Inšpekcije in okolje | Jože Volfand |
Številke o inšpekcijskih pregledih v okolju v letu 2009 so presenetljive, saj je na Inšpektorat za okolje v preteklosti letelo precej kritik, češ da ni dovolj učinkovit in strog. Inšpektorji ugotavljajo, da jih je premalo, vendar so uspeli opraviti 6.819 pregledov. Največ pregledov, skoraj polovico, je bilo opravljenih glede ravnanja z odpadki, 20 % glede industrijskega onesnaževanju in tveganja, 19 % glede vod, samo 6 % glede hrupa, 2 % glede kakovosti zraka, ni pa bilo opravljenih pregledov glede elektromagnetnega sevanja in svetlobnega onesnaževanja. Res pa se največ nepravilnosti dogaja pri odpadkih. Na okrogli mizi o različnih razpokah v sistemu ravnanja z odpadki v Sloveniji, ki smo jo objavili v prejšnji številki, je Tatjana Bernik, direktorica Inšpekcije za okolje in naravo, napovedala inšpekcijski pregled vseh komunalnih podjetij v Sloveniji.

Letos boste preverili vsa komunalna podjetja v Sloveniji. Zakaj? Ali predvsem zaradi poročila Računskega sodišča ali zaradi dejansko neurejenih odnosov med komunalnimi podjetji in shemami? Kaj boste preverjali?
V skladu z letnim načrtom nadzora Inšpekcije za okolje in naravo za leto 2010 bomo v letošnjem letu preverili vse izvajalce javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, prav tako pa bomo opravili redne in izredne inšpekcijske preglede pri upravljavcih odlagališč nenevarnih odpadkov. Gre za del načrtovanih aktivnosti v sklopu preverjanja vrst in količin odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih odpadkov. Osnovni namen  tega nadzora je preverjanje, ali in v kolikšni meri upravljavci odlagališč res izvajajo postopke preverjanja sprejetih odpadkov, namenjenih v odlaganje, ter na kakšen način je zagotovljeno izločanje odpadkov, za katere velja striktna prepoved odlaganja. Med te odpadke sodi tudi odpadna embalaža. Ker smo v nadzorih v letu 2009 ugotovili, da pogodbeni odnosi med komunalnimi podjetji in družbami za ravnanje z odpadno embalažo dejansko niso povsod urejeni, smo tudi to vključili v preverjanje. Do teh spoznanj smo prišli na osnovi zaključkov, ki jih je v svojem poročilu izpostavilo Računsko sodišče.

A tudi na račun Inšpektorata RS za okolje in prostor je bilo v preteklosti precej kritik. Ne le zato, ker je malo komuniciral z javnostmi, pač pa tudi zato, ker ga na terenu ni bilo čutiti. Koliko kazni je inšpektorat izrekel v letu 2009 zaradi neustreznih posegov v okolju in naravi oziroma okoljskih dovoljenj?
Naš inšpektorat je zelo pogosto izpostavljen kritikam, ki pa niso vedno upravičene. Številne kritike na naš račun izvirajo iz nepoznavanja našega dela oziroma naših pristojnosti. Kritike so pogosto posledica prevelikih pričakovanj po ukrepanju, tudi takrat, ko to presega naše pristojnosti. V naši družbi se je preveč uveljavil stereotip, da inšpekcija nič ne dela, ampak le troši davkoplačevalski denar. Pogosto k negativnemu mnenju prispevajo tudi mediji, ki v želji po senzacionalističnih člankih objavijo tudi izkrivljene informacije. V komunikaciji z mediji moti predvsem to, da iščejo le napake, ne želijo pa poročati o tem, kaj je bilo narejenega. V Inšpekciji za okolje in naravo je bilo v letu 2009 zaposlenih 53 inšpektorjev za okolje, ki so v tem obdobju opravili skupno 6.819 inšpekcijskih pregledov, izrekli 2.205 ukrepov za odpravo nepravilnosti ter izrekli 839 ukrepov v postopku o prekršku. Konkretno to pomeni, da je bilo izrečenih glob v višini 870.725 evrov. Več o rezultatih našega dela lahko preberete v letnih poročilih o delu, ki so objavljena na spletnih straneh Inšpektorata RS za okolje in prostor (www.iop.si).

Narašča število ilegalnih pošiljk odpadkov

Nadzirate izvajanje 365 predpisov. Kje se kaže največ problemov?
Inšpektorji za okolje so pristojni za nadzor naslednjih področij: kakovost zraka, ravnanje z odpadki, emisije snovi v vode, urejanje voda, raba vode, varstvo narave, ravnanje z ozonu škodljivimi snovmi, industrijsko onesnaževanje, emisije hrupa, emisije svetlobe, emisije elektromagnetnega sevanja in nadzor gensko spremenjenih organizmov. Vsa ta področja so združena v štiri temeljne akte – zakone, in sicer: Zakon o varstvu okolja, Zakon o vodah, Zakon o ohranjanju narave in Zakon o gensko spremenjenih organizmih. Vsi ti zakoni imajo vrsto podzakonskih aktov in v resnici lahko rečemo, da se njihovo število giblje okrog 350.

