Pravica do popravila
| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Popravila in servisiranje izdelkov pogosto ostajajo v ozadju razprav o krožnem gospodarstvu, čeprav imajo ključni vpliv na zmanjševanje odpadkov, emisij in rabe virov. Projekt REPper, ki ga vodi e-Zavod, si prizadeva prav to spremeniti – zgraditi ekosistem popravil, ki povezuje serviserje, izobraževalne institucije, socialna podjetja in lokalne skupnosti. V pogovoru s Sašo Milošič, vodjo projektov v e-Zavodu, smo raziskali, zakaj so popravila pomembna za trajnost, kakšne priložnosti ustvarjajo v Sloveniji in kako lahko digitalni potni list izdelkov preoblikuje sektor popravil.
V okviru krožnega gospodarstva pogosto govorimo o recikliranju, ponovni uporabi ali zmanjševanju porabe, popravila pa ostajajo nekoliko v ozadju. Zakaj menite, da so popravila tako pomemben, a še vedno podcenjen steber krožnosti?
Popravila so za krožno gospodarstvo tisto, kar je preventiva za zdravje: najhitrejši in najcenejši način, da ohranjamo vrednost, ki je že vložena v izdelek. Za ključno strategijo krožnosti veljajo tudi zato, ker neposredno zmanjšujejo količino odpadkov, emisij, rabo naravnih virov ter materialov. Ko govorimo o popravljanju oziroma servisiranju imamo najpogosteje v mislih tehnološki proces in ročne spretnosti, a so popravila tudi družbena in kulturna praksa, ki potrebuje oživitev. Živimo na planetu z omejenimi viri, vendar naši gospodarski sistemi že več generacij delujejo, kot da to ne drži. Morda nas zavaja logika bank, ki nam omogočajo minus stanje na osebnih računih. Denar lahko nepremišljeno črpamo, četudi ga ne vlagamo in ko porabimo vsa realna sredstva, lahko porabljamo še izposojena in na videz se ne zgodi nič. Banki smo torej lahko dolžni. Narava takih ugodnosti ne omogoča. Ko bo zmanjkalo, je konec in primorani se bomo hitro naučiti preživeti in optimizirati procese na novo.
Gospodarstva v glavnem v želji po čim večjem zaslužku ignorirajo dolgoročne negativne posledice, ki so znane in načrtno pozabljajo na prihodnje generacije, katerih preživetje ni jasno. Sledijo linearnim modelom »vzemi-ustvari-uporabi-zavrzi«. Popravila ta tok upočasnijo in ga zaokrožijo. Dejavnost popravil ima velik potencial za ohranjanje vrednosti, saj imajo popravljeni proizvodi višjo vrednost kot materiali, ki se iz njih pridobivajo z recikliranjem.
Dodatno popravila krepijo odpornost in pravičnost, saj zmanjšajo odvisnost od nestanovitnih dobavnih verig in gospodinjstvom na dolgi rok znižajo stroške. Zakaj so torej podcenjena? Ker sistem več ne nagrajuje vzdržljivosti: izdelki so skorajda ne-popravljivi, rezervni deli in informacije niso dostopni, programski zaklepi otežujejo servis, cenovni signali pa so izkrivljeni. Nova stvar je prepogosto veliko cenejša od ure kakovostnega popravila.
Lahko na kratko predstavite projekt REPper in kako se v njem prepletata koncept popravil ter krožnega gospodarstva?
EU program Interreg Euro-MED je podprl izvajanje projekta REPper (Repair Perspective), v katerem želimo opisano stanje obrniti. Z javnimi institucijami, tudi izobraževalnimi, serviserji, (socialnimi) podjetji in skupnostmi gradimo ekosistem popravil kot ključen vzvod krožnega gospodarstva. Osredotočamo se na dostopnost storitev popravil in lokalne učinke na zaposlovanje ter stroške gospodinjstev. V praksi to pomeni razvoj politik in testiranje pristopov in spodbud, ki popravljanje naredijo enostavnejše, cenejše in bolj privzeto. Spodbujamo okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki omogoča popravila, vrednotimo učinkovitost zelenega javnega naročanje (ZeJN), zbiramo predloge za pravičnejše cenovne spodbude (npr. znižan DDV in boni oziroma vavčerji za popravila), podpiramo serviserje in širimo skupnostne točke, kot so kavarniške popravljalnice (t.i. Repair café-ji) ipd. Verjamemo, da lahko tehnologija, ekonomija in kultura skupaj vračajo vrednost v skupnosti in odgovarjajo na vprašanja trajnostnosti.
