Zakonodaja EU
| Avtorica: Tanja Pangerl |
Od februarja do jeseni letos je intenzivno obdobje preoblikovanja evropskega trajnostnega regulativnega okvirja. Omnibus I, Stop-the-clock in Quick-fix skupaj pomenijo pomembno kratkoročno znižanje administrativnih obveznosti in časovno fleksibilnost, hkrati pa tudi obdobje večje nestabilnosti in manjše primerljivosti podatkov s področja trajnostnosti. Do 29. septembra 2025 je v razpravi EFRAG-ov predlog poenostavitve standardov ESRS, ki v nekaterih delih pomeni celo višje zahteve. O teh spremembah je konec avgusta Akademija Zelena Slovenija organizirala brezplačen Webinar, ki je bil dobro obiskan. Ključne spremembe povzema mag. Vanesa Čanji, strokovnjakinja za trajnostni razvoj in poročanje o trajnostnosti.
Evropska komisija je letos predstavila tako imenovani Omnibus paket I. O tem smo že pisali, a je interes za te informacije še vedno velik. Lahko na kratko povzamete?
Evropska komisija je 26. februarja 2025 predstavila prvi Omnibus paket, s ciljem zmanjšanja administrativnih bremen in izboljšanja konkurenčnosti podjetij. Paket zajema spremembe na področju trajnostnega poročanja, skrbnega pregleda v dobavni verigi, taksonomije in ogljičnega mehanizma (CBAM). Glavni cilj tega paketa je osredotočiti regulacijo na največja podjetja in zmanjšati upoštevanje nepotrebnih zahtev za manjša podjetja.
Te spremembe še niso potrjene.
Res je, gre za predlog Komisije. Sledi obravnava v Evropskem parlamentu in Svetu EU – kjer se lahko predlogi spremenijo, omilijo ali zavrnejo. Predlagane spremembe so najprej z vidika zmanjšanja obsega zavezancev. Predlog je, da bodo zahteve za poročanje o trajnostnosti veljale le za velika podjetja z več kot 1.000 zaposlenimi in vsaj 50 milijonov EUR prometa ali 25 milijonov EUR bilančne vsote. To pomeni, da se okoli 80 odstotkov podjetij, ki so po trenutno veljavni zakonodaji zavezanci, izvzame. Za podjetja z do 1.000 zaposlenimi je na voljo prostovoljni standard (VSME), ki omejuje količino informacij, ki jih lahko zahtevajo večja podjetja iz njihove vrednostne verige.
Nadalje je v predlogu predvidena poenostavitev standardov ESRS, kar pomeni manj podatkovnih točk, jasnejša pravila in boljša usklajenost z drugimi zakonodajnimi področji. Ta proces že poteka. Komisija predlaga, da se odrečemo novemu paketu sektorsko specifičnih standardov, ki jih je EFRAG že pripravljal, in da ostanemo pri omejenemu zunanjemu zagotovilu, kar je nižja stopnja neodvisne revizije, in ne preidemo v razumno zagotovilo. Pri taksonomiji je predvideno zmanjšanje števila obrazcev in zahtevanih podatkov za približno 70 odstotkov, na področju CBAM naj bi se izpustilo do 90 odstotkov uvoznikov malih količin iz obveznih poročil.
Takšne poenostavitve so iskreno vesele številne družbe, finančne družbe in nevladniki pa opozarjajo, da taka poenostavitev resno ogroža preglednost in dolgoročno odpornost gospodarstva EU.
Podjetja so zadovoljna, ker to zanje pomeni manj administrativnih bremen, nižje stroške priprave poročil in večjo fleksibilnost pri izbiri podatkov, ki jih razkrivajo. Številna podjetja so opozarjala, da je obvezno trajnostno poročanje po direktivi CSRD postalo zapleteno, drago in kadrovsko zahtevno. Če so na to opozarjala velika podjetja, kaj to pomeni za manjša podjetja, ki težko sledijo enakim standardom kot velike korporacije?! Deregulacija jim zato omogoča večjo osredotočenost na osnovno poslovanje, ki je v zapletenem globalnem okolju še kako zahtevno, ter zmanjšuje tveganje sankcij zaradi nepopolnih ali netočnih poročil.
Finančne institucije in nevladne organizacije pa na drugi strani opozarjajo, da takšna sprostitev ni prava smer, saj otežuje primerljivost in zanesljivost podatkov o trajnostnosti, ki so ključni za oceno tveganj, odločanje o investicijah in spremljanje napredka pri zelenem prehodu. Brez konsistentnega in celovitega poročanja se povečuje nevarnost t. i. “zelenega zavajanja”, saj lahko podjetja selektivno prikazujejo le pozitivne učinke, medtem ko prikrivajo negativne vplive. To zmanjšuje preglednost trga, otežuje delo regulatorjev in investitorjev ter slabi zaupanje javnosti v zaveze podjetij glede trajnostnosti.
Nekaj sprememb zakonodaje je že stopilo v veljavo.