Toda največ dela je z odpadki?
Res je. Z vidika vsebin predpisov je trenutno največ težav na področju ravnanja z odpadki, zapleti pa se pričakujejo tudi na področju čiščenja komunalnih odpadnih voda. Roki, kot jih določajo predpisi in tudi obveznosti iz direktiv Evropske unije, ne bodo izpolnjeni. Poudariti želim pomen nadzora čezmejnih pošiljk odpadkov in naraščajočega števila ilegalnih pošiljk odpadkov med državami članicami Skupnosti in tudi izven nje. Sicer pa za nas kot organizacijo predstavljata največjo težavo nezadostna kadrovska zasedba in financiranje. Priznati je treba, da organiziranost inšpekcije oziroma inšpektorata ni sledila potrebam, ki jih nalagajo obveznosti  številnih predpisov. Iz analize obremenjenosti inšpektorjev izhaja, da se je v štirinajstih letih delovanja Inšpekcije za okolje in naravo obseg nadzora nesorazmerno povečal glede na povečanje števila inšpektorjev za okolje. Obseg dela inšpektorja se je v letu 2009 glede števila predpisov, ki jih nadzira, v primerjavi s količino predpisov iz leta 1995 povečal za 300 odstotkov oziroma je moral inšpektor v letu 2009, če je želel nadzirati vse predpise, ki spadajo v njegovo pristojnost, opraviti inšpekcijski nadzor 8,57-krat hitreje kot v letu 1995.
Upamo, da bodo aktivnosti, ki jih zagovarja novi evropski komisar za okolje Janez Potočnik, spodbudile tudi Slovenijo k večji aktivnosti na tem področju. Okoljski komisar namreč ugotavlja, da je potrebno proces implementacije evropske zakonodaje in nadzor nad izvajanjem ter sam proces uveljavljanja pospešiti in okrepiti.

Z novimi okoljskimi predpisi, ki omogočajo nove sheme na področju odpadne embalaže in tako uvajajo podaljšano povzročiteljevo odgovornost, se MOP odreka svoje regulatorne vloge. Že pri sedanjem številu shem so odnosi neurejeni. Toda povečana bo vloga inšpekcijskih organov. Kako boste lahko učinkoviti?
Sami veste, da je načrtovanje dela zelo pomemben element vodenja in učinkovitega dela. Tudi mi načrtovanju dela posvečamo precej pozornosti in pri tem črpamo informacije in znanje od stanovskih kolegov, združenih v mednarodno organizacijo IMPEL, zvezo organov držav ES za izvajanje in uveljavljanje okoljske zakonodaje.
Seveda je učinkovitost dela v tesni korelaciji z organizacijskim sistemom, v katerem organ deluje, pooblastili in kadrovskimi ter finančnimi viri. Vsekakor je potrebno zavedanje, da le z inšpekcijskim nadzorom ni možno vzpostavljati sistema, ampak mora biti na razpolago več orodij, predvsem finančne narave. Pričakujem, da bomo z ustreznim pretokom informacij med Agencijo RS za okolje in inšpekcijo vzpostavili  nadzor, ki bo učinkovit in bo dal ustrezne rezultate.

Med državnim in lokalnim nivojem ni nobene povezave

V nekaterih občinah so na okoljskem področju začele delovati komunalne inšpekcije, a tudi občinski redarji bi lahko več storili za okolje, ne le za parkiranje. Kaj lahko tu stori inšpektorat oziroma občina?
Ustanavljanja občinskih in medobčinskih inšpektoratov smo veseli, saj za nas pomeni razbremenitev v smislu prijav. V praksi sicer še ugotavljamo določene težave pri razumevanju posameznih določb predpisov, na splošno pa je bil skrajni čas, da se je ta proces začel. Zakon o lokalni samoupravi jasno določa, kaj so izvirne naloge občin, temu sledi tudi Zakon o varstvu okolja, ki na podlagi tega določa, katere so obvezne občinske javne službe varstva okolja. Med te naloge sodijo oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in urejanje in čiščenje javnih površin. Zadnja novela Zakona o varstvu okolja je prinesla še eno novost, in sicer to, da je obvezna občinska javna služba tudi obdelava komunalnih odpadkov. Občine so dolžne zagotoviti izvajanje teh nalog preko občinskih odlokov, ki jim dajejo tudi pooblastilo za ukrepanje.
Kot pomanjkljivost tega sistema vidimo le to, da med državnim in lokalnim nivojem ni nobene povezave ne v smislu organiziranja dela ne v smislu nadzora kakovosti dela.

