Okoljsko računovodstvo
| Avtorja: mag. Matjaž Hribar, prof. dr. Žiga Turk, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo |
Članek obravnava, kako lahko občinsko prostorsko načrtovanje izkoristi koncept ekosistemskih storitev kot podlago za načrtovanje zelene infrastrukture v mestnem okolju. Namesto ponavljanja obstoječih razprav se usmerja v preseganje razdrobljenih projektnih pristopov ter v pojasnitev razlogov, zakaj je vzpostavitev podlag za dolgoročno spremljanje obsega in stanja v prostoru smiselna. Analiza za Mestno občino Kranj pokaže, katere prostorske ukrepe je smiselno načrtovati na podlagi prostorsko eksplicitne ocene filtracije PM10, hkrati pa razkrije omejitve tovrstnih študij in razloge za njihovo nadgradnjo v smeri ekosistemskih računov.
Koncept ekosistemskih storitev (ES) omogoča razumevanje in vrednotenje koristi, ki jih ljudje pridobivamo iz narave (ekosistemov) – od oskrbovalnih storitev (npr. hrana, pitna voda) do uravnalnih, med katere sodi filtracija zraka (depozicija delcev PM₁₀), ter kulturnih storitev, kot so rekreacijske in estetske vrednosti zelenih površin. Za prostorsko načrtovanje je ključno, da ocenjevanje in vrednotenje ES zagotavlja informacije o tem, kje in v kakšnem obsegu se posamezne koristi pojavljajo, saj to omogoča bolj premišljeno načrtovanje in razvoj zelene infrastrukture ter učinkovitejše varstvo in izboljševanje kakovosti prostora.
Uporabna vrednost koncepta ES e bistveno poveča, ko ga umestimo v statistični standard SEEA EEA (ang. System of Environmental-Economic Accounting – Ecosystem Accounting), ki je bil sprejet 2021 kot mednarodni statistični standard s strani Združenih narodov. V tem okviru ES predstavljajo le enega od treh ključnih sklopov – tok ekosistemskih storitev – ki meri učinke naravnih procesov. Če letno odstranjeno maso delcev PM₁₀ obravnavamo zgolj kot ES, dobimo le podatek o odstranjeni količini delcev. Standard SEEA EEA pa predstavlja celovit sistemski okvir, ki poleg toka vključuje tudi sistemsko merjenje obsega ekosistemov (extent) in njihovega stanja (condition). S tem omogoča spremljanje sprememb, kot so npr. zmanjševanje gostote drevesnih krošenj zaradi pozidave, kar neposredno vpliva na sposobnost ekosistema pri odstranjevanju delcev PM₁₀. Poslabšanje stanja lahko tako napoveduje zmanjšanje toka in s tem tudi padec ekonomske vrednosti naravnega kapitala. SEEA EEA zato fizične meritve toka delcev PM₁₀ umesti v širši okvir vzrokov, trendov in posledic ter vzpostavlja temelje za dolgoročno, podatkovno podprto upravljanje ekosistemov. Poleg tega zagotavlja metodološka pravila za pretvorbo fizikalnih meritev v denarne vrednosti, kar omogoča statistično primerljivost s Sistemom nacionalnih računov (SNA).
Pregled stanja v RS
Pregled trenutnega stanja kaže, da je pri ocenjevanju ES na lokalnem nivoju prisoten razdrobljen pristop, v katerem prevladujejo sektorsko usmerjene študije. Posledično na lokalni ravni manjka sistematičnih in celostnih strokovnih podlag za vključevanje informacij o ES v prostorske akte (OPN) ali strateške dokumente, kot je Načrt prilagajanja na podnebne spremembe. Standard SEEA EEA se trenutno razvija predvsem na državni ravni, medtem ko bo vključevanje v prostorske podatkovne zbirke, dostopne občinam, zahtevalo zahtevno usklajevanje o zbiranju podatkov, odgovornostih za izračune ES in zagotavljanju prostorskih informacij ter bo potekalo postopno.
Ocena ekosistemske storitve odstranjevanja delcev PM10 v Mestni občini Kranj
V okviru projekta CROSS-REIS je bila za Mestno občino Kranj izvedena analiza uravnalne ekosistemske storitve (ES) depozicije delcev PM₁₀, ki je v klasifikaciji CICES v5.1 opredeljena kot »odstranjevanje trdnih delcev (npr. PM₁₀) z vegetacijo«. Pri tem je pomembno razlikovati med tremi povezanimi procesi: filtracija/prestrezanje pomeni začetno prestrezanje delcev na površinah vegetacije (listi, iglice); depozicija označuje usedanje delcev iz zraka na katerokoli površino in se izraža kot masa na enoto površine (g/m²); odstranjevanje pa zajema neto zmanjšanje koncentracij PM₁₀ v ozračju, ki nastane zaradi depozicije in vključuje trajno vezavo delcev v vegetaciji ali tleh, z odšteto morebitno ponovno emisijo (resuspenzijo). Izvedena analiza temelji na konceptu ES in predstavlja fizikalni izračun uravnalne storitve, ki prikazuje, koliko delcev PM₁₀ javne zelene površine prestrežejo in zadržijo na letni ravni. Gre za prostorsko eksplicitno oceno depozicijskega potenciala vegetacije, ki na podlagi integrirane analize povezuje značilnosti ekosistemov z njihovo regulacijsko funkcijo filtriranja zraka, kar omogoča:
- kvantifikacijo ekološke funkcije vegetacije v urbanem prostoru,
- primerjavo filtracijskega potenciala med različnimi tipi rabe tal,
- identifikacijo območij z največjim in najmanjšim filtracijskim potencialom,
- podporo prostorskemu načrtovanju pri odločanju o lokacijah zasaditev, ozelenitvi prometnih koridorjev, povečanju drevesne pokritosti in usmerjanju zasaditev vrst z visoko sposobnostjo depozicije delcev PM₁₀.
Analiza je bila izvedena na podlagi kombinacije prostorskih in ekosistemskih kazalnikov, vključno z rabo tal, drevesno pokritostjo (ang. TCD; Tree Canopy Density), deležem urbanih zelenih površin, stopnje neprepustnosti tal ter podatkov o koncentraciji in depoziciji delcev PM₁₀.
Struktura rabe tal in zelenih površin
Kranj ima razmeroma uravnoteženo pokrajinsko sestavo: več kot 53 % površine predstavljajo gozdovi, 31 % kmetijske površine, medtem ko urbana območja zajemajo 10,7 %. Ta prostorska zgradba pojasnjuje, zakaj so povprečne koncentracije PM₁₀ v primerjavi z večjimi mesti (Ljubljana, Celje) nižje. Znotraj urbanih območij znaša delež urbanih zelenih površin 40,7 %, kar pomeni, da skoraj polovico grajenega območja sestavljajo zelene površine (drevesa, parki, vrtovi). Kljub temu pa je drevesna pokritost (TCD) bistveno nižja – le 5,8 %. To kaže, da so zelene površine v veliki meri travnate ali nizke vegetacije in imajo pri zadrževanju prašnih delcev precej manjši učinek kot listavci in iglavci.
Rezultati analize ES (depozicije delcev PM10) v Mestni občini Kranj
Uporabljeni so bili podatki o prostorski porazdelitvi ekosistemskih tipov na podlagi rabe tal (naselja, kmetijske površine, travniki, gozdovi), pridobljeni od Mestne občine Kranj, ter podatki o deležu urbanih zelenih površin, drevesni pokritosti (TCD) in stopnji neprepustnosti tal. Ti podatki so bili dopolnjeni z informacijami o koncentraciji in depoziciji delcev PM₁₀, kar je omogočilo izračun povprečne letne koncentracije PM₁₀ (16,3 µg/m³) ter oceno depozicije delcev na vegetacijo, ki znaša 1,09 g/m² v povprečju in 0,64 g/m² znotraj urbanih površin. Vse navedene vrednosti se nanašajo izključno na območje Mestne občine Kranj. Razmerje med zelenimi površinami in zmanjšanjem koncentracij PM₁₀ je bilo analizirano primerjalno glede na različne tipe rabe tal, kar je omogočilo prepoznavanje razlik v filtracijskem potencialu posameznih ekosistemskih tipov. Rezultati potrjujejo neposredno povezavo med intenzivnostjo vegetacijskega pokrova in nižjimi koncentracijami PM₁₀. Tam, kjer se povečuje gostota drevesnih krošenj, se povečuje tudi depozicija delcev. Povprečna depozicija PM₁₀ v Kranju (1,09 g/m²) predstavlja dober pokazatelj aktivnega čiščenja zraka. V urbanem jedru, kjer prevladujejo neprepustne površine (41,2 %), se vrednost depozicