Zeleni prehod

| Avtor: Jože Volfand |


»Ključni problem ni v odsotnosti strategij in načrtov, pač pa predvsem v njihovi (ne)realizaciji. Podobno velja za NEPN, ki predstavlja kroven strateški dokument na področju zelenega prehoda. Pri tem se seveda ne postavlja le vprašanje, koliko v NEPN predvidenih aktivnosti se bo dejansko realiziralo, pač pa tudi, da na vrsti področij NEPN daje le nastavke in izhodišča,« odgovarja dr. Peter Wostner, urednik Umarjevega Poročila o produktivnosti 2022, na vprašanje, če smo lahko zadovoljni s strateškim pristopom Slovenije do zelenega prehoda. Stanje se sicer izboljšuje, toda zaostanek Slovenije za povprečjem EU se na področju emisijske, energetske in snovne produktivnosti v zadnjih letih vrti okoli 10 %. Podobno je pri eko-inovacijah. Zato sogovornik meni, da bi se morala Slovenija lotiti zelenega prehoda mnogo bolj ambiciozno kot doslej. Ne le na državni ravni, pač pa tudi v podjetniškem sektorju. Pravi, da si med drugim ne bomo mogli več privoščiti, da zgolj 10 % podjetij iz predelovalnih dejavnosti opredeljuje inovativnost produktov kot njihov ključen konkurenčni faktor.


Začenja se prenova NEPN, EK kljub krizi zaostruje okoljske standarde, pripravlja na primer zahtevo za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke, kar pomeni nadzor nad celotnim življenjskim ciklusom izdelkov, do leta 2035 na cestah naj ne bi bilo več motorjev z notranjim izgorevanjem, razumevanje zelenega prehoda razširjajo usmeritve ESG, pa to ni vse. Nekateri govorijo o zeleni revoluciji, drugi opominjajo, da gre EU pri nekaterih zahtevah prehitro, da si strelja v koleno, pri drugih prepočasi in s kompromisi podlega lobijem v Bruslju. V kakšnem položaju je Slovenija in kakšen naj bo njen zeleni prehod do leta 2030?

Položaj Slovenije pri zelenem prehodu je podoben kot na drugih področjih. Stanje se sicer v absolutnem smislu izboljšuje, relativno, glede na povprečje EU in še posebej do vodilnih držav, pa se zaostanek v najboljšem primeru zmanjšuje le počasi. Tako se npr. zaostanek Slovenije do EU na področju emisijske, energetske in snovne produktivnosti v zadnjih letih vrti okoli 10%, prav tako pa se je zaustavilo zapiranje vrzeli do EU na področju eko-inovacij. Kaj ti podatki sporočajo vsebinsko? To, da se mora Slovenija zelenega prehoda lotiti bolj ambiciozno, še posebej v smislu prehoda od »besed k dejanjem«.

Zakaj je tako?

Slovenija oziroma njen podjetniški sektor se še v preveliki meri zgolj odziva na zunanje šoke, npr. energetskega, ali na spreminjajoče se zahteve zakonodaje. Pri tem vse premalo upošteva, da zeleni prehod poleg izzivov pomeni tudi priložnost. Konkretneje, po anketi, pri izvedbi katere smo na UMAR sodelovali s Strojno fakulteto Univerze v Mariboru, je 60% slovenskih podjetij v predelovalnih dejavnostih, ki je že investiralo v projekte povezane s podnebnimi spremembami in zmanjšanjem ogljičnega odtisa, to storilo z motivom prihranka stroškov. Po drugi strani pa je zgolj petina podjetij med razlogi za uvajanje krožnih ukrepov navedlo »razlikovanje od konkurence«. Povedano po domače. Povprečno slovensko podjetje se osredotoča na to, kako bo iste produkte naredilo ceneje, namesto da bi na osnovi zelenega prehoda investiralo v razvoj novih, drugačnih produktov, na osnovi inoviranja trajnostnih poslovnih modelov in tako na osnovi diferenciacije svojih produktov okrepilo konkurenčnost in hkrati povečalo ustvarjeno dodano vrednost.

V Poročilu o produktivnosti navajate tudi pomen drugih akterjev.

