Aktualno
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
V času povečanih varnostnih izzivov v svetu in vojne v Evropi se pojavlja nova paradigma: kombinacija strateških potreb po obrambi ter pritiskov okoljske in družbene trajnostnosti. Evropska unija na eni strani intenzivno krepi obrambo in industrijsko bazo obrambnih zmogljivosti, na drugi pa nadalje razvija okvirje trajnostnega poslovanja in poročanja podjetij ter trajnostnega financiranja (kot so Taksonomija EU, trgovanje z emisijskimi kuponi – ETS, poročanje ESG). Ta dvojna dinamika odpira kompleksna vprašanja: kako uskladiti dejavnosti obrambne industrije z okoljsko in družbeno trajnostjo (ESG) ter kako se bodo v to okolje vklopile zelene finance — investitorji in banke. Odpira se vprašanje: ali lahko orožarska industrija ostane izvzeta iz sistema ogljične odgovornosti?
Ekonomski kazalniki
Po podatkih Evropskega združenja za letalsko in obrambno industrijo (Aerospace, Security & Defence Industries Association – ASD) je obrambna industrija držav članic EU v 2023 ustvarila promet v višini približno 158,8 mrd evrov, kar pomeni rast za približno 16,9 odstotkov glede na prejšnje leto. V letu 2024 so izdatki držav članic za obrambo dosegli 343 milijard evrov, kar pomeni deseto zaporedno leto rasti. V letu 2025 naj bi po ocenah dosegli približno 381 milijard evrov. Obrambni izdatki v letu 2024 so se povečali za 19 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom in za 37 odstotkov v primerjavi z letom 2021. V letu 2024 so obrambni izdatki predstavljali 1,9 odstotkov BDP držav članic EU, kar je povečanje glede na 1,6 odstotkov v letu 2023. Leta 2025 naj bi ta delež po ocenah dosegel približno 2,1 odstotka BDP.
Število neposredno zaposlenih v obrambni industriji v EU je v 2023 doseglo približno 581.000 oseb, kar je 8,9-rast glede na prejšnje leto. Če vključimo posredne in inducirane učinke, celoten sektor letno podpira več kot 3,9 milijona delovnih mest v Evropi.
Sektor ustvarja pomemben dodani gospodarski učinek: približno 286 milijard evrov BDP-ekvivalenta in promet v višini približno 693 milijard evrov (vključno z neposrednim, posrednim in induciranim učinkom) za leto 2023. Nesporno je obrambna industrija za EU gospodarsko relevantna, saj prinaša tudi priložnosti za spodbujanje inovacij, industrijske baze in visokokvalificiranih zaposlitvenih mest.
Kje je v tem okviru Slovenija? Iz evropskih podatkov in znanih državnih okvirjev lahko izpeljemo nekaj grobih interpretacij. Če obrambna industrija EU zaposluje približno 581.000 ljudi in podpira okoli 3,9 milijona delovnih mest v Evropi ter če predpostavimo, da Slovenija prevzame vsaj proporcionalni delež glede na velikost gospodarstva, lahko ocenimo, da bi lahko pri pospešeni usmeritvi v obrambno industrijo šlo za nekaj tisoč dodatnih delovnih mest – na primer v dobavnih verigah, raziskavah, komponentah, usposabljanju.
Z vidika prihodkov in investicij: če ves evropski promet 158,8 mrd evrov razdelimo sorazmerno glede na število članic in razvitost, bi lahko Slovenija ciljala na dodatne stotine milijonov evrov investicij v sektor v naslednjih letih (ob predpostavki aktivnega vključevanja v evropske obrambne programe, sodelovanja pri dobavnih verigah, R&D).
Za banke in vlagatelje v Sloveniji se tako odpirajo priložnosti za financiranje visokotehnoloških oborožitvenih ali dvojno-namenskih sistemov, podpornih komponent, elektronike, pridobivanje internacionalnih naročil, kar lahko ustvari dodano vrednost in konkurenčno prednost, če se vključijo v evropski obrambni ekosistem.
Emisijski odtis obrambnega sektorja
Raziskave Conflict & Environment Observatory (CEOBS) in drugih nevladnih organizacij ocenjujejo, da obrambni sektor povzroča približno 5,5 odstotka globalnih emisij toplogrednih plinov, kar ga po obsegu uvršča med največje industrijske onesnaževalce na svetu. Če Evropa prispeva približno 6 odstotkov globalnih obrambnih emisij in obrambna industrija v svetu tvori cca 500 Mt CO₂, potem Evropi pripišemo približno 30 Mt CO₂ ekv letno. Vendar je treba opozoriti, da gre za ocene z velikimi negotovostmi, saj specifični podatki za proizvodnjo orožja, dobavne verige in življenjske cikle niso standardizirani.
Značilnost orožarske industrije je tudi, da večina emisij ne nastaja v proizvodnji, temveč v uporabi izdelkov – od goriva za vojaška vozila in letala do logistike in oskrbovalnih verig. Kljub temu se emisije pogosto ne beležijo sistematično, saj so številni podatki klasificirani ali zaščiteni z varnostnimi razlogi.
Evropsko združenje za letalsko in obrambno industrijo (ASD Europe) priznava, da obrambni sektor potrebuje poseben pristop, a obenem opozarja, da brez merjenja ni mogoče vzpostaviti niti smiselnih ciljev za razogljičenje. Ob predvidenem povečanem obrambnem prometu (razvoj, proizvodnja, nabave) je verjetno, da se bo ogljični odtis v sektorju povečal, če ne bodo uvedeni aktivni ukrepi za zmanjšanje emisij in izboljšanje učinkovitosti.
Stališča za vključitev orožarske industrije v sistem emisijskih kuponov
Zagovorniki vključitve obrambnega sektorja v ETS (sistem trgovanja z emisijami) poudarjajo predvsem načelo pravičnosti in odgovornosti. Če energetska, jeklarska ali cementna industrija plačujejo emisijske kupone, ni logičnega razloga, da bi bila obrambna industrija izvzeta. Ogljični odtis je enak, vpliv na okolje pa pogosto še večji.
Z vidika pravičnosti in verodostojnosti podnebne politike izvzetje obrambne industrije spodkopava legitimnost evropskega sistema ETS, saj ustvarja »dvojna merila«. Vključitev v sistem trgovanja EST bi ustvarila dodatni pritisk na orožarska podjetja, da razvijajo čistejše tehnologije, racionalizirajo dobavne verige in vlagajo v inovacije z nižjim ogljičnim odtisom. Izpostaviti velja tudi moralno dimenzijo – če EU zahteva od civilnih industrij dekarbonizacijo in socialno odgovornost, potem mora biti tudi vojaško-industrijski kompleks zavezan k podobnim ciljem.
Nevladna organizacija Transform Defence predlaga celo uvedbo davka na presežne dobičke orožarskih podjetij, pri čemer bi del sredstev usmerili v financiranje podnebnih ukrepov in pomoč državam v razvoju.
Na drugi strani analize svetovalnih hiš, kot je McKinsey & Company, in stališča industrijskih združenj poudarjajo praktične in strateške omejitve. Obrambne dobavne verige so globalne, razvejane in pogosto delno tajne. Podatkov o porabi energije, goriva in surovin ni mogoče zbirati z enako transparentnostjo kot v civilnih sektorjih. Obrambna industrija velja za področje »nacionalne varnosti«, zato države pogosto nasprotujejo, da bi bila podvržena zunanjim omejitvam ali finančnim sankcijam, ki bi lahko ogrozile operativno pripravljenost. Če bi EU uvedla strožja pravila za svojo obrambno industrijo, bi lahko podjetja izgubila konkurenčnost v primerjavi z ameriškimi ali azijskimi proizvajalci, ki niso vključeni v podoben sistem.
Nasprotniki izpostavljajo tudi neposredne posledice za proračune. Ker so glavni naročniki orožja same države, bi dodatni stroški emisijskih kuponov posredno pomenili višje javne izdatke.
Ti argumenti ne zanikajo potrebe po dekarbonizaciji, temveč zagovarjajo poseben režim, kjer bi bile emisije vojaškega sektorja urejene ločeno od civilnega ETS – na primer z notranjim sistemom poročanja ali namenskim »obrambnim skladom za ogljično nevtralnost«.
Ekonomika, zelene finance in ESG dilema
Z rastjo obrambnih izdatkov in krepitvijo evropske obrambne industrije se oblikuje nov tok kapitala, ki je deloma v nasprotju z usmeritvami ESG investicij. Zelene finance tradicionalno izključujejo naložbe v orožje, vendar se po letu 2022 pojavljajo pobude, da bi »obrambno trajnostne naložbe« (t. i. sustainable defence) vendarle postale dopustne, če prispevajo k miru, stabilnosti in varovanju demokratičnih vrednot. To pomeni, da se del finančnih tokov, ki so bili prvotno namenjeni zelenemu prehodu, preusmerja v obrambne tehnologije – na primer v razvoj energetsko učinkovitih vojaških vozil, recikliranih materialov ali manj ogljičnih procesov.
Toda ključna dilema ostaja: ali lahko industrija, katere primarni cilj je vojaška moč, v resnici postane trajnostna? In predvsem – ali je sprejemljivo, da zelene finance deloma financirajo sektor, ki povečuje emisije?
Kontradiktornosti
Razpoložljiva regulacija (npr. EU-Taksonomija) trenutno eksplicitno ne vključuje obrambne dejavnosti kot »zelene« ali »trajnostne«, kar vodi do pravne in reputacijske negotovosti za financerje.
Da bi se omilile navedene kontradiktornosti, se v strokovnih krogih omenjajo naslednji predlogi:
- Zmanjševanje emisij proizvodnje in življenjskega cikla: uvedba boljših energetskih standardov v obrambnih tovarnah, prehod na obnovljive vire, optimizacija dobavnih verig, uporaba krožnih materialov.
- Povečana transparentnost in poročanje ESG: obrambne družbe naj vzpostavijo merljive KPI-je (Obseg 1, 2, 3), objavljajo razvojne podatke in sodelujejo z investitorji pri ESG dialogu.
- Preusmeritev k dvojno-namenskim tehnologijam: da se del obrambne proizvodnje preusmeri v civilne aplikacije (npr. satelitske tehnologije za spremljanje okoljskih sprememb, droni za reševanje) — tako se poveča družbeni učinek in omili negativni vpliv.
- Pogojevanje javnih financ in subvencij: če države podpirajo obrambne projekte, naj ta podpora vključuje trajnostne pogoje (emisije, dobavna veriga, recikliranje).
- Vključevanje finančnega sektorja: banke in upravljavci premoženja naj jasno identificirajo in vrednotijo okoljska in socialna tveganja obrambnih projektov ter razvijejo pogoje financiranja, ki vključujejo ESG zahteve.
Obrambna industrija torej postaja eden dominantnejših igralcev na šahovnici v EU. Predstavlja resno gospodarsko priložnost, saj ustvarja visokokvalificirana delovna mesta, povečuje promet in podpira strateško avtonomijo.
Hkrati pa postavlja izzive za trajnostni razvoj predvsem z vidika okoljskega odtisa, regulativne negotovosti in ESG kompatibilnosti. Za uskladitev teh dveh dimenzij bo ključno, da tako industrija, regulatorji kot finančni sektor vzpostavijo jasne mehanizme, pogoje in standarde. Le tako bo mogoče izkoristiti prednosti obrambne industrije z vidika gospodarske rasti in delovnih mest ter hkrati minimizirati njen negativen vpliv na okolje in družbo.
MOPE: Podnebni in obrambni cilji se morajo dopolnjevati
Ker obrambni sektor trenutno ni vključen v EU sistem trgovanja z emisijami (ETS), čeprav raziskave kažejo, da povzroča pomemben delež globalnih emisij, smo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (MOPE) vprašali, ali se obeta morebitna regulacija na tem področju. Odgovarjajo, da bo ETS direktiva »revidirana v letu 2026, vendar Slovenija nima nobenih informacij o tem, da bi lahko bil v okviru te revizije v ETS vključen tudi obrambni sektor. Ker pa nekatere raziskave kažejo, da bi obrambni sektor h globalnim emisijam TGP lahko prispeval večji delež kot letalski ali pomorski sektor, ki sta že vključena v ETS, bi bilo smiselno preučiti, ali in na kakšen način bi se tudi obrambni sektor lahko vključil v ETS.«
Prav tako na MOPE pravijo, da »razogljičenje ne sme biti na stranskem tiru zaradi krepitve vojaških oziroma obrambnih ciljev ter aktivnosti. Nenazadnje so tudi podnebne spremembe vedno pomembnejši dejavnik pri sprožanju migracij in zaostrovanju (obstoječih) konfliktov, zato se morajo podnebni in obrambni cilji dopolnjevati. Hkrati so podnebni ukrepi namenjeni zagotavljanju strateške neodvisnosti EU, konkurenčnosti EU gospodarstva in energetski varnosti, kar so ključni cilji za obstoj in delovanje EU, ki presegajo kratkoročne vojaške interese. Obrambna industrija, kot eden izmed nosilcev inovacij, bi lahko posredno prispevala k razogljičenju posameznih panog – npr. jeklarske industrije – z zahtevo po jeklu z nizkim ogljičnim odtisom ali pa s pospešenim razvojem alternativnih virov za energetsko oskrbo, kot so vodik in ali proizvodnja energije iz OVE, ki bi dvignili avtonomijo energetske oskrbe vojske.«
Kaj pravijo banke …
SID banka:
SID banka pri vključevanju obrambnega sektorja v ESG okvir upošteva regulatorni okvir. Za vključevanje obrambnega v zeleno bo potrebno na ravni Evropske unije sprejeti ustrezno taksonomijo, ki bo postavila jasna pravila, kaj iz obrambne industrije je zeleno in kako to merimo. SID banka je za financiranje obrambne industrije ustrezno pripravljena, saj že danes podpiramo tovrstne naložbe brez večjih omejitev. Po potrebi bomo za te namene razvijali tudi namenske programe.
Obrambni sektor za zdaj ni izrecno vključen v nobenega od sistemov. Evropska zakonodaja odpira možnost razširitve sistema ETS (Emissions Trading System oziroma Trgovanje s pravicami do emisije) po letu 2027 tudi na obrambni sektor. Vključitev obrambnega sektorja v sistem trgovanja pomeni za banke, podjetja in vlagatelje povečana tveganja zaradi povečanja stroškov.
NLB:
ESG standardi in tudi druga načela, ki smo jim zavezani v NLB, se ne spreminjajo. Skladno z njimi se izogibamo financiranju dejavnosti, ki bi lahko škodile ljudem, družbi ali okolju – še več: glede financiranja določenih dejavnosti imamo stroge izključitvene pogoje, med katerimi so izključitev financiranja proizvodnje ali trgovine z orožjem in strelivi, vključno z razvojem, proizvodnjo, trgovino ali distribucijo jedrskega, biološkega in kemičnega orožja, protipehotnih min in kasetnega streliva ter streliva, ki vsebuje osiromašeni uran. Temu ostajamo trdno zavezani tudi v prihodnje in se še naprej osredotočamo na financiranje projektov, ki prispevajo k razvoju in gospodarski rasti v regiji Jugovzhodne Evrope, kjer delujejo naše banke in ostala podjetja.
To pa pomeni, da smo vsekakor pripravljeni sodelovati pri financiranju produktivne infrastrukture, torej pri financiranju železniških in cestnih povezav, komunikacijskih povezav, energetskih tokov itd. – infrastrukture, ki je v interesu celotne družbe ter ki zagotavlja njeno robustnost in odpornost.
OTP:
V OTP banki se zavedamo strateškega pomena podpore nacionalnim in evropskim obrambnim ekosistemom in obenem sledenja trajnostnih in ESG načel, zato smo vzpostavili individualni pristop k financiranju dejavnosti, povezanih z obrambno industrijo. Vsakega partnerja na tem področju obravnavamo posamično ter skladno z našimi internimi politikami, etičnimi standardi in veljavnimi regulatornimi zahtevami.
… in kako razmišljajo naložbeniki
Gašper Dovč, višji upravljavec investicijskih skladov v Triglav Investments:
Trajnostna merila so v zadnjem desetletju močno preoblikovala investicijske politike bank in vlagateljev. Obrambni sektor je bil pri tem pogosto obravnavan kot dejavnost, ki naj ne bi bila združljiva s trajnostnimi cilji. Geopolitična realnost – zlasti vojna v Ukrajini – pa nas je znova opomnila, da brez varnosti ni mogoče zagotoviti niti stabilnosti niti dolgoročnega trajnostnega razvoja. Zato se v Evropi krepi razprava o tem, kako obrambno industrijo ustrezno umestiti v okvir trajnostnega financiranja.
Številni avtorji opozarjajo, da obrambna industrija več let ni dovolj jasno komunicirala svoje družbene vloge, zaradi česar je postala ranljiva za kapitalske omejitve, ki jih uvajajo finančne institucije s strožjimi trajnostnimi politikami. V tem pogledu so še posebej prizadeta manjša podjetja v dobavnih verigah, kjer omejen dostop do financiranja zmanjšuje zmožnost tehnološkega napredka, inovacij in povečanja proizvodnih kapacitet.
Da bi naslovila to težavo, je Evropska komisija letos objavila uradno pojasnilo, da evropski trajnostni finančni okvir (SFDR, taksonomija, CSRD, CSDDD) ne prepoveduje financiranja obrambnega sektorja. Finančni udeleženci morajo dejavnosti obrambnih podjetij presojati posamično, in sicer glede na njihov vpliv na okolje, družbo, upravljanje ter skladnost z mednarodnim pravom. Tudi delegirana uredba o razkritjih zahteva izključno poročanje o deležu naložb v podjetja, ki sodelujejo pri proizvodnji ali prodaji spornega orožja. Komisija sporno orožje opredeljuje kot orožje, ki je mednarodno pravno prepovedano zaradi svojih nesorazmernih, neselektivnih in nečloveških učinkov.
Podobno je odnos do orožja opredeljen tudi v naši Politiki odgovornega investiranja. Le ta strogo izključuje naložbe v sporno orožje, kot so protipehotne mine, kasetne bombe, kemično in biološko orožje ter druge dejavnosti, ki kršijo mednarodne konvencije. Takšen pristop omogoča jasno etično ločnico: obrambnega sektorja kot celote ne izključujemo, izločeni so njegovi najbolj škodljivi in etično nesprejemljivi segmenti.
Posebej pomembno vprašanje predstavlja tudi potencialna vključitev obrambne industrije v sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS). Kratkoročno bi to pomenilo višje stroške in večjo kapitalsko zahtevnost, dolgoročno pa bi pospešilo tehnološko modernizacijo – energetsko učinkovite procese, uporabo nizkoogljičnih materialov in razvoj naprednih zelenih vojaških tehnologij. Tako bi se lahko odprle nove priložnosti za trajnostno financiranje, na primer izdaja zelenih obveznic za razogljičenje proizvodnje ali krediti, vezani na doseganje ESG kazalnikov.
Evropski zeleni prehod zato zahteva širše razumevanje trajnosti – takšno, ki poleg okoljskih ciljev vključuje tudi varnost, odpornost in stabilnost družbe. Trajnost in obramba nista nasprotna koncepta: trajnostna prihodnost Evrope bo mogoča le v okolju, kjer je zagotovljena tudi njena varnost.
