Prehranska veriga je na preizkušnji, a ne le zaradi odpadne hrane – EOL 154/155

Glede na mednarodne podatke ne pojemo okoli tretjine užitne hrane, ki konča med odpadki. Torej je vsaj tretjino resursov za pridelavo in pripadajoče emisije brez pomena, tretjina obdelane zemlje pa po nepotrebnem zmanjšuje površino naravnih habitatov in s tem tudi biotsko raznovrstnost. Kljub tako velikemu izobilju in viškom hrane pa vsaj 10 % prebivalstva sveta trpi lakoto.

Kakšno je stanje na področju hrane v Sloveniji, kakšno strategijo uveljavljamo, katere aktivnosti potekajo na področju embalaže, kako ukrepa živilska industrija, kakšne so rešitve v distribuciji, logistiki in prodaji hrane? Nenazadnje – kako poteka delitev odvečne hrane? Kakšne so možnosti ekonomsko stabilnega ravnovesja med strogimi omejitvami varne hrane, strategijo evropskega zelenega dogovora in vladno strategijo? Ta vprašanja postajajo še aktualnejša v času COVID-19 krize, ko smo bolj kot kdaj prej ozavestili pomen kratkih preskrbovalnih verig in lokalno pridelane hrane.

Kemijski inštitut je partner projekta »Education and Tools to manage fluxes of resources in the Circular Food Chain« (EAT-circular), ki ga sofinancira Skupnost znanja in inovacij (Knowledge and Innovation Community, KIC) Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (European Institute of Innovation and Technology, EIT) – EIT ClimateKIC. Cilj projekta je pregledati in povezati obstoječe strategije za zmanjšanje okoljskega vpliva hrane v lokalnem okolju. Te izsledke nameravamo primerjati in oplemenititi z dobrimi praksami pri partnerjih projekta iz Italije, Španije in Portugalske. Rezultate projekta namerava ClimateKIC prispevati v mednarodno prakso. Projekt je enoletni in se končuje decembra 2020.

V okviru projekta EAT-circular smo iskali odgovore na vprašanja o trajnostnem vidiku prehranske verige v Sloveniji. Zelena prehranska veriga temelji na kratkih oskrbovalnih poteh, preprečuje izgubo hrane in zmanjšuje količino odpadne hrane. Uporablja okolju prijazno embalažo, ki je sestavni del krožnega gospodarstva, presežki hrane pa gredo v dobrodelne namene in ne med odpadke. Celotni sistem preskrbe mora zagotavljati kakovostno in varno hrano ter biti ekonomsko uspešen za vse deležnike. Da bi ugotovili, katere aktivnosti v tem kompleksnem sistemu potekajo pri nas, smo v sodelovanju s Slovenskim Združenjem za Kakovost in Odličnost (SZKO) in Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije organizirali izobraževalno-inovativni dogodek z naslovom: Kako učinkovita je lahko zelena prehranska veriga? Potekal je preko spleta, snemali pa smo ga na Kemijskem inštitutu. Dogodek smo razdelili v sedem spletnih seminarjev, ki so vsebovali po 3 do 8 15-minutnih predstavitev.

1. Vloga hrane pri reševanju podnebne krize, okolja in revščine

Dr. Marta Klanjšek Gunde, Kemijski inštitut: Pri iskanju celovitih rešitev na področju prehrane se soočamo z velikimi izzivi – cenovno dostopna in kakovostna hrana za vse, trajnostno pridelana hrana, preudarno gospodarjenje s hrano vzdolž celotne prehranske verige, korenito zmanjšanje odpadne hrane in ustrezen gospodarski donos.

Tanja Vidic, SURS: Kakovostne podatke o količinah odpadne hrane za vsako leto objavlja SURS na svoji spletni strani. V njih je zajet tisti del, ki vstopa v javni sistem ravnanja z odpadki, ne pa tudi domači kompostniki in nepobrani pridelki s kmetijskih zemljišč. V odpadni hrani je bilo leta 2018 okoli 38 % užitnega dela.

Vesna Leskošek, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo: Donacije hrane na dolgi rok ne prispevajo k rešitvi revščine. Pravica do hrane sodi med osnovne človekove pravice.

2. Strategije, sheme kakovosti in problematika embalaže za hrano

Tadeja Kvas Majer, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP): Nacionalna strategija za preprečevanje izgub in odpadne hrane je del nacionalne podnebne strategije. Vsebuje izboljšanje učinkovitosti, informiranje, osveščanje, sodelovanje, usposabljanje, in zakonodajni vidik. Nosilec te strategije je MKGP.

Jana Kolenc Muženič, SIQ: Moč prehranske verige je odvisna od moči najšibkejšega člena. Upoštevati moramo tveganja, različne skupine potrošnikov, lastnosti globalnega trga, možnost prehranskih afer, poznavati in upoštevati mednarodne in različne trgovinske standarde. Številne oznake na izdelkih so v lasti nevladnih organizacij, zbornic in združenj, potrebujemo pa postopek registracije, pravila, prednosti, priložnosti, popis. Znane so tudi proizvajalčeve oznake, npr. dober partner, brez palmovega olja, brez uporabe veterinarskih zdravil … Presoje kvalitete so priložnost za nenehne izboljšave; obvladovanje tveganj mora biti hitro, preventivno, prilagodljivo, kar gre veliko lažje z uporabo standardov.

Viviana Golja (NIJZ): Morebitna izpostavljenost škodljivim snovem, ki se sproščajo iz embalaže v živila, lahko ogroža naše zdravje, zato je treba preprečiti sproščanje takih snovi iz embalaže v živila. Varnost embalaže nadzorujejo nacionalne zakonodaje, preverjajo pa posebne institucije.

Diana Gregor Svetec, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehnična fakulteta: Vračljiva embalaža odpira vrsto izzivov, od navad kupcev, preko transporta, ustreznega čiščenja embalaže pred ponovno uporabo in sledljivost. Reciklabilnost plastične embalaže je odvisna od kombinacije materialov, možnosti njihove ločitve in izpraznjenja embalaže po uporabi. Vplivajo tudi dodatki, obarvanje, etikete, lepila in tiskarske barve. Večje težave so pri recikliranju papirne embalaže za kruh, posebno tiste s plastičnimi vstavki.

Gregor Radonjič, Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta: Vložek v vire pri izdelavi embalaže je vsaj 10 krat manjši od vložka v pakirane izdelke. Ogljični odtis ni celovit okoljski odtis; v splošnem je majhen in ne predstavlja okoljskega profila izdelka. Če embalaža ne varuje hrane, neposredno povzroča odpadke v dobavnih verigah. Embalaža z večjim vplivom na okolje pogosto učinkoviteje varuje živilo. Pri oceni okoljske primernosti embalaže za hrano je treba poznati vse vplive na okolje, neposredne in posredne, vključno z njeno sposobnostjo za krožno gospodarstvo.

3. Dejavnosti in projekti v Sloveniji

Maja Marinček, Ministrstvo za javno upravo, MJU: Zeleno javno naročanje (ZJN) omogoča naročnikom, da upoštevajo okoljske vidike, krožno gospodarstvo, stroške embalaže v celotni življenjski dobi in podobno. Vsak naročnik mora doseči dva cilja: (a) delež ekoloških živil mora biti vsaj 15 % celotne količine živil, in (b) delež tistih živil, ki izpolnjujejo sheme kakovosti in so okoljsko manj obremenjujoča, mora biti najmanj 20 %.

Tatjana Orhini Valjavec, Ministrstvo za okolje in prostor, MOP: Število ZJN je v Sloveniji okoli 1/3 in zelo počasi narašča. Poleg Slovenije je ZJN obvezno še v Italiji in Slovaški, vendar nekatere druge države kljub temu dosegajo skoraj 100 % ZJN. V nekaj letih bo ZJN obvezno za celotno EU, kar je cilj akcijskega načrta za krožno gospodarstvo. Aktivnosti za večjo uporabo ZJN pri nas potekajo preko projekta LIFE IP Care4Climate (2019‒2026); eden od šestih sklopov tega projekta je odpadna hrana. Cilj projekta je prikazati, kako ZJN vpliva na nižje izpuste toplogrednih plinov, manj odpadkov in porabe snovi, učinkovitejšo porabo virov in kako zgled potrošnikom in proizvajalcem povečuje te učinke. MOP usposablja javne naročnike, vzpostavlja »help desk« pomoč uporabnikom, analizira ekonomske in družbene učinke, promovira ZJN, kreira podatkovne baze, pripravlja modelna ZJN ter krepi kompetence deležnikov.

Jana Ramuš, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS: Katalog živil za javno naročanje je aplikacija, ki omogoča javnim zavodom kvalitetno izvedbo naročil in doseganje zahtevane količine ekoloških živil in živil iz shem kakovosti. Katalog vsebuje podatke o posameznih izdelkih, dejanskem proizvajalcu in o geografski legi ponudnikov, zato podpira tudi izvedbo kratkih preskrbovalnih verig. Septembra 2020 je katalog uporabljalo 1.593 javnih zavodov, ima 232 ponudnikov (kmetje, zadruge in podjetja) in vsebuje 3.536 tipov izdelkov (5.669 izdelkov). Možne so povezave z materialnim knjigovodstvom, strokovnim vodenjem jedilnikov in statistična nadgradnja. Aplikacija je prepoznana v EU kot dobra praksa, ki se bo pričela pilotno uvajati tudi v drugih državah.

Mojca Gabrijelčič Blenkuš, Nacionalni inštitut za javno zdravje, NIJZ: EuroHealthNet je evropsko partnerstvo nacionalnih inštitutov in pridruženih partnerjev, ki skrbi za javno zdravje in ima pomembno vlogo pri zmanjševanju neenakosti in blagostanja na področju zdravja. Hrana in prehrana sta eno od temeljnih interesnih področij. Naš Katalog za javno naročanje bo EuroHealthNet poskusno uvedel v nekaj državah in med sosednjimi državami kot primer dobre prakse.

Dr. Marta Klanjšek Gunde, Kemijski inštitut: Projekt EAT-circuar obravnava problem zmanjšanja okoljskega vpliva prehranske verige. Fokusira se na odpadno hrano, ZJN, kakovost prehrane, išče primere dobrih praks, nove poslovne modele in možnosti za krožno gospodarstvo. Pregled stanja v Sloveniji, Italiji, Španiji in Portugalski bo omogočil prenos idej in dobrih praks v partnerske države projekta in v »knjižnico« ClimateKIC. Cilj projekta je vzpostaviti široko razpravo med akterji prehranske verige, spodbuditi potrebne spremembe, sistemske inovacije in vedenjske spremembe, povezati lokalne akterje za skupne akcije in prenesti ideje in dobre prakse med regijami.

Lara Habič, MOP: LIFE IP Care4Climate projekt – podatki o odpadni hrani so pomanjkljivi, sedaj ne vsebujejo kompostirane hrane. Zato so na MOP razvili metodologijo za sortirno analizo reprezentativnih vzorcev, ki omogoča merjenje celotnih količin odpadne hrane, splošno ozaveščanje in dodatno izobraževanje.

Uroš Novak, Kemijski inštitut: Projekt BioApp (Interreg Slovenija-Italija) se je sicer že končal, platforma pa je še vedno živa. Biopolimeri so dostopni, ne škodijo okolju, krožijo, ostalo pa naredi narava, saj ne pozna odpadkov, ampak le surovine. Med slabostmi biopolimerov so razpršenost virov, razlike v kvaliteti in morebitna problematičnost izolacije. BioApp je pokazal različne konkretne rešitve – folije za pakiranje hrane za živali, za praške in emulzije, za kozmetiko, obliže iz propolisa, aktivne ovoje za živila, nadomestke za usnje, papir/folije, biotekstilije in podobno.

Alenka Hren, SPIRIT Slovenija: Trajnostna transformacija podjetij postaja nuja, zato je SPIRIT Slovenija uvedel program pospeševanja. Trajnostne vidike želijo vgraditi v vsaj 60 podjetjih iz različnih sektorjev. Ravnanje npr. z odpadno hrano je treba uvajati celovito, da se optimizira tudi stroške, upravljanje virov in prevetri poslovne modele. Podjetja morajo izvesti intenzivno transformacijo vseh vidikov poslovanja, poslovni učinki pa se navadno pokažejo kasneje. Program transformacije je odprt na SPIRIT Slovenija. Transformacijo podjetja izvaja dodeljeni ekspert v obdobju 5-6 mesecev, subvencija je do 100.000 €. Tako pridobljeno prakso pa je treba prenašati naprej po dobaviteljski verigi.

4. Embalaža za hrano in logistika v vlogi zagotavljanja varnosti in kakovosti živil

Branka Viltužnik, Plastika Skaza: Kaj lahko naredimo za preprečevanje količin odpadne plastike? Dobra surovina za nove izdelke so bio-osnovani materiali in reciklati iz odpadne plastike (npr. iz ribiških mrež). Za kakovostno embalažo živil so uporabni izključno bio-osnovani materiali, ki manjšajo vpliv izdelka na okolje. Za nekatere plastične izdelke se lahko uveljavi zaprt krog – večkratna uporaba ali reciklaža za kak drug izdelek. Pomembna je uporaba trajnostnih materialov, sledljivost do končnega uporabnika in sistem za vračanje odsluženih izdelkov.

David Ravnjak, Papirnica Vevče Proizvodnja: V zadnjih 20 letih se je uporaba papirja v embalaži povečala za 20% in predstavlja več kot 1/3 embalažnih materialov. Pri primarni embalaži potrebujemo še izolacijski sloj, ki mora ustrezati tipu hrane, ciljnemu roku uporabe, pogojem shranjevanja in načinu uporabe / pogrevanja. Papir ima raznolike možnosti predelave. Možno je dodati antibakterijski učinek in različne absorpcijske lastnosti, zato je odličen material za krožno gospodarstvo. Slabost papirja je, da nima bariernih lastnosti, da ima visoko specifično težo v primerjavi s plastiko in da recikliranih vlaknin ne moremo uporabiti v direktnem stiku z živili. V celotni strukturi papirja je le okoli 1-2 % sintetičnih materialov.

Eva Štraser, Evegreen: Podjetje se ukvarja s pridobivanjem surovin iz biološkega odpada. Iz njega naredijo novo granulacijo, nov material za brizganje novih produktov, kot na primer biorazgradljivi lonček ali naravi prijazna sveča.

Nataša Sodja, Lotrič Metrology: Center trajnostne logistike zagotavlja trajnostne rešitve na področju logističnih verig vrednosti, ideja zanj pa izhaja iz strateške trajnostne transformacije pod vodstvom SPIRIT Slovenija. Znotraj tega centra se preverja tehnično ustreznost vozil za prevoz blaga in zagotavlja spekter storitev za zagotavljanje transporta posebno v hladni verigi. Za vsako od industrij (farmacevtska, prehrambna, avtomobilska, alternativna goriva) so razvili poseben poslovni model.

5. Trajnostno ravnanje s hrano, embalažo in odpadki

Jelenko Jandrič, Petrol: Ponudbo Fresh (sveže pripravljena hrana) so pričeli uvajati leta 2013. Interni predpisi za poslovanje so bili postavljeni leta 2018, digitalne rešitve za nadzor naročil in odpis pa so uvedli leta 2019. Količine biorazgradljivih in kuhinjskih odpadkov in vrednost odvoza odpadkov iz poslovalnic med 2018 in 2019 kažejo različne navade kupcev po regijah. S podrobno analizo teh podatkov so uvedli ustrezne spremembe in zmanjšali delež odpisa glede na prodajo. Sistematično spremljanje dinamike nastanka in odvoza bioloških kuhinjskih odpadkov, zlasti tudi deleža odpisane hrane, kaže pozitiven poslovni vidik in ozavešča zaposlene o pomenu dobrega gospodarja.

Mojca Kodre, Atlantic Droga Kolinska: Postavili so integriran sistem kakovosti, ki vsebuje zahteve različnih standardov in povezuje vse pravne subjekte Atlantic grupe. Z ustreznim gospodarjenjem z različnimi vrstami odpadkov so zagotovili, da imajo le okoli 5 kg odpisov na 1 t paštet. Odpadke v proizvodnji spremenijo v stranske proizvode, ostanek se proda – kosti prodajo italijanskemu proizvajalcu pasje hrane. Tako so poskrbeli, da se na leto ne zavrže 8.900 t odpadne hrane, od tega 250 t masti in jušnega koncentrata ter 650 t kosti. Pri proizvodnji otroške hrane Bebi pa je 27 t odpadkov leta 2019 šlo za krmo za živino.

Jelka Rozman, Žito: Obvladovanje odpadne hrane v podjetju vključuje preprečevanje na viru in je odgovornost vsakega zaposlenega. Ko se izdelku približa ali celo poteče rok uporabe, se uvede razprodaja (tako prodajo le 7-10% takih izdelkov), donacije (Rdeči križ, Karitas, ZDPM, banka slabe hrane, varne hiše, zavetišča za brezdomce), ob neuspelih poskusih prodaje pa se taka hrana zavrže. Poskusi prodaje zdravstveno ustreznih izdelkov s pretečenimi roki so večinoma neuspešni. Potrošniki večinoma ne razumejo uporabe oznak »uporabiti do« in »uporabno najmanj do«. Večje kuhinje bi morale imeti znanje, kako uporabljati živila s pretečenim rokom, o pravilni hrambi in o varnosti podaljšanja roka uporabe živil. Pomembno je tudi ozavestiti, da darovanje hrane s slabim / pretečenim rokom ni moralo sporno, ampak okolju in družbi prijazno dejanje.

Luka Potočnik, Kranjski vrtci: Kranjski vrtci so največji izobraževani zavod v Sloveniji in oskrbujejo 2.000 ljudi z 2‒4 obroki na dan. Pri naročanju hrane 20% sredstev namenijo lokalnim ponudnikom, kar pomeni skupno 26% artiklov in količinsko skoraj 54% hrane slovenskega izvora. Oblikovanje jedilnikov poteka za več tednov naprej, zato se količina odpadkov (npr. pri sveže mletih žitih) zmanjšuje tako pri pridelovalcih kot tudi v vrtcih. Problem pa predstavlja ekološka perutnina, saj potrebujejo le določene kose perutnine, vendar v velikih količinah. Z oblikovanjem všečnih jedilnikov iz kakovostne lokalne hrane že opažajo manj nepojedene hrane.

6. Viški hrane za dobrodelne namene

Bor Trček, HOFER: Projekt Donirana hrana je eden od gradnikov iniciative »Danes za jutri« in omogoča podjetju, da nima večjih odpadkov. To je zlasti rezultat prioritetne lestvice ravnanja z artikli: optimizacija naročanja, dovršen logističen sistem, pravočasna prodaja po znižani ceni, donacija socialnim organizacijam, donacija lokalnim odjemalcem (hrana za živali), ustrezno uničenje. Projekt Donirana hrana so pričeli maja 2017 v Celju (na pobudo kluba Lions). Danes je vključenih 61 trgovin, želijo pa priključiti vse trgovine in še bolj premišljeno ravnati s hrano.

Tereza Novak, Slovenska filantropija: V projektu »Hrano ljudem, ne smetem« od gostincev prevzemajo tople obroke in odvečno hrano iz trgovin in to razdelijo ljudem. Začeli so leta 2014 po modelu Lions Slovenija, ko so razdelili 2.609 obrokov hrane. Kasneje so projekt razširili in povezali z restavracijami, kjer prevzemajo kuhane obroke. Izziv je kompleksna koordinacija med restavracijami, prostovoljci in porabniki.

Zdenko Podlesnik, Lions Slovenija: Projekt »Donirana hrana« se je pričel 2012 z namenom zmanjšanja količine zavržene neoporečne hrane, bogatenja jedilnika socialno šibkih, izboljšanja odnosa do hrane, zaposlovanja brezposelnih in povečanja družbene odgovornosti. Trenutno imajo donatorje v 110 trgovinah, največ na Koroškem.

7.˝Kako učinkovita je lahko zelena prehranska veriga

Luka Juvančič, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta: Pri hrani, ki pride k nam iz oddaljenih krajev, ne posvečamo pozornosti problemom v lokalnih skupnostih (palmovo olje), ogljičnemu odtisu, civilizacijskim in družbenim učinkom, ker so daleč od nas in nas zato ne skrbijo. Vendar v te kraje izvažamo naše prednostne vrednote – kako živeti razsipno. Sistem transporta je maksimalno optimiziran in omogoča nizko ceno. Z domačo hrano lahko uspemo le, če so zanjo tehnološke možnosti in smo lahko konkurenčni. Prehranski sistem potrebuje močne poslovne verige in sistem sledljivosti. Podjetja se že zavedajo, da je hrana strošek, gospodinjstva pa še premalo. EU namerava uvesti ogljični davek, kar lahko omeji netrajnostne prakse. Vzpostavljanje trajnostnega odnosa do hrane je tek na zelo dolge proge, pravi maraton.

Tadeja Kvas Majer, MKGP, Direktorat za hrano: Hrana je poleg vode najbolj direktna vez med nami in naravo. V zadnjem času smo prišli do stanja, ko nam naravni resursi ne omogočajo več prekomernega trošenja. Samo Poljska je v EU samooskrbna pri hrani, zato je nujno, da hrano uvažamo. Nepričakovane omejitve nas delajo ranljive. Če ne bomo finančno zmožni kupiti hrane, bomo ranljivi. Raziskave kažejo, da 2/3 anketiranih pogleda, od kod prihaja živilo in prepoznajo znak Izbrana kakovost Slovenija. Dan odpadne hrane, 29. september, letos obeležujemo prvič in je korak v pravo smer.

Matjaž Guček, Uprava RS za varno hrano: Vsi smo soodgovorni za hiper-ponudbo svetovnih razsežnosti, saj smo jo s svojim povpraševanjem obširno podprli. Na področju varne hrane ni razlik med domačo in uvoženo hrano, za kakovost ali okus pa nimamo merljivih možnosti, zato tega kriterija ne moremo uporabiti. Kot nadzorni organ lahko preverjamo le tisto, kar je zakonsko določeno. COVID kriza nas je opomnila na samooskrbnost tudi zaradi varnosti dobav. Za široko znanje na področju hrane bi bilo treba tudi v šole uvesti več znanja o informacijah na živilih.