V veljavi je že Direktiva Stop the Clock. Njeno bistvo je v tem, da se obveznosti iz direktiv CSRD (o trajnostnem poročanju) in CSDDD (o skrbnem pregledu v verigah vrednosti) ne spreminjajo vsebinsko, temveč se njihov začetek preprosto časovno zamakne. Za podjetja, ki bi morala poročati po CSRD od poslovnega leta 2025 dalje, se obveznost premakne za dve leti, kar pomeni, da bodo poročala šele od leta 2028. Enako se prestavijo tudi roki za manjša podjetja, ki kotirajo na borzi, in druge zavezance v tretjem valu, ki bodo namesto leta 2026 začeli poročati z letom 2029. Pri prvem valu, torej velikih javnih podjetjih, ki so že v fazi poročanja, pa sprememb v tej direktivi ni. V primeru CSDDD se rok za prenos direktive v nacionalne zakonodaje podaljša za eno leto, na julij 2027, prva dejanska uporaba obveznosti za največja podjetja pa se zamakne na julij 2028.
S tem je EU podjetjem namenila dodatni čas za pripravo na kompleksne zahteve, regulatorjem pa prostor za morebitne prilagoditve pravil. Namen direktive torej ni opustitev trajnostnih ambicij, temveč začasna »zamrznitev časovnice«, ki zagotavlja večjo pravno varnost in razbremenitev gospodarstva v obdobju, ko so se pojavili strahovi pred pretirano birokracijo in visokimi stroški izvajanja.
Zavezancem v prvem valu poročanja je namenjen Quick Fix, kaj prinaša?
Komisija je 11. julija 2025 sprejela Delegirano uredbo glede evropskih standardov za trajnostno poročanje (ESRS) Quick Fix. Le ta ne pomeni opustitve trajnostnih ciljev CSRD, ampak preprosto počasnejši, bolj pripravljen prehod za tista podjetja, ki so že poročala. Z njo se podjetjem iz vala 1 omogoči, da v letih 2025 in 2026 izpustijo določena dodatna razkritja, ki niso bila obvezna v njihovem prvem poročanju.
Posebej pomembno je, da se olajšave, ki so bile prej omejene le na podjetja z manj kot 750 zaposlenimi, zdaj razširijo na vsa podjetja prvega vala, tudi na največja. Tako imajo do konca leta 2026 več manevrskega prostora pri poročanju o zahtevnejših področjih, kot so biodiverziteta in ekosistemi, delavci v vrednostni verigi, prizadete skupnosti ter potrošniki in končni uporabniki. Podjetja se tako lažje osredotočijo na zbiranje zanesljivih podatkov in vzpostavitev notranjih procesov, ne da bi jih prehitro zavezali k celovitim razkritjem na najbolj občutljivih tematskih področjih.
Ozadje sprejema Quick Fixa je v tem, da je direktiva Stop the Clock preložila poročevalske obveznosti za drugi in tretji val podjetij, a ni zajela tistih, ki že poročajo. Brez tega ukrepa bi bila ta podjetja prisiljena uvajati nove obsežne razkritja prav v času, ko Evropska komisija načrtuje celovito revizijo standardov ESRS. Quick Fix jim zato daje pravno varnost in časovno razbremenitev, dokler prenova standardov, usmerjena v poenostavitev in večjo jasnost zahtev, ne bo dokončana.
Omenili ste tudi prenovo standardov ESRS. Kaj se pripravlja na tem področju?
Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje EFRAG je 31. julija 2025 na svoji spletni strani objavila osnutke poenostavljenih standardov ESRS. Ti dokumenti so v javni obravnavi do 29. septembra 2025, EFRAG pa mora končno tehnično mnenje predati Komisiji do 30. novembra 2025. Komisija želi prenovljene standarde sprejeti pred letom 2026, da bi poenostavljeni standardi veljali že za poslovno leto 2027. Večinoma gre za krajša in jasnejša besedila standardov, le standard E1 naj bi bil po novem še zahtevnejši.
V kakšnem smislu zahtevnejši?
V prenovljenem standardu ESRS E1 – Podnebne spremembe je največja novost ta, da se zahteve po eni strani poenostavljajo, po drugi pa na ključnih področjih postajajo bistveno strožje. Podjetja bodo morala svoje podnebne načrte zdaj izrecno uskladiti s ciljem omejitve segrevanja na 1,5 °C, kot ga določa Pariški sporazum. To pomeni, da ne bo več dovolj splošna zaveza k zeleni preobrazbi, ampak bodo morali prikazati konkretne poti, cilje in metodologije, po možnosti podprte z mednarodno priznanimi standardi, kot jih denimo razvija pobuda SBTi.
Poleg tega se širi obseg obveznih razkritij – število podatkovnih točk se z dosedanjih 64 povečuje na 81, kar pomeni, da bo primerljivost med podjetji večja, manevrskega prostora za selektivno poročanje pa bistveno manj. Zahteve glede merjenja emisij bodo tudi bolj standardizirane in neposredno usklajene z GHG protokolom, kar zmanjšuje prostor za interpretacije.
Močno se zaostrujejo tudi pričakovanja glede prehodnih načrtov: ti ne bodo več smeli biti zgolj opisni, temveč bodo morali vključevati vmesne cilje, jasne kazalnike in mehanizme spremljanja napredka. Prav tako se poglablja poročanje o podnebnih tveganjih, saj bodo podjetja morala svoje analize utemeljiti na podnebnih scenarijih in jih povezati s poslovnimi strategijami ter finančnimi posledicami.
Če povzamem, novi standard E1 podjetjem resda prinaša nekaj preglednejšo strukturo in odstranitev podvajanj, hkrati pa dviguje letvico pri tistih vprašanjih, ki so ključna za verodostojnost. Od podjetij se pričakuje ne le več transparentnosti, ampak tudi večja dokazljivost, da njihovi podnebni načrti niso le formalnost, temveč so dejansko usklajeni z globalnimi cilji.
