Trg sekundarnih surovin v Sloveniji
| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Krožno gospodarstvo je ena ključnih usmeritev evropske trajnostne preobrazbe, a v Sloveniji pomemben del te zgodbe še naprej ostaja neizkoriščen. Sekundarne surovine, torej materiali, pridobljeni iz predelanih odpadkov, so v teoriji temelj krožnega sistema, v praksi pa v Sloveniji pogosto ostanejo tam, kjer so začeli: kot odpadki. Razlog? Po mnenju mnogih deležnikov je zakonodajni okvir prestrog, neprilagodljiv in v praksi pogosto neizvedljiv.
Celotna Evropa se sooča s pomanjkanjem kritičnih surovin, zato je toliko pomembnejša učinkovitejša raba virov.
Uporaba sekundarnih surovin omogoča zmanjšanje porabe primarnih naravnih virov, zniževanje emisij toplogrednih plinov ter zmanjševanje količin odloženih odpadkov. Gre torej za okoljski in ekonomski potencial, ki bi lahko Slovenijo postavil na zemljevid trajnostnega razvoja, če bi le znali ta potencial tudi sprostiti.
Trenutno pa se slovenski sistem sekundarnih surovin spopada s številnimi ovirami, med katerimi je najbolj pereča – po mnenju številnih sogovornikov – neprožen in prestrog zakonodajni okvir, ki ureja prehod materiala iz statusa odpadka v status proizvoda.
Ministrstvo:
Trg se razvija, a zakonodaja ostaja stroga
Na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo (MOPE) priznavajo, da je trg sekundarnih surovin v Sloveniji še v razvoju. »Najbolj razvit je trg za kovine, papir in nekatere plastične materiale, medtem ko so pri bolj kompleksnih tokovih, denimo gradbenih odpadkih, še vedno prisotne ovire,« pravijo.
Zakonodaja na tem področju sledi evropski Direktivi 2008/98/ES o odpadkih. Ta uvaja koncept »prenehanja statusa odpadka«, ki je pa pri nas zelo zapleten. »V Zakonu o varstvu okolja (ZVO-2) je določeno, da prenehanje statusa odpadka nastopi le, če so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji: znana uporaba, varnost za zdravje ljudi in okolje, izpolnjevanje tehničnih zahtev ter skladnost z zakonodajo za proizvode,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Na ravni EU so za zdaj definirani kriteriji le za nekaj vrst materialov. Za vse druge mora vsaka država članica določiti svoja pravila.
Med ključne izzive pri nas po mnenju ministrstva spadajo:
- tehnične in kakovostne zahteve: sekundarne surovine morajo izpolnjevati stroge zahteve glede kakovosti in varnosti, da so primerljive s primarnimi surovinami,
- pomanjkanje standardizacije: za mnoge tokove še niso razviti standardi, ki bi omogočili zanesljivo in zakonito uporabo recikliranih materialov,
- ekonomika obdelave: obdelava za pridobivanje sekundarnih surovin pogosto ni konkurenčna ceni primarnih surovin, kar zavira razvoj trga,
- pravni okvir in status odpadka: postopki za prenehanje statusa odpadka so natančno regulirani in zahtevajo izpolnitev strogih pogojev, kar lahko pomeni oviro za hitrejši vstop materialov na trg.
Na ministrstvu priznavajo, da je na področju gradbeništva – kjer je potencial za ponovno uporabo materialov velik – zakonodaja še posebej zahtevna: »Pri tem gre pogosto za ravnotežje med varovanjem okolja, varnostjo objektov in potrebami gospodarstva.«
Obljubljajo sicer prenovo predpisov za bolj jasne pogoje prenehanja statusa odpadka, a obenem opozarjajo, da je bistvenega pomena, da cikel proizvodnje in potrošnje ohranjamo čim dlje, da se ohranja in podaljšuje življenjska doba izdelkov, proizvodov in materialov ter se tako ohranjajo naravni viri in zmanjšuje količina odpadkov.
Ekologi brez meja:
Ni jasnih meril, ni zaupanja
Ekologi brez meja menijo, da je največji problem pravna negotovost. »Manjkajo merila za prenehanje statusa odpadka. Ta obstajajo le za peščico materialov,« pravijo.
Ob tem opozarjajo, da Slovenija nima razvite infrastrukture za predelavo bolj kompleksnih ali manj čistih odpadkov, kot so tekstilni materiali.
Interzero:
V Sloveniji je lažje odpadke odložiti kot jih uporabiti
Interzero, ki deluje v več evropskih državah, ima neposreden vpogled v razlike med praksami različnih držav. Darja Figelj, direktorica Interzero Slovenija ocenjuje, da je pri nas trg sekundarnih surovin sicer dobro razvit, vendar ne za vse odpadkovne toke in ne za vse materiale. »V Sloveniji denimo sploh nimamo podjetij (t. j. reciklerjev, ki izvajajo vmesne postopke predelave odpadkov), ki bi lahko ustvarili surovino iz manj vrednih materialov.« Toda ker povpraševanja na trgu po tem ni, se ta ne razvija, večina odpadkov pa se še vedno izvaža, odloži ali termično obdela.
