Energetska obnova stavb | E. D. |
 
Mestna občina Ljubljana je s konzorcijem družb Petrol in Resalta prejela evropsko nagrado za energetsko obnovo več stavb. Ne naključno. Tako je prepričana Blaženka Pospiš Perpar, direktorica za tehniko in trženje Petrolovih energetskih rešitev v javnem in komercialnem sektorju, saj morajo biti v javno-zasebnem partnerstvu zadovoljni vsi deležniki. A ne gre le za posel. Hkrati je naše poslanstvo, pravi sogovornica, da ustvarjamo nizkoogljično družbo. Povrh pa naročniku zagotovijo, da so po energetski prenovi stavb enaki standardi udobja. Blaženka Pospiš Perpar poudarja, da v občinah poteka več podobnih projektov, sofinancirani so s kohezijskimi sredstvi, v ožjem javnem sektorju pa se še niso prebudili.
 
Blaženka Pospiš Perpar

Blaženka Pospiš Perpar

Do projekta energetske obnove Ljubljana je prišlo v sodelovanju med javnim in zasebnim partnerstvom ob pomanjkanju izkušenj pri energetskem pogodbeništvu. Kaj je pretehtalo pri naročilu? Kakšen je bil vložek Ljubljane in kakšen Petrola ter Resalte?

Ne moremo reči, da ni bilo izkušenj. V Sloveniji, v Mestni občini Kranj, smo prvi projekt energetskega pogodbeništva začeli izvajati že v letu 2002. V 2017 smo ga zaključil z zelo dobrimi rezultati. Na devetih objektih je bilo v pogodbeni dobi prihranjenih za tri leta porabe toplote iz referenčnega leta, na največjem objektu, to je Pokritem olimpijskem bazenu, pa v 10 letih 56 % rabe primarnih fosilnih goriv. Pri projektu energetske obnove Ljubljana (EOL-1) je kot pri vsakem tovrstnem projektu pretehtala kombinacija. Izvesti ukrepe na čim več objektih, ki skupaj prinesejo dovolj prihrankov, da v pogodbeni dobi 15 let pokrijejo koncesionarju investicijo, stroške upravljanja in vzdrževanja izvedenih ukrepov ter določen donos. Hkrati pa za naročnika ostane del prihranka in ga razbremeni ukvarjanja in stroškov z vzdrževanjem objektov, seveda v obsegu izvedenih ukrepov. Skupna investicija je znašala 14,8 milijonov EUR, od katerih je 51 % prispeval zasebni partner, to je konzorcij Petrol-Resalta. Za 40 % vsote so bila pridobljena sredstva kohezijskega sklada, ostalo, torej 9 % je investirala MOL.

Partnerji morajo vedeti za učinke in prednosti. Katere bi bolj izpostavili? Ekonomske, okoljske oziroma nizkoogljičnost, ki jo zahtevajo podnebne spremembe?

Vse našteto so prednosti energetske prenove in vsaka zase je danes pomembna. Brez ustreznih ekonomskih kazalnikov se seveda posla ne bi lotili. Hkrati pa je naše poslanstvo, da ustvarjamo nizkoogljično družbo. Želela bi poudariti še eno prednost za naročnika. Pri prenovi moramo zagotoviti, da standardi udobja ostanejo enaki. Še več. Če pred začetkom izvedbe niso ustrezni, jih moramo zagotoviti. To pomeni, da s projektom prinašamo uporabnikom nekaj več.

Katere tehnološke oziroma celovite energetske rešitve za manjšo ogljičnost mesta, ko gre za stavbe, so najučinkovitejše? Katere najbolj vplivajo na zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in zagotovijo učinkovitejšo rabo energije in na katere ovire ste naleteli pri izvedbi?

Težko bi se odločila za tehnologijo, ki jo uvajamo, saj pri načrtovanju ukrepov upoštevamo optimalno izbiro za vsak objekt posebej. Odvisna je od trenutnega stanja, v katerem je objekt, cilj, ki bi ga radi dosegli. Pa seveda tudi pogoje naročnika se ne more prezreti. Iščemo dolgoročno najbolj učinkovit ukrep. Glede obnovljivih virov energije. Najmanj, kar upoštevamo, je izpolnitev zahtev Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES), če lahko z obnovljivim virom izpolnimo prej naštete zahteve, kjer so le tehnične možnosti za to.

Ovire?

