod razume kot tek na dolge proge: »Ta trajnostni prehod ne more biti šprint na kratko progo. To je maraton. Ne more nam nekdo danes reči, teci dvainštirideset kilometrov, če tega nisi zmožen. Če upoštevamo, da je to tek na dolge proge, se moramo zavedati, da je spremembe težko izvajati na vrat na nos.« Evropske direktive po njenem mnenju včasih prehitevajo razpoložljivo infrastrukturo ali tehnologijo. Prehod na vodik ali elektrifikacija procesov, kjer temperature dosegajo tisoč stopinj, trenutno trčita ob vrzeli v omrežjih in pomanjkanje preizkušenih tehnoloških rešitev v industrijskem merilu. »Ne moreš vsega sam, v veliki meri si vezan na to, kaj bo Evropa v širšem smislu naredila in kaj je na področju razpoložljivih tehnik dejansko na razpolago,« dodaja.
Vir za prihodnje generacije
Za uspešno transformacijo industrije niso dovolj le nove naprave, temveč predvsem ljudje, ki trajnostne vrednote ponotranjijo. Direktorica izpostavlja, da se rešitve rodijo takrat, ko zaposleni vidijo, da trajnost prinaša stabilnost in ugled, ne pa le dodatnih stroškov. Poudarja, da je konkurenčnost nujna za obstoj, zato se morajo trajnostni ukrepi prepletati z gospodarsko močjo podjetja: »Iti se trajnost na pamet in brez vpogleda v to, kaj ti ukrepi prinašajo, pomeni lahko zelo hitro pogubo za podjetje.« Njena vizija prihodnosti ostaja tesno povezana z odgovornostjo do zanamcev. Ko razmišlja o svoji poti in motivaciji v tehničnem poklicu, izpostavlja zadovoljstvo ob vidnih rezultatih, ki jih inženirsko delo prinaša okolju. »Spremembe so tako zelo opazne, da si težko predstavljam, kje bodo končali moji vnuki, če bomo šli s tem tempom naprej,« opozarja. Rešitev vidi v vrnitvi k osnovnim vrednotam in odgovornemu ravnanju z viri, hkrati pa ostaja zvesta inženirskemu optimizmu: motivira jo priložnost, da stvari, ki jih načrtujejo na papirju, v praksi postanejo merljive izboljšave, ki koristijo tako podjetju kot planetu.