Evropska komisija in OECD poudarjata, da imajo prav popravila in ponovna uporaba največji potencial za ustvarjanje lokalnih zelenih delovnih mest. Kako se ta potencial odraža v slovenskem prostoru – imamo že primere, kjer popravila ustvarjajo nova delovna mesta ali poslovne modele?
Ta potencial so posamezniki prepoznali še pred zadnjimi Evropskimi priporočili. Izpostavila bi hibridne oziroma skupnostne modele: popravljalnice, knjižnice reči in partnerstva z zbirnimi centri. Ti modeli morda ne odprejo takoj polnega delovnega mesta, ustvarjajo pa zelo pomemben vstopni korak, in sicer učenje popravil, preskus poslovne ideje, prehod iz prostovoljstva v samostojen servis in mikro podjetje. Centri ponovne uporabe (CPU) delujejo že vrsto let po več krajih v Sloveniji kot socialno podjetje. Zaposleni izdelke pripravijo (tudi popravijo) za ponovno uporabo, izvajajo učne delavnice in delovno rehabilitacijo ter s tem neposredno odpirajo in ohranjajo lokalna delovna mesta, pogosto tudi za ranljive skupine.
V segmentu električne in elektronske opreme gre omeniti drugega člana Zelenega omrežja Slovenije, to je ZEOS, ki poleg zbiranja in spodbujanja ponovne uporabe ter popravil redno odpirajo tehnična in druga delovna mesta na projektih, kar kaže, da so tovrstni poslovni krožni modeli tudi zaposlitveni motor, čeprav začasni. Kot primere dobre prakse pogosto navajamo, in s podjetji v okviru projekta tudi sodelujemo, podjetji RECOSI in KNOF. RECOSI je irska franšiza za ponovno uporabo in strokovno obnovo IKT-opreme. Gre torej za dober primer prenosa koncepta, ki je tudi pri nas ustvarilo več deset delovnih mest. Slovenska enota v Slovenski Bistrici dela po istem profesionalnem standardu (PAS 141), prodaja obnovljene računalnike z licencami in najmanj 12-mesečno garancijo ter zaposluje tudi ranljive skupine. Čeprav ni enostavno, ima svojevrsten poslovni model, ki prav tako deluje že mnogo let socialno podjetje KNOF iz Krškega. KNOF je iz majhne pobude zrasel v 3.000 m² velik krožni inkubator z delavnicami za les, tekstil in plastiko, z verigo butikov in z obnovo ter predelavo pohištva. Pri njih se popravila, predelava in ponovna uporaba neposredno prevajajo v delovna mesta. Danes KNOF zaposluje več kot deset oseb, v proces pa vključujejo še prostovoljce in brezposelne. Omeniti velja, da vsako povečanje povpraševanja po obnovljenem pohištvu in (IKT) opremi v javnem sektorju neposredno pomeni več dela v takih podjetjih.
Katere ključne ovire danes po vašem mnenju ovirajo razvoj dejavnosti popravil v Sloveniji, tako pri podjetjih kot pri potrošnikih?
Drži, da se srečujemo kar s celim nizom ovir, vse od oblikovanja izdelkov do regulative in povpraševanja. Težave pri izvoru so nepopravljivost izdelkov, otežen dostop do rezervnih delov in servisnih informacij ter programski zaklepi. Regulativno smo v prehodu; direktiva EU o pravici do popravila npr. velja že od lani, države pa jo morajo prenesti in začeti uporabljati najpozneje do 31. julija 2026. V Sloveniji je bil prenos v nacionalno zakonodajo v javni obravnavi v začetku 2025 in je še vedno v medresorskem usklajevanju. To pomeni, da jasni tržni signali (obveznosti ponudbe popravila, preglednost cen, podaljšanje garancij po popravilu) še niso polno zaživeli, posledično ni videti večjega odziva povpraševanj in ponudb. Velik je tudi finančni razkorak; vsak potrošnik, tudi vi, boste primerjali ceno popravila z akcijsko ceno novega izdelka. Pri nas sistemskih spodbud za odločitev za dražje popravilo še ni. Za porast zelenih delovnih mest v krožnem gospodarstvu je ključen potrpežljiv kapital. Pogosto je finančna podpora odvisna od vlagateljev, ki podpirajo socialni vidik, kar popravila neposredno izpolnjujejo.
Na strani ponudbe je težava še kadrovska in operativna. Ustrezno usposobljen kader se stara, sistemskih programov za ohranjanje in prenos veščin je premalo, mreže serviserjev so razdrobljene, manjši obrtniki pa pogosto niso dovolj vidni, zato jih potrošniki težko najdejo. V projektu REPper poudarjamo, da so potrebne hitre finančne spodbude za ohranitev znanj, enotna baza serviserjev in nacionalna digitalna orodja. Sicer pa je navade potrošnikov težko spremeniti – zamenjave staro za novo in izpostavljanje rizika ostajata zakoreninjena v miselnosti posameznikov. Potrošniki želimo hitre in jasne informacije o ceni, času, kakovosti in okoljski bilanci popravila ter zanesljivo pot do serviserja in delujočega aparata oziroma kakovostno popravljenega tekstila ali dela pohištva. Ker tega pogosto ne dobimo, se redno odločamo za nakup novega.
Ena od aktivnosti projekta REPper je povezovanje deležnikov in priprava priporočil za politike. Katera področja bi po vašem mnenju morala slovenska politika vključiti v novo strategijo pametne specializacije, da bi popravila dobila ustrezno mesto?
V novi nacionalni Strategiji naj ima ekosistem popravil jasno mesto: podpora okoljsko primerni zasnovi izdelkov in standardom kot orodju za širitev in konkurenčnost, zahteva za dostop do rezervnih delov; nadgradnja ZeJN z merljivimi kriteriji, morda objavami prihodnjih razpisov, da ponudniki dobijo priložnost vključitve popravila ali širšega krožnega koncepta že pred zapisanimi specifikacijami, fiskalne spodbude, nacionalni imenik serviserjev, razvoj kompetenc in razširjena ponudba usposabljanj, opredelitev ciljne stopnje nacionalne rasti pri nastajanju krožnih poslovnih modelov, profesionalizacija skupnostnih modelov in evalvacija z dodatnimi KPI-ji (dodana leta življenjske dobe, preprečene emisije CO₂(e), zmanjšanje porabe materiala (kg), cena popravila ipd.), da se sredstva usmerijo tja, kjer je učinek največji.
Kakšne priložnosti prepoznavate v digitalnem potnem listu izdelkov?
Digitalni potni list izdelkov (DPP) je priložnost, da popravila postanejo praksa in privzeta možnost, tako za potrošnike in javne naročnike, kot serviserje in proizvajalce. Predstavlja osnovo za transparentne KPI-je. Za servisno mrežo pomeni hiter vpogled v točne specifikacije, razstavljivost, seznam delov in dostop do navodil; to skrajša diagnostiko, zmanjša stroške in omogoči standardno ponudbo storitev. DPP bo predvidoma olajšal tudi pripravo izdelkov za ponovno rabo in omogočil prilagoditev prispevkov v shemah proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), saj prinaša serijsko sledljivost komponent ter zgodovino popravil. Podjetjem odpira modele prihodkov (npr. product-as-a-service) in niža regulatorno tveganje.
Kako pomembno je sodelovanje za resničen preboj v kulturi popravil?
Brez sodelovanja se kultura popravil težko preoblikuje iz posameznih dobrih zgodb v novo normalo. Krožnost, katere del so tudi popravila, predstavlja kompleksen ekosistem. Za dobro sodelovanje mora prispevati vsaka stran; proizvajalci morajo transparentno podeliti podatke, dobavljati rezervne dele in prevajati navodila; serviserji potrebujejo mrežo ponudnikov in strank, standarde kakovosti in redno dobavljivost rezervnih delov; potrebujemo razsodne in odgovorne direktorje podjetij in politične voditelje; javni naročniki lahko z ZeJN in finančnimi spodbudami ustvarijo stabilno povpraševanje; izobraževalne institucije morajo zagotavljati kompetence in praktične programe; skupnosti pa lahko s svojimi aktivnostmi oblikujejo navade, odpravljajo zadržke in gradijo zaupanje. Sodelovanje je v resnici edini način, da uskladimo primerno zasnovo proizvodov, cene in navade.
Kaj lahko podjetja pridobijo, če vključijo popravljivost izdelkov ali storitev v svoj poslovni model? Je to lahko konkurenčna prednost ali le dodatni strošek?
Trenutno vidimo popravljivost kot naložbo v konkurenčno prednost. Strošek prilagoditve se povrne v nižjih življenjskih stroških izdelka in večji zvestobi. Podjetja s popravili odklenejo dostop do novih virov prihodkov, si omogočijo lažji vstop v ZeJN, zmanjšajo garancijska tveganja in število vračil ter stroške podpore, dosežejo prepoznavno prednost pri kupcih in se pravočasno pripravijo na prihajajoče zahteve Evropske Unije, ki jih bo vedno več. Uredba (EU) 2024/1781, ki govori o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke že zdaj neposredno postavlja popravljivost in informacijsko preglednost kot tržni standard (tudi preko DPP), kar pomeni nižje regulatorno tveganje za podjetja, ki to upoštevajo pri svojem poslovnem modelu. S kakovostno pripravljenimi shemami, kot je PRO bi se naj popravila in druge R-strategije, ki preprečujejo nastanek odpadkov tudi nagrajevale.
Kakšna bi morala biti vloga države in javnega sektorja pri spodbujanju popravil?
Država in javni sektor bi morala biti motor, ki popravilom odpira trg in odstranjuje sistemske ovire. S hitrim in jasnim prenosom zakonodajnih podlag EU v nacionalno pravo mora država zagotavljati regulativni nadzor nad izvajanjem obveznosti. Vloga ustvarjalca povpraševanja preko ZeJN lahko v razpise sistematično vgrajuje popravljivost, razpoložljivost delov, servisne odzivne roke ipd. Seveda se ne sme pozabiti na gospodinjstva; za potrošnike naj država zagotovi, vsaj za poskusno obdobje, vavčerje za popravila po vzoru drugih evropskih držav, kjer so takšne spodbude dokazano povečale število poprav. Vodilni aparati morajo zagotoviti tudi primerno tehnično in podatkovno infrastrukturo, ki naj bo prosto dostopna in brez katere sektor popravil ne more uspevati. PRO shema naj zajame vidike popravljivosti ter podpre centre ponovne uporabe, mreže serviserjev in strokovna usposabljanja, kar bo generiralo porast lokalnih zelenih delovnih mest. Sicer pa bi morala biti vsaka (javna) ustanova zgled in z internimi pravili uveljaviti pravico do popravila, od ravnanja zaposlenih do nabavnih praks.
Kultura popravil je v nekaterih državah že močno zakoreninjena (npr. repair caféji, serviserji, lokalne delavnice). Kje smo Slovenci na tej poti in kako bi lahko popravila približali širši javnosti?