Dodaten izziv, ki je v tem projektu uspešno rešen, so predstavljali objekti, ki so del kulturne dediščine ali pod avtorsko zaščito oziroma jih je bilo treba tudi statično ustrezno ojačati. Dela so potekala vzporedno, hkrati z izvedbo drugih ukrepov na objektih in z usklajevanjem med vsemi deležniki. To je bilo kar zahtevno. Fizična izvedba, torej dela na večini objektov so trajala manj kot pol leta, zaradi zamika na nekaj objektih skupaj eno leto. Vsi objekti, razen dveh športnih in enega vrtca, so v fazi izvedbe nemoteno obratovali, kar smo lahko dosegli z dobrim načrtovanjem, zaščito in prilagajanjem časa med gradnjo.

Kateri energenti v energetski prenovi stavb v mestih bodo prevladovali v prihodnosti? Bo večji delež sončne energije, saj je Slovenija že dobila prvo skupno sončno elektrarno na večstanovanjski stavbi?

Prav gotovo sončne energije še nismo izkoristili, kot bi jo lahko. Tudi drugi obnovljivi viri imajo potencial. Mislim predvsem na geotermijo. Vendar so to viri, ki jih v določenem trenutku »zmanjka« ali pa ob ekstremnih porabah niso dovolj. Zato bo vedno potreben dodatek. To je pametno vodenje sistemov, ustrezen zalogovnik, baterija ali pa preprosto dodaten vršni vir na »klasično« gorivo.

Kaj je prevladovalo pri odločitvi, da prejme vaš projekt prestižno evropsko nagrado na področju energetske učinkovitosti? Kakšne so ocene berlinske energetske organizacije pri presoji energetskih obnov evropskih mest?

Projekt EOL-1 je poseben na več področjih. Obnovljenih je veliko zelo različnih objektov, osnovne šole, vrtci, športni objekti, zdravstveni domovi, kulturne ustanove in poslovni objekti. Učinki bodo veliki, 8.245 MWh prihranka oziroma 1 milijon EUR. Pri izboru za najboljši projekt energetskih storitev, v okviru projekta GuarantEE smo prejeli plaketo in nagrado »Best Energy Service Project 2019«. Dva kriterija izbora sta najbrž pretehtala – prispevek k razvoju trga energetskih storitev ter energetski in okoljski učinek projekta.

Posebnost celotne zgodbe je odločitev, da bo Ljubljana 10 % prihrankov iz energetske obnove namenila novemu izobraževalnemu programu otrok v ljubljanski regiji. Kaj bo v središču izobraževanja otrok v šolah in vrtcih?

Ja, tudi to je posebnost tega projekta. Zelo nas veseli, da so se v MOL tako odločili. Poudarek izobraževanja bo na temah učinkovite rabe energije, varovanja okolja, na tem, kaj in kako lahko vsak posameznik prispeva k temu.

Boste v Ljubljani nadaljevali projekt? V Sloveniji se je v obdobju 2013 – 2017 150 občin s podporo Kohezijskega sklada lotilo energetske prenove javnih stavb. Kako bi morala Slovenija podpreti celovite energetske rešitve in kakšna je lahko pri tem vloga javno-zasebnega partnerstva?

V Ljubljani se projekt že nadaljuje z drugo fazo, pogodba je bila podpisana v začetku oktobra lani. Slovenija je v letu 2015 sprejela Dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb energetske prenove stavb, ki določa operativne cilje do leta 2020 oziroma 2030. Pri tem je veliko vlogo namenila prav energetskemu pogodbeništvu. Pogoj za uspešen razvoj teh projektov so zagotovljena sredstva. Za financiranje energetske prenove stavb javnega sektorja je za obdobje 2016-2023 predvidenih 115 milijonov evrov nepovratnih sredstev in 50 milijonov evrov povratnih kohezijskih sredstev. Tisto, kar je bilo ključno, da so se občine sploh podale v izvedbo tako zahtevnih projektov, je bila priprava vrste dokumentov, ki podrobneje določajo pravila in potek samega postopka izvedbe celotnega procesa. Mislim na Navodila in tehnične usmeritve za energetsko prenovo javnih stavb, Podrobnejše usmeritve javnim partnerjem pri ukrepu energetske prenove stavb javnega sektorja, Smernice za energetsko prenovo stavb kulturne dediščine in druge.

Da je pogodbeništvo pravi model, nenazadnje dokazujejo tudi rezultati analize kazalnikov izvedenih projektov, sofinanciranih iz kohezijskih skladov. Projekti, izvedeni po tem principu, so izkazovali višje specifične prihranke z nižjimi investicijami. Hkrati pa moramo dodati še to, da po tem principu zasebni partner jamči za doseganje prihrankov ob hkratnem udobju v prostorih. Medtem ko so občine v večini že uspešno začele z izvajanjem energetskih sanacij, pa je manj uspešen pri prenovi ožji javni sektor. Tam bo potrebno še kar nekaj dela, da bo projekt zaživel.