Razprava ob predstavitvi Poročila o produktivnosti za leto 2022 je pokazala, da očitno podcenjujemo pomen, ki ga trajnostni usmeritvi pripisujejo ne samo investitorji in zaposleni, pač pa tudi potrošniki. Ta trend se bo, tudi zaradi generacijskih razlogov, le še okrepil. A že danes, po anketi Kearney-ja, 49 % potrošnikov v Sloveniji ESG merila ocenjuje kot pomembna. Res je sicer, da jih je le 6 % za to pripravljeno plačati več, a hkrati ESG merila že danes petina potrošnikov upošteva pri odločitvah za nakup. Torej pri tem, kateri produkt bo potrošnik kupil in katerega ne.

Kaj za zeleni prehod predstavlja NEPN in kaj več kot tisto, kar predstavlja NEPN, zahteva intenzivnejši prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo z učinkovito rabo virov. Ali je že trenutek, da Slovenija sprejme odločitev, kot na primer Nova Zelandija, da BDP ne more biti vedno merilo uspešnosti, da mora gospodarstvo rasti vzdržno z manjšo oz. učinkovito rabo virov. EU želi da se leta 2030 podvoji stopnja krožne rabe materialov, saj se jih okrog 90 % po uporabi zavrže. Kje je Slovenija, kaj bi morala spremeniti do leta 2030 za manjšo ranljivost glede virov in materialov?

Po deležu vrnjenega materiala v gospodarstvo je Slovenija sicer skoraj na ravni povprečja EU, res pa je, da je delež, glede na vodilno Nizozemsko, trikrat nižji. Torej bo potrebno napore v prihodnje tudi na tem področju pospešiti. Je pa pozitivno, da Slovenija, vsaj kar se tiče spremljanja uspešnosti svojega razvoja, to počne ne samo sistematično, ampak tudi celovito že od leta 2001. Takrat je namreč UMAR objavil prvo Poročilo o razvoju, ki nastavlja vse vidike razvoja, ekonomskega, socialnega in seveda tudi okoljskega. Na tej osnovi tudi pripravi priporočila, ki jih Vlada vsako leto obravnava.

Ali smo torej s strateškim pristopom Slovenije lahko zadovoljni?

Žal ne, saj ključni problem ni v odsotnosti strategij in načrtov, pač pa predvsem v njihovi (ne)realizaciji. Podobno velja za NEPN, ki predstavlja kroven strateški dokument na področju zelenega prehoda. Pri tem se seveda ne postavlja le vprašanje, koliko v NEPNu predvidenih aktivnosti se bo dejansko realiziralo, pač pa tudi, da na vrsti področij NEPN daje le nastavke in izhodišča. Ta se morajo ustrezno odslikati in razdelati v drugih področnih strategijah in politikah. Navedeno zahteva močno in učinkovito strateško upravljanje ter medresorsko koordinacijo, s čimer pa imamo v Sloveniji velike težave. Po podatkih Bertelsman Stiftung tako po izvršni zmogljivosti močno zaostajamo celo za povprečjem EU, kaj šele za vodilnimi državami. Usklajeno, strateško, v prihodnost usmerjeno delovanje je za zeleni prehod seveda ključno. Npr., za učinkovit zeleni prehod bo treba ne samo izvesti NEPN, ampak komplementarno opredeliti in voditi industrijsko in inovacijsko politiko. Da ne govorim o sektorskih politikah, npr. na področju prometa ali kmetijstva ter seveda davčne politike.

Slovenija je po vlaganjih v inovacijsko podprto rast po gospodarsko-finančni krizi močno nazadovala, tako da zaostanek kljub obratu trenda v zadnjih letih še vedno ostaja velik, ugotavlja poročilo o produktivnosti 2022.
Slovenija je po vlaganjih v inovacijsko podprto rast po gospodarsko-finančni krizi močno nazadovala, tako da zaostanek kljub obratu trenda v zadnjih letih še vedno ostaja velik, ugotavlja poročilo o produktivnosti 2022.

Tri strani priporočil državi in podjetjem

Pri tem ne moremo mimo ekološkega odtisa. Ekološki odtis Slovenijo uvršča med države v EU, ki ekološki dolg povečuje. Do leta 2030 naj bi dosegli 3,8 hga/osebo, zdaj je 4,7. Po kateri poti do tega cilja?

Za nižji ekološki odtis in uspešen zeleni prehod so potrebne korenite spremembe. Omejenost zmogljivosti planeta je dejstvo. Zato razvoj ob vztrajnem povečevanju obremenjevanja okolja ni trajnosten in vodi v podnebne spremembe in okoljsko krizo. Ne preseneča, da je Evropska komisija Zeleni dogovor opredelila kot svojo krovno strategijo. Pri tem je treba delovati usklajeno na globalni, evropski in državni ravni, kar kompleksnost izvedbe potrebnih ukrepov še dodatno poveča. A s sistematičnim pristopom se tudi kompleksne probleme da rešiti. Tako npr. v zadnjem Poročilu o produktivnosti, kjer smo posebno pozornost namenili ravno zelenemu prehodu, navajamo tri strani priporočil tako državi kot podjetjem.

Delež, ki ste ga namenili zelenemu prehodu ni edina zanimivost. Le redki dokumenti omenjajo pri zelenem prehodu ESG.

Skupni imenovalec naših priporočil predstavlja sporočilo, da so nujni bistveno bolj odločni in tudi strateški premiki. Kaj mislimo s tem? Kar se tiče premajhne odločnosti, se ta najprej kaže v prenizkih, s trajnostjo povezanih investicijah. Ne samo države, pač pa tudi podjetniškega sektorja. Slovenija ima s 26 % šesti najnižji delež podjetij, ki so že investirala v prilagajanje podnebnim spremembam. Premajhno odločnost izkazuje tudi država, npr. pri izvedbi širše zasnovanih ukrepov, od cenovno zasnovanih instrumentov, subvencij in standardov, do razvoja novih tehnoloških rešitev, posodobitve infrastrukture, pa tudi npr. razvoja podpornih ekosistemov.

In podjetja?

O konzervativnem pristopu na ravni podjetij sem govoril že v uvodu. Opažamo, da se podjetja predvsem zatekajo k izvedbi osnovnih ukrepov za prehod v krožno gospodarstvo. Uvajajo trajnostno spremljanje ali možnost reciklaže izdelkov na primer. Šepa pa pri pravi inovacijski nadgradnji s celovito preobrazbo strategij in poslovnih modelov podjetij. Mislim npr. na ustvarjanje novih partnerstev za verige in mreže vrednosti ali uporabo delitvenih poslovnih modelov.

Država in podjetja mislijo preveč na kratek rok?

Prav to, drugi skupni imenovalec namreč predstavlja premalo strateški, to je v prihodnost usmerjen pristop, kjer brez dolgoročnega načrtovanja ne gre. In to tako na makro kot mikro ravni. Na makro ravni se je tako npr. treba vprašati, s katerimi rastlinskimi in živalskimi vrstami lahko na območju Slovenije trajnostno gospodarimo ali kako sistematično zniževati strateško odvisnost Slovenije od posameznih surovin, pa tudi držav. Nič od tega ne počnemo. Niti takrat, ko se odločamo o konkretnih investicijah. To je na mikro ravni, npr. pri podpori smučiščem. Pri tem seveda ne gre samo za državo, ampak bi moralo vsako podjetje in tudi posameznik svoje odločitve sprejemati v luči dolgoročnih posledic in svoje obnašanje ter poslovanje sproti prilagajati. Čeprav morda posameznikom odsotnost tovrstnega strateškega odnosa težje očitamo, bi se vendarle veljalo večkrat vprašati, kdaj in koliko je za vsakega od nas »dovolj«, kar bi bil že prvi korak k zmanjševanju ogljičnega odtisa na individualni ravni. Obenem pa izgovorov pri državi in podjetjih v letu 2023 res ne bi več smelo biti, še posebej če upoštevamo potencialne koristi od prednosti, ki jih na trgu lahko realizirajo prvi igralci. Odpiranje tovrstnih vprašanj, še posebej tistih, ki zahtevajo spremembe v naših načinih razmišljanja in navadah, tako na individualni kot korporativni in državni ravni, je torej ne samo za pozdraviti, ampak gre kar za »kratkoročen imperativ«, če si smem izposoditi misel od Boston Consulting Group-a.

Ostaniva na podjetniški in državni ravni. Kaj o financiranju raziskav, razvoja in inovacij pove kazalnik o mestu Slovenije po evropskem inovacijskem indeksu? S kakšnim deležem sredstev v inovacije, v razvoj, v čiste tehnologije podjetja želijo do večje konkurenčnosti na trgu, koliko sredstev namenjajo za okolje in koliko sredstev uspejo pridobiti na tujem trgu? Ali javno financiranje RR sledi zahtevam zelenega prehoda?

Med letoma 2015 in 2022 je Slovenija dosegla peti najmanjši napredek po evropskem inovacijskem indeksu. Ključni razlog za to so prenizka vlaganja države in podjetniškega sektorja. Slovenija po investicijah, ki so povezane s prehodom v inovacijsko podprto rast, torej v RRD, IKT ter druge stroje in opremo, po letu 2014 za inovacijskimi voditeljicami zaostaja v rangu velikosti 1 milijarde evrov letno, za Madžarsko, Slovaško in Češko pa še več. V to ni vštet zaostanek pri vlaganjih v človeške vire in tudi ne v zeleni prehod. S tem bi se morali bistveno bolj resno ukvarjati na vseh ravneh.

Odločilna vloga podpornih inštitucij in inštitucij znanja

Kaj to pomeni za zeleni prehod?

Posledice se ne kažejo le pri preveč površnih procesih modernizacije, pač pa tudi pri zelenem prehodu. Tako npr. po podatkih OECD Slovenija zaostaja pri razvoju tehnologij povezanih z okoljem, kjer je število podeljenih patentov zelo nizko. Po deležu javnih sredstev za raziskave in razvoj za področje okolja Slovenija sicer presega povprečje EU, a je to, v vidu zelo nizkega deleža javnih sredstev za raziskave in razvoj v % BDP, precej borna tolažba. V nominalnem smislu bodo EU sredstva sicer na prvi pogled prispevala k izboljšanju stanja pri intenzivnosti vlaganj, a bodo druge države južne in vzhodne Evrope glede na BDP, vsaj za pametno preobrazbo, namenile več. Pri tem ni problematično le to, da se v strateških dokumentih Slovenije za črpanje sredstev EU kot prioriteto obravnava predvsem klasično infrastrukturo. Pač pa gre za premajhno ambicioznost tudi v smislu načina dodeljevanja sredstev. Npr. v okviru kohezijske politike je moč izvajati t.i. integrirane teritorialne naložbe, ki so z vidika prehoda v nizkoogljično gospodarstvo na ravni regij skoraj idealen instrument. A prioriteta ostaja na razdeljevanju sredstev vsaki občini posebej. To kaže, da se ne zavedamo dovolj, da se z modernimi izzivi pač ne moremo spopasti drugače kot sistemsko in povezano.

Toda Strategija pametne specializacije, SRIP-i, strateška-razvojna partnerstva in drugi razvojni dokumenti izrazito poudarjajo nujnost povezovanja inštitucij, znanja s podjetji. Nekaj dobrih zgledov je že, na primer Kemijski inštitut, tudi drugi. Je to trend bolj pri velikih podjetjih, so morda znani tudi podatki o projektih, kjer gre za zunanje vlagatelje v slovensko znanje?

V Poročilu o produktivnosti za leto 2022 smo zapisali, da je za zagotavljanje trajnosti in krožnosti nujen ekosistemski pristop znotraj celotnih verig vrednosti. Hkrati pa, da je sodelovanje s širšim poslovnim ekosistemom tudi način za spodbujanje eksperimentiranja, inoviranja, torej za pospešen prehod v četrto industrijsko revolucijo. Pri tem se zdi, kot da se v Sloveniji nismo dovolj zavedali, kako daljnosežna je bila usmeritev strategije pametne specializacije iz leta 2015, saj se o konceptih, kot so SRIPi, šele sedaj na veliko razpravlja znotraj EU. Konkretno je govor o Partnerstvih za regionalno inoviranje.

In takrat spodbujeno sodelovanje je dalo rezultate. Temu pritrjuje neodvisno vrednotenje, hkrati pa anketni podatki kažejo, da so podjetja pospešila medsebojno sodelovanje. Manjši je bil sicer napredek pri spodbuditvi sodelovanja med podjetji in raziskovalnimi organizacijami, kar pa je verjetno predvsem posledica prešibkega financiranja, pa tudi nezadostne politične podpore, ki jo tovrsten ekosistemski pristop zahteva. A podporni sistemi so za prehod v pametno krožno gospodarstvo ključni z vidika inovacij in s trajnostnega vidika. Samo za ilustracijo. Poleg visokih stroškov podjetja namreč kot najpogostejši razlog za neinvestiranje omenjajo »težave pri napovedovanju koristi« ter »pomanjkanje primernih tehnologij«, kjer bi morale odločilno vlogo odigrati ravno podporne institucije in institucije znanja. In tovrstna podpora je še posebej odločilna za majhna in srednje velika podjetja, torej za pretežni del podjetij, ki se sicer tovrstne preobrazbe še toliko težje lotijo.

Vlada pripravlja davčno reformo. Slovenija potrebuje za zeleni prehod zeleno davčno reformo. Kaj naj bi zajela, tudi višjo ceno ogljika, ki zdaj znaša 17,30 EUR in takojšnjo opuščanje subvencij za fosilna goriva? V čem bi lahko zelena davčna reforma najbolj vplivala na doseganje ciljev zelenega prehoda do leta 2030?

Kar se tiče davkov, je treba najprej povedati, da ima Slovenija glede na BDP v zadnjem času najnižje davčne prihodke v svoji zgodovini. To v luči razvojnih izzivov, ki bodo zahtevali dodatne investicije, kaže, da so pričakovanja o nadaljnjih znižanjih davčnih stopenj težko izvedljiva. Ob tem morda samo kot medklic, da je trend povečanih davčnih obremenitev, za razliko od preteklega obdobja, moč pričakovati tudi v drugih državah, ne samo v Sloveniji. Navedeno seveda ne pomeni, da davčna reforma ni potrebna, a se je je treba lotiti celovito, v smislu optimizacije strukture davčnih virov.

Kolikšna naj bo cena okolja v davkih?

Zeleni vidik je eden od elementov, ki bi jih v tem oziru nujno veljalo upoštevati. Izkušnja namreč kaže, da hitrost uvajanja zelenih sprememb samo z ozaveščanjem in ponujanjem korenčkov v smislu subvencij ne zadostuje. Okoljsko obremenitev oziroma tehnično okoljske eksternalije je smiselno v večji meri internalizirati, to je vključiti v ceno. Kar pa je možno predvsem z regulacijo in davki igrajo pri tem pomembno vlogo. A je seveda treba biti pozoren na prehod in pošteno relativno davčno obremenitev subjektov v Sloveniji glede na konkurenčne države. To pomeni, da je idealni scenarij usklajen pristop med državami. A morebitni pomisleki glede potencialno negativnih vplivov na kratkoročno konkurenčnost ne bi smeli postati izgovor za odlašanje strukturnega prilagajanja, saj bo sicer prehod, tudi zaradi izgubljenih priložnosti, le še težji. Zato skrbi, da po podatkih EIB več kot polovica podjetij v Sloveniji meni, da podnebne spremembe na njihovo poslovanje ne bodo imele nobenega vpliva, kar je šesti najvišji delež v EU.

Slovenija v nov razvojni model

V intervjuju za Sobotno prilogo Dela ste dejali, da smo prišli do točke, »ko moramo za prehod med najbolj razvite spremeniti razvojni model«. Na kaj ste mislili?