Kako to, da Slovenija ni uspešna pri odpravljanju črnih odlagališč? Ali inšpekcija res nima moči?
Črna odlagališča so odraz našega odnosa do okolja in pomanjkanja zavedanja, da so takšna ravnanja ne le prepovedana, ampak skrajno neodgovorna in nedopustna. Ker se do tega obnašamo, kot da črnih odlagališč nismo ustvarili mi sami, ampak nekdo drug in se nad temi dejanji le verbalno zgražamo ter čakamo, da bo nekdo drug nekaj postoril namesto nas, se potem tudi nič ne zgodi oziroma bolj malo. Vsekakor k temu prispeva nizka stopnja ozaveščenosti prebivalstva in nezavedanje, da je primarna odgovornost za pravilno ravnanje z odpadki na povzročitelju odpadka in ne na inšpektorju oziroma državi ali občini. Pomembno je tudi dejstvo, da  večino črnih odlagališč sestavljajo odpadki, ki prihajajo iz gospodinjstev, zato je njihovo urejanje v pristojnosti lokalnih skupnosti. Pogosti so tudi primeri, ko je do nedovoljenega odlaganja prišlo s privoljenjem lastnika, kar velja zlasti v primeru odlaganja gradbenih odpadkov.
Da Inšpekcija za okolje in naravo le ni brez moči, dokazujejo postopki, izpeljani konec leta 2008. Na območju dveh romskih naselij v občinah Trebnje in Krško, kjer so se nekateri  prebivalci ukvarjali z nedovoljenim zbiranjem in razgrajevanjem odpadne električne in elektronske opreme ter prodajo odpadnih kovin, je inšpekcija odredila odstranitev približno 25 ton odpadne električne in elektronske opreme. Odpadke so prevzeli zbiralci in jih odpeljali v razgradnjo.

V Sloveniji je še vedno precej podjetij, ki niso pridobili okoljevarstvenega dovoljenja. Bruselj zahteva kazni. Kaj pa okoljska inšpekcija?
Postopek izdaje teh dovoljenj vodi Agencija RS za okolje in inšpektorat v teh postopkih ne sodeluje. Inšpektorat nadzira, ali naprava ima dovoljenje in ali obratuje v skladu z njim. Obstoječe naprave, ki lahko povzročijo onesnaževanje večjega obsega, so morale to dovoljenje pridobiti do 31.10. 2007. Izjema so naprave, za katere je država s pogajanji uspela doseči daljše prilagoditveno obdobje. Inšpektor za okolje v primeru, da naprava obratuje brez predpisanega dovoljena, odredi ukrep prepovedi obratovanja. V letu 2008 smo pri vseh ugotovljenih primerih (5) tak ukrep izrekli. Zavezanci odrejene ukrepe spoštujejo. Za  ukrep prepovedi obratovanja pri zavezancih, katerim dovoljenje še ni bilo izdano, trenutno ni pravne podlage, vendar pa to ne pomeni, da se inšpekcijski nadzor pri njih ne izvaja.

Za globo mora obstajati utemeljen razlog

Za takšne probleme so pogosto zelo občutljive nevladne organizacije. Civilna iniciativa zahteva poostren okoljski nadzor tudi takrat, ko onesnaževalci z monitoringi dokazujejo, da spoštujejo zahtevane okoljske standarde. Kaj kaže vaša praksa? Na kaj bi bilo treba opozoriti?
Dvomi civilne iniciative so pogosto upravičeni. Vsekakor je potrebno okrepiti nadzor kakovosti izvajanja monitoringa. Na tem področju smo v zadnjem času okrepili sodelovanje z Agencijo RS za okolje pri izmenjavi podatkov in ugotovitev. Učinki tega se že kažejo na področju nadzora emisij snovi v vode, na drugih področjih pa se ta izmenjava podatkov vzpostavlja. Tu vidim priložnost za večjo učinkovitost nadzora. Če pa bi želeli popolno neodvisnost nadzora meritev, je potrebno zagotoviti znatno višja finančna sredstva, potrebni pa so tudi popravki predpisov.

Kolikšno največjo kazen je inšpektorat izrekel v zadnjih letih zaradi nespoštovanja okoljskih standardov?
Globe, ki jih določa Zakon o varstvu okolja, lahko za pravne osebe dosežejo znesek tudi do 125.000 evrov, vendar morajo za to obstajati res utemeljeni razlogi. Globo v tej višini je inšpektor za okolje izrekel v mesecu februarju 2010, in sicer kršitelju na področju ravnanja z gradbenimi odpadki. Opozoriti želim na sodno prakso na tem področju, s katero nismo zadovoljni. Pogosti so namreč primeri, da sodišče v pritožbenem postopku ugotovljeni prekršek sicer potrdi, že izrečeno kazen pa omili.

S čim lahko potrdite, da podjetjem in občanom v zadnjih letih srce bije bolj zeleno za zeleno Slovenijo?
Vnema in zagnanost, ki jo skozi akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu izžarevajo in izkazujejo mladi, daje optimizem in nakazuje spremembe. K sodelovanju jim je uspelo privabiti tako rekoč celotno slovensko javnost, vključno s politiki. Pohvalno.
Še vedno pa pogrešam zavest, da mora vsak posameznik prispevati k varovanju okolja, da država in lokalna skupnost ne moreta narediti vsega in da smo vsi del te države.