Trendi in izzivi v energetiki
| Avtorica: Mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Energetska zbornica Slovenije (EZS) je z namenom spodbujanja energetskega dialoga v družbi izdala e-knjigo Energija Slovenije in sveta, ki bo med drugim obvezno čtivo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Z avtorico e-knjige in izvršno direktorico EZS, mag. Ano Vučina Vršnak, smo ob tej priložnosti spregovorili o aktualnem stanju in izzivih energetike pri nas.
Kako bi opisali trenutno energetsko situacijo v Sloveniji in katere so po vašem mnenju njene največje ranljivosti?
Če imate z »energetsko situacijo« v mislih zanesljivost oskrbe, potem naj jo opišem kot zelo dobro. Tudi v času največjih izzivov, kot so bili pandemija covida in nato omejitve uvoza energentov iz Rusije, nikoli ni bilo težav z dobavo elektrike, plina ali toplote. To je pravzaprav velik dosežek, ki ga pogosto jemljemo za samoumevnega. Mednarodne primerjave potrjujejo naše dobro izhodišče. Svetovni energetski svet (WEC), katerega članica je tudi EZS, Slovenijo redno uvršča med najboljših 20 držav po indeksu energetske trileme – kar pomeni, da dosegamo ravnovesje med zanesljivostjo oskrbe, dostopnostjo in trajnostjo. Leta 2024 smo se zavihteli celo na 11. mesto, kar je izvrstna uvrstitev in priznanje za naš sistem.
Če pa imate z »energetsko situacijo« v mislih vse izzive, s katerimi se soočamo v okviru energetskega prehoda, ko se odpovedujemo fosilnim gorivom in prehajamo na obnovljive vire, potem se pojavijo druge ranljivosti. Umeščanje novih proizvodnih virov v prostor je pogosto prepočasno, postopki so birokratsko zapleteni, politični konsenz je šibak, nasprotovanja lokalnih skupin pa močna. Žal velikokrat slišimo zgolj glasove proti nekaterih skupin; drugih, ki so za, pa skorajda ne slišimo. Nikakor ne moremo izgraditi vseh hidroelektrarn, ki so v načrtih, glasna so nasprotovanja vetrnicam, o gradnji drugega jedrskega bloka pa se tudi še nismo odločili. Izgradnja OVE je en del, drugi del je izstop iz premoga, s katerim živimo že desetletja, saj Premogovnik Velenje letos praznuje 150 let delovanja. Te spremembe se dogajajo v izrazito dinamičnih družbeno-gospodarskih razmerah. Vprašanje prihodnosti Premogovnika Velenje in TEŠ ter pomanjkanje odločitev glede JEK2 vsekakor vplivajo na dolgoročno varnost oskrbe.
Kateri globalni energetski trendi bodo imeli največji vpliv na Slovenijo v naslednjih petih letih in zakaj?
Trendi, ki določajo zeleno prihodnost, so med drugim razogljičenje (dekarbonizacija) s čistimi tehnologijami, krožno gospodarstvo, digitalizacija z umetno inteligenco, decentralizacija, elektrifikacija vseh sektorjev, trajnostno financiranje, ozaveščenost in zahteve po okoljski pravičnosti. Ključnega pomena bo po mojem večje povezovanje različnih energetskih sektorjev, kot so električna energija, plin, promet, industrija ter daljinsko ogrevanje in hlajenje. Sektorsko povezovanje omogoča boljšo izrabo infrastrukture in večjo fleksibilnost. Zelo pomembna komponenta je tudi dostop do trajnostnih financ – torej sredstev, ki podpirajo prehod v nizkoogljično družbo. Evropski zeleni dogovor, podnebni cilji in taksonomija EU že danes močno usmerjajo, kaj se bo financiralo in kaj ne. Slovenija mora tu ostati konkurenčna – ne samo pri tehnologijah, temveč tudi pri pripravi kakovostnih projektov, ki bodo privlačni za investitorje in skladni z načeli ESG.
V luči prizadevanj Evropske unije za zeleni prehod, kakšne so po vašem mnenju realne možnosti Slovenije za doseganje zastavljenih ciljev na področju obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti?
Če sva se prej pogovarjali o trendih in vsak trend nakazuje smer razvoja, potem je Slovenija na pravi poti tako glede OVE kot energetske učinkovitosti. Izboljšujemo energetsko učinkovitost in dvigujemo delež OVE, a istočasno ti cilji postajajo še ambicioznejši. Ni konec poti, ko po vseh ukrepih in ogromnemu trudu dosežeš postavljen oziroma predpisan cilj, kajti drugi dan je tu že nov cilj. Gre za stalne napore. Slovenija ima vse možnosti, da doseže cilje, a potrebovali bomo več odločnosti in boljšo koordinacijo. Delež OVE v bruto končni rabi energije trenutno znaša 25 %, kar je sicer dobro, a do leta 2030 nas čaka skok na 30–40 %. Indeks energetske učinkovitosti smo od leta 2000 do leta 2022 izboljšali za 36 % in skorajda vsi Slovenci poznajo programe Eko sklada za gospodinjstva in pravne osebe, pa Borzena in tudi ukrepe kohezijske politike … Pa vendar, ker se cilji zaradi krovnega cilja podnebno nevtralne družbe zaostrujejo, bodo potrebni še dodatni napori v prihodnosti.
Realne možnosti za doseganje ciljev bodo vsekakor večje, če se bo posodobil regulativni okvir. Postopki umeščanja objektov OVE v prostor morajo postati hitrejši, transparentnejši in predvidljivejši. Ne gre le za zeleno energijo – gre za energetsko varnost, za nova delovna mesta, za tehnološki razvoj in za aktivno vlogo Slovenije v skupni evropski energetski prihodnosti.
Kakšna je vaša ocena vloge jedrske energije v prihodnjem energetskem miksu Slovenije?
Jedrsko energijo vidim kot priložnost, predvsem zato, ker že imamo jedrsko infrastrukturo, izkušnje in strokovno znanje. Po svetu deluje okoli 440 jedrskih reaktorjev v le okoli 30 državah in mi smo ena izmed teh držav. Ogromno imamo znanja in ocenjujem, da bo jedrska energija z nami še kar nekaj časa. Jedrska energija je sicer tehnološko in politično zahtevna, a hkrati ponuja stabilen vir energije, ki ni odvisen od vremena ali letnih časov – kar je ključno pri večanju deleža obnovljivih virov, ki so precej spremenljivi. Zato številne države ponovno razmišljajo o gradnji novih reaktorjev. Slovenija ima tu redko priložnost: s projektom JEK2 lahko dolgoročno utrdi energetsko samozadostnost, ohrani visok standard zanesljivosti in še okrepi strateško avtonomijo. Seveda pa bo izvedba takega projekta zahtevala najprej politično enotnost, nato zaupanja vredno vodenje s premišljenim pristopom k financiranju, vzporedno pa odprt javni dialog. Ključnega pomena je, da se odločitve sprejemajo odgovorno in z dolgoročnim pogledom. Ne odločamo se le o energetiki, ampak o tem, kakšno družbo in gospodarstvo želimo čez 20, 30 ali 50 let.
Kateri so po vašem mnenju ključni izzivi, s katerimi se sooča Slovenija pri zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo, še posebej ob upoštevanju geopolitičnih nestabilnosti in vpliva na cene energentov?
Zeleni prehod pomeni velik izziv za energetsko varnost, predvsem zato, ker je treba nekatere dosedanje zanesljive vire nadomestiti in tega še nismo storili. Drug pomemben dejavnik so geopolitične nestabilnosti. Odkrito povedano – na področju nafte in plina smo povsem odvisni od uvoza. Slovenija ima sicer dobro razvito energetsko infrastrukturo in razvejano omrežje čezmejnih povezav, kar blaži tveganja. A vseeno – globalni pretresi, kot so vojne, pandemije ali cenovni šoki, vplivajo tudi na naše razmere. Pri tem moramo poudariti, da je največji izziv usklajeno delovanje celotnega sistema. Nujna je dolgoročna energetska strategija, ki presega volilne cikle. Potrebujemo več družbenega konsenza, kje in kako bomo zagotavljali lastne vire energije. To pomeni odločitve za OVE, za JEK2, za pametne rešitve shranjevanja energije in za posodobitev omrežij – vse hkrati. Zeleni prehod v nizkoogljično družbo je verjetno eden največjih izzivov, ki čaka državo.
Kako se slovenska energetska strategija primerja z energetskimi strategijami drugih evropskih držav? Kje smo močni in kje so še potrebne izboljšave?
Vsaka država ima svoje specifike in išče svoje rešitve, zato nas ne želim primerjati z drugimi razen pri eni stvari: pri hitrosti sprejemanja odločitev. Mi enostavno moramo sprejeti odločitve, če hočemo poskrbeti zase. Bremeni nas počasno odločanje in zapleteni postopki. Kjer smo močni, je trenutno ravnotežje pri proizvodnji električne energije, saj smo znani po enačbi s tremi tretjinami. Slovenija ni preveč odvisna od enega vira energije, imamo dobro razvejano omrežje in smo povezani s sosedami. Omenjena enačba pa se lahko z izstopom iz premoga, morebitnim nenadaljevanjem jedrske opcije in prenizkimi vlaganji v OVE hitro spremeni.
Sistemi shranjevanja energije so vse pomembnejši. Kakšno vlogo pripisujete baterijskim sistemom in drugim tehnologijam shranjevanja v slovenskem energetskem sistemu v prihodnosti?
Temu področju se posveča kar nekaj pozornosti. V kombinaciji z baterijskimi hranilniki energije ter pametnimi omrežji bo lahko Slovenija bolje upravljala nihanja v proizvodnji energije, predvsem v dnevnem ciklu. V Sloveniji smo že priča prvim projektom, ki vključujejo uporabo velikih baterijskih hranilnikov pri sončnih elektrarnah in znotraj distribucijskih omrežij. Poleg baterijskega shranjevanja pa ne smemo zanemariti tudi drugih tehnologij, kot so črpalne hidroelektrarne, termokemijsko in mehansko shranjevanje ter – dolgoročno – vodik. Slovenija mora k razvoju energetskih hranilnikov strateško pristopiti z jasnim načrtom, kjer so nujne tudi finančne spodbude. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) je nedavno objavilo javni poziv za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud pravnim osebam za nakup in vgradnjo hranilnikov električne energije. Namen poziva je povečanje energetske samozadostnosti, razbremenitev elektroenergetskega omrežja ter spodbujanje učinkovite rabe OVE.
Na kakšne načine lahko digitalizacija prispeva k večji učinkovitosti in varnosti oskrbe z energijo v Sloveniji?
Digitalizacija omogoča optimizacijo proizvodnje in distribucije energije, lažjo integracijo spremenljivih obnovljivih virov in izboljšanje zanesljivosti omrežij, predvsem pa sprejemanje odločitev na podlagi podatkov. Analize masovnih podatkov lahko razkrijejo vzorce porabe energije in te vzorce lahko izkoristimo za razvoj prilagojenih energetskih rešitev za različne segmente odjemalcev. Z digitalnimi tehnologijami pa se ob vseh infrastrukturnih tveganjih delovanja kritične infrastrukture in bistvenih storitev soočamo tudi s tveganji kibernetske varnosti – napadi so se v zadnjem letu po svetu početverili, zato celostni pristop razumevanja ranljivosti energetskega sistema zajema tako preventivne ukrepe kot upoštevanje manj predvidljivih groženj.
Kakšen je po vašem mnenju potencial vodika kot energetskega vira?
Potencial obstaja, vodik se namreč lahko uporablja kot skladišče obnovljive energije, kar bi pomagalo pri stabiliziranju in razogljičenju celotnega energetskega sistema, še posebej v industrijskem in prometnem sektorju. O »zelenem« vodiku so pogovarjamo kot o čistem viru energije prihodnosti, saj je zeleni vodik edina vrsta vodika, ki se proizvaja na podnebno nevtralen način. Zeleni vodik je v prvih fazah razvoja in eden večjih izzivov je njegova proizvodna cena. Nekateri pričakujejo, da se bo cena z razvojem tehnologije in ekonomijo obsega znižala, drugi ostajajo skeptični. Značilnost vodika, ki pa se manj omenja, je ta, da je ta plin zelo reaktiven in vnetljiv. Pri delu z vodikom je potrebno strogo upoštevanje varnostnih smernic za skladiščenje in transport. Mogoče ga je transportirati na velike razdalje, kar je njegova prednost, vendar je transport vodika zahteven in drag prav zaradi reaktivnosti. Ko torej govorimo o potencialu, moramo upoštevati vse prednosti in pomanjkljivosti hkrati. EU v vodik vlaga milijarde, Slovenija pa bi morala pogledati, kje lahko razvija svoje konkurenčne prednosti – bodisi v proizvodnji, logistiki, tehnologiji ali uporabi vodika.
S prehodom na obnovljive vire se pojavlja izziv obvladovanja nihanj v proizvodnji. Kako se bo slovensko elektroenergetsko omrežje prilagodilo tem izzivom?
Nihanja v proizvodnji iz obnovljivih virov, kot so sončne in vetrne elektrarne, zahtevajo bistveno bolj fleksibilno in odzivno elektroenergetsko omrežje. Temeljna sprememba, ki se že dogaja, je prehod iz tradicionalnega enosmernega prenosa energije – od velikega proizvajalca do končnega uporabnika – v smer pametnega, digitaliziranega in dvosmernega sistema, kjer so odjemalci pogosto tudi proizvajalci. Slovenski operaterji sistema so že sprejeli ključne korake v tej smeri. Distribucijska omrežja se posodabljajo z naprednimi merilnimi sistemi, izboljšujejo se avtomatizacija in nadzor omrežja ter uvajajo fleksibilni tarifni modeli, ki spodbujajo bolj enakomerno porabo energije. Poleg tega se razvijajo tudi lokalne energetske skupnosti, ki lahko same upravljajo z energijo in s tem razbremenijo omrežje.
Spremembe in s tem povezana vlaganja so potrebna tudi na nivoju prenosnega sistema. V ta namen je ELES v okviru projekta SINCHRO.GRID v prenosno omrežje že vgradil kompenzacijske naprave in baterijske hranilnike, dodatno pa bodo potrebna vlaganja v naprednejša orodja za napovedovanje odstopanj, nadgradnjo mehanizmov izravnave, ki med ostalim obsegajo vključevanje v mednarodne platforme za izmenjavo storitev izravnave, povečevanje obsega zakupljenih rezerv izravnave ipd.
Poleg tega so potrebna vlaganja v razvoj fleksibilnih virov izravnave, kot so hranilniki električne energije in črpalne hidroelektrarne, ter krepitev omrežja in virov za upravljanje napetostnih razmer. Velike spremembe v proizvodnji namreč povzročajo občutne spremembe v pretokih električne energije po omrežju, kar zahteva ustrezno ojačitev infrastrukture in fleksibilne vire za obvladovanje napetostnih razmer v sistemu.
Kakšno vlogo ima izobraževanje in ozaveščanje pri spodbujanju trajnostne porabe energije med prebivalstvom in podjetji v Sloveniji?
Izobraževanje in osveščanje igrata nasploh resnično ogromno vlogo. Saj vsi poznamo pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna!«, ki opozarja na izreden pomen vzgoje in izobraževanja v zgodnjih otroških letih. Mlajše generacije so praviloma bolj občutljive za trajnostne teme, vendar je ključno, da v proces vključimo tudi starejše segmente prebivalstva in vodstvene strukture podjetij. V Sloveniji imamo številne programe, namenjene ozaveščanju gospodinjstev in podjetij – od kampanj Eko sklada, do izobraževalnih vsebin, usmerjenih v šole, do podjetniških svetovanj in energetskih pregledov. Veliko članic EZS ozavešča preko svojih programov in projektov.
Kljub vsem tehnološkim izboljšavam in strateškim usmeritvam ostaja dejstvo, da se največje spremembe zgodijo takrat, ko jih ljudje ponotranjijo – ko razumejo, zakaj so pomembne, in ko v njih prepoznajo tudi osebne koristi. Torej, proces ozaveščanja mora biti voden kot dialog in ne kot enostranska komunikacija, saj ljudje želijo razumeti, kako bodo spremembe vplivale na njihovo vsakodnevno življenje, finančni položaj in udobje. Ljudje se z energetskimi temami vse bolj ukvarjajo in vprašanj je veliko. Ko ponudimo konkretne odgovore in orodja za ukrepanje – npr. kalkulatorje porabe, nasvete za varčevanje, spodbude za investicije – postane prehod v trajnostno ravnanje naraven in vzdržen.
Poleg vse večje občutljivosti na trajnostna vprašanja pa moram izpostaviti še nekaj: postajamo vse bolj občutljivi glede pravičnosti. Svet je vse bolj povezan in bolj se vidijo vse neenakosti. Vsi – sploh v razvitem svetu – imamo odgovornost, da se do energije obnašamo odgovorno, lahko bi uporabili izraz »trezno«. Na EZS smo tako ponudili pomembne informacije o energetskem prehodu in skrbnem ravnanju z energijo na svoji spletni strani, istočasno pa lahko prav vsakdo »pokuka« še v čisto svežo knjigo »Energija Slovenije in sveta«, ki na 200 straneh resnično ponuja širok pogled v energetiko.
Če pogledate deset let naprej, kje vidite Slovenijo na energetskem zemljevidu Evrope in sveta?
Upam, da jo bo indeks svetovne energetske trileme še vedno uvrščal med najboljših 20 na svetu. Ne morem poudariti dovolj dvojega: prvič, da imamo znanja veliko, in drugič, da vendarle sposobnosti niso vse, temveč so odločitve tiste, ki pomenijo razliko. Prave odločitve ZA določene ukrepe in projekte in ne PROTI so po mojem odločilne. V prihodnjem desetletju si želim Slovenijo videti kot državo, ki zna povezovati tradicijo z napredkom. Imamo dolgo zgodovino zanesljive oskrbe, dobro razvito infrastrukturo in visoko izobražen kader – to so naše primerjalne prednosti. Pred nami pa je ambiciozen cilj podnebne nevtralnosti. Če bomo znali pravočasno sprejemati strateške odločitve, bomo še naprej med vodilnimi po kazalnikih, kot je indeks energetske trileme.
Z vidika mednarodne primerjave lahko Slovenija postane zgled manjšim državam, kako z omejenimi naravnimi viri dosegati energetsko samozadostnost, varnost in trajnost. Lahko smo pionir pametnih omrežij, digitalne optimizacije porabe in energetske pismenosti med prebivalstvom. Je pa ključno pri tem medsebojno zaupanje – med državo, lokalnimi skupnostmi, podjetji in državljani. Ko bomo znali prepoznati energetski sektor kot temelj trajnostnega razvoja – ne kot strošek ali konfliktni vir – bomo tudi globalno konkurenčni.