Slovenija ostaja osredotočena na tradicionalni tip proizvodnje in poslovanja, kar je razvojni model, ki nas je uspešno privedel do 90% povprečnega BDP na prebivalca EU. Če želimo od tod naprej, bo treba preiti v integrirano pametno nizkoogljično krožno gospodarstvo. V tem okviru pa bo treba staviti na druge konje, se drugače organizirati. Da ilustriram z nekaj podatki. Ne bomo si mogli več privoščiti, da zgolj 10 % podjetij iz predelovalnih dejavnosti opredeljuje inovativnost produktov kot njihov ključen konkurenčni faktor. Ne bomo si mogli več privoščiti, da 89 % podjetij v svojih portfeljih ponuja produkte, ki so stari že več kot 10 let. Ne bomo si mogli več privoščiti, da 40 % slovenskih podjetij še vedno posluje po načelu »ukaži in nadziraj«. Ne bomo si mogli več privoščiti, da polovica podjetij ocenjuje, da ne digitalna preobrazba ne podnebne spremembe za njihovo poslovanje nista niti bistvena niti relevantna. In seveda. Prav tako si ne moremo privoščiti, da je do sedaj zgolj 26 % slovenskih podjetij investiralo v projekte povezane s podnebnimi spremembami in zmanjšanjem ogljičnega odtisa. Za prehod med najbolj razvite države je treba spremeniti razvojni model, to pa pomeni, da je treba prehod v pametno nizkoogljično krožno gospodarstvo opredeliti kot absolutno prioriteto in skladno s tem voditi razvojne politike RS.

Ob podatku, da bo Slovenija do leta 2027 prejela 3,26 milijard kohezijskih sredstev, sta z dr. Mrakom predlagala, kako pristopiti k vlaganjem v pametno in krožno rast. So bili predlogi spregledani ali upoštevani?

Če bi bil najin predlog upoštevan, bi Slovenija iz naslova Načrta za okrevanje in odpornost ter kohezijske politike delež sredstev za prehod v pametno krožno gospodarstvo povečala z 32 %, kot je bil to primer v 2014-2020, na 44 %. Če bi se to zgodilo, bi Slovenija, glede na BDP, po vlaganjih, vsaj v pametno rast, zaostala le za Hrvaško. Ta je po intenzivnosti ena večjih prejemnic iz obeh EU virov. Toda strateške prioritete slovenskih EU dokumentov so bile žal postavljene drugam. Posledično je Slovenija danes država s četrtim najnižjim deležem načrtovanih investicij v pametno rast v % BDP med vsemi državami južne in vzhodne Evrope. Dodatna sredstva za prehod v krožno gospodarstvo pri tem tudi ne bodo odtehtala za premostitev vrzeli, saj je tudi v okviru cilja zelena Evropa poudarek še v preveliki meri ostal na tradicionalnih, predvsem infrastrukturnih ukrepih.

V vašem poročilu o produktivnosti 2022 v kazalu ni nikjer analizirana kot posebna kategorija dodana vrednost, ki je najpomembnejše merilo finančne učinkovitosti podjetja. Gre za dodano vrednost, ki je ustvarjena na lastnih resursih, ne na kreditih. Zakaj to ni tema, ki bi si zaslužila več pozornosti podjetij in ekonomske politike, tudi analitičnih pristopov? Kajti dodana vrednost pomeni bolje plačana delovna mesta.

Nasprotno, analiza dodane vrednosti, ki jo ustvari vsak od nas, predstavlja osrednji fokus Poročila o produktivnosti, saj produktivnost predstavlja, kot navajate, glavni vir krepitve ne samo gospodarske razvitosti, ampak je tudi pogoj za boljši standard in blaginjo prebivalstva. Analiza hitro rastočih podjetij po produktivnosti v lanskem poročilu je pri tem pokazala, da imajo ta podjetja za 23% višje plače, ki jih tudi še enkrat hitreje povečujejo od ostalih podjetij iz vzorca. To jasno kaže, da se zgodba o pospeševanju rasti produktivnosti dotika vsakega od nas in da je torej počasen napredek, ki ga v Sloveniji ugotavljamo pri rasti produktivnosti, še posebej v zadnjem desetletju, naš skupni problem. Ali še bolje, da bi se morali veliko resneje in ambiciozneje ukvarjati ne samo s kratkoročnimi, ampak predvsem z dolgoročnejšimi izzivi in še posebej priložnostmi, kar bi v praksi moralo pomeniti bistveno pospešitev prehoda v pametno nizkoogljično krožno gospodarstvo.