»V Sloveniji je neprimerno bolj enostavno in ceneje odpadek označiti kot odpadek namesto za surovino,« je kritična Figljeva. Izvoz, odlog ali termična obdelava odpadka sta v neskladju z evropskim pristopom hierarhičnega upravljanja z odpadki. »V Interzero vsak odpadek vidimo kot surovino, vsak ima potencial, da postane ponovno uporaben.« V Sloveniji žal te prakse ni, ugotavlja sogovornica in dodaja, da naša država pri zakonodaji na področju upravljanja z odpadki »cepeta na mestu, že leta čakamo celovito ureditev sistema. Obenem opažamo, da se nekateri predpisi na različnih ministrstvih ne ujemajo, zato podjetja v Sloveniji težko ustvarjajo dodano vrednost.«
Ceroz:
Trg je občutljiv na cene in povpraševanje
Urša Levec Jazbinšek iz podjetja Ceroz pojasnjuje, da je »trg sekundarnih surovin odvisen od povpraševanja in narekovanja cen surovin na evropski in svetovni borzi. Cene in povpraševanje po določeni sekundarni surovini nihajo iz meseca v mesec.«
Izpostavlja še, da se kakovost sekundarnih materialov med državami EU razlikuje.
Med želenimi spremembami na tem področju v Cerozu navajajo energetsko predelavo frakcije odpadkov, ki niso primerni za reciklažo in odlaganje.
Kaj bi se moralo spremeniti?
Sogovorniki iz vrst civilne družbe, gospodarstva in države se strinjajo, da so trenutna pravila za prehod iz odpadka v surovino prestroga in premalo fleksibilna. Potrebne bi bile:
- Bolj jasna in predvidljiva pravila za prenehanje statusa odpadka, predvsem za tokove, ki jih ni zajela EU zakonodaja.
- Razvoj infrastrukture za predelavo manj čistih in kompleksnih materialov, kot so tekstil ali kompoziti.
- Ekonomske spodbude za uporabo sekundarnih surovin (npr. davčne olajšave, subvencije, zahteve za minimalne deleže recikliranih materialov).
- Zeleno javno naročanje kot sistemska vzpodbuda, zlasti pri uporabi recikliranih gradbenih materialov.
- Poenotenje zakonodaje in zmanjšanje birokratskih ovir, ki zavirajo trg.
Več sogovornikov opozarja, da bi lahko k večji uporabi sekundarnih surovin veliko pripomogla:
- obdavčitev primarnih,
- nižje dajatve na sekundarne surovine,
- spodbude za minimalne deleže reciklata v izdelkih, kot jih že določa direktiva o plastiki za enkratno uporabo,
- zahteve v okviru zelenega javnega naročanja, predvsem v gradbeništvu.
Kje je največ priložnosti …
Sogovorniki se strinjajo, da gradbeni odpadki predstavljajo največji neizkoriščen potencial. Gre za tone materiala, ki bi jih lahko reciklirali in uporabili v novih projektih, a zakonodaja postavlja visoke ovire. MOPE obljublja novi pravilnik, ki bo olajšal prehod iz statusa odpadka v surovino. Kdaj se bo to zgodilo, ni znano.
Po podatkih Evropske komisije je tekstilni sektor eden najbolj problematičnih glede recikliranja. V Sloveniji tega toka skoraj ni mogoče zapreti znotraj države.
Plastika, zlasti večplastna in kontaminirana, se pogosto termično obdela ali izvozi. Na domačem trgu pa je zanimanja za uporabo reciklata premalo – deloma tudi zaradi nezaupanja v kakovost materialov.
… in kaj lahko konkretno naredimo
Kjer EU še ni določila kriterijev, jih lahko določijo države članice. Slovenija bi morala za najpomembnejše tokove (gradbeni materiali, tekstil, plastika) določiti jasna merila za prenehanje statusa odpadka.
Treba je ustvariti trg, kjer se uporaba sekundarne surovine ekonomsko izplača – to pomeni obdavčitev primarnih surovin, subvencije za uporabo sekundarnih materialov, pogoji zelenega javnega naročanja, ki določajo deleže reciklata.
Brez centrov za predelavo, sortiranje in testiranje ni mogoče razviti konkurenčnega trga sekundarnih surovin. Potrebne so javne spodbude za tovrstne naložbe.
Večja podjetja so že pozorna na ESG zahteve (okoljske, socialne, upravljavske). Manjšim pa pogosto zmanjka informacij, časa in znanja. Potrebne so kampanje, svetovanje in javna dostopnost dobrih praks.
Slovenija je na razpotju. Ali bo nadaljevala z zdajšnjo prakso izvažanja uporabnih materialov in uvažanja primarnih surovin – s tem pa izgubljala denar, delovna mesta in naravne vire? Ali pa bo preoblikovala sistem tako, da bo vsak odpadek tudi potencialna surovina?
Krožno gospodarstvo ne pomeni le zbiranja in sortiranja. Pomeni, da odpadek postane vir. Za to pa so potrebni zakonodajni pogum, jasna pravila in odločna politična volja. Dokler teh ni, bo Slovenija ostala v »sivi coni« med željo po krožnosti in realnostjo, kjer odpadek ostaja – odpadek.