Kultura popravil v Sloveniji obstaja in se širi. V lokalnih Centrih ponovne uporabe (CPU) imamo redne kavarniške popravljalnice, ki jih vodijo mojstri ponovne uporabe, zaposleni v tem socialnem podjetju. Podobni dogodki se pripravljajo v več mestih, po večini v prestolnici, pogosto pa izvajalci nacionalnih in evropskih projektov (takšen je tudi Interreg Euro-MED REPper) pripeljemo tako vsebino tudi v ruralno okolje. Že vrsto let delujejo po več krajih knjižnice reči, ki zmanjšujejo potrošnjo in spodbujajo popravila v lastni izvedbi (ang. DIY). KNOF, socialno podjetje iz Krškega vodi krožni laboratorij in ponuja delavnice, prenovo pohištva. Da bi posamezne akcije in storitve, ki so lahko tudi dobra izbira za ekipno povezovanje v podjetjih, približali širši javnosti, bi morale že izobraževalne institucije vključiti popravila v praktični del izobraževanja in izbirne vsebine. Država in občine bi morale finančno podpreti izvajalce kavarniških popravljalnic, ki bi se tako lahko izvajale redno in kontinuirano. Sicer pa je zanimiv pristop, ki ga je vredno ponoviti, ubral ZEOS, ki je v večletnem projektu pripravil 100 »Itak, da se da« videoposnetkov o popravilu in vzdrževanju aparatov in izvajal terensko kampanjo s karizmatičnim serviserjem Mašinotekom. Zelo pogosto imajo potrošniki strah pred popravljanjem in gojijo nezaupanje v profesionalne serviserje. Serviser se na delavnicah, brezplačnih in odprtih za javnost, znajde v vlogi mentorja – biti mora tehnično podkovan, obenem pa obvladati pedagoški pristop učenja potrošnikov veščin popravljanja. Ustvariti mora varen prostor, v katerem potrošniki upajo naslavljati vprašanja in se aktivno vključiti v proces popravljanja. Neposreden stik s serviserjem odpravlja zadržke, ki jih imamo do popravil in vrača zaupanje v kakovost serviserjev. Javno dostopni, poenoteni in vidni pa morajo biti tudi seznami drugih registriranih serviserjev. Poznate spletni portal Ekologov brez meja »Manj je več«? V drugih evropskih držav prepoznavajo, da smo v časih, ko se mladi povezujejo in delajo za skupnost, ne samo za dobrobit sebe in karierne uspehe. Ta val je potrebno ujeti tudi pri nas. Seveda pa bodo na začetku poti potrebne finančne spodbude za gospodinjstva, saj se povprečnemu potrošniku popravila trenutno ne izplačajo.
Stališče MOPE
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) ocenjuje, da so popravila eden ključnih elementov krožnega gospodarstva in pomemben del zelenega prehoda. S podaljševanjem življenjske dobe izdelkov prispevajo k zmanjšanju količin odpadkov in rabe virov, hkrati pa krepijo lokalno gospodarstvo in ustvarjajo nova delovna mesta. Največje priložnosti so v razvoju lokalnih popravljalnic, digitalizaciji storitev, ponovni uporabi materialov ter spodbujanju potrošnikov k trajnostni izbiri. Glavni izzivi ostajajo dostopnost rezervnih delov, zakonodajne omejitve, pomanjkanje usposobljenih serviserjev in nizka ozaveščenost javnosti.
Na zakonodajnem področju je ključen prenos Direktive o spodbujanju popravil (Right to Repair), ki bo v slovenski pravni red prenesena do poletja 2026 in bo zagotovila obveznost popravil tudi po izteku garancije, boljši dostop do delov ter vzpostavitev nacionalnega portala ponudnikov popravil. Dopolnjuje jo uredba ESPR, ki prinaša digitalne potne liste izdelkov in prepoved uničevanja neprodanih proizvodov, ter spremembe Zakona o varstvu potrošnikov, ki bodo dodatno uredile popravila po garanciji.
Med največjimi priložnostmi v prihodnjem obdobju so razvoj popravil električne in bele tehnike, tekstila in gradbenih proizvodov, širitev centrov ponovne uporabe ter vključevanje popravil v javna naročila. MOPE vidi potencial tudi v davčnih spodbudah, kot je razširitev znižane stopnje DDV na dodatne vrste popravil.
Aktualen ukrep ministrstva je bil javni razpis za spodbujanje ponovne uporabe in preprečevanja nastajanja odpadkov, objavljen 24. oktobra 2025. Namen razpisa je sofinancirati projekte, ki izboljšujejo sodelovanje med izvajalci javnih služb in pripravljavci odpadkov za ponovno uporabo. Podprte bodo naložbe v objekte, opremo in dejavnosti za pripravo odpadkov na ponovno uporabo, zlasti za tekstil, oblačila in kosovne odpadke. Skupna vrednost razpisa znaša 400.000 evrov, posamezen prijavitelj lahko prejme do 50.000 evrov, naložbe pa morajo biti izvedene do 31. marca 2026. Rok za oddajo vlog je bil 24. november 2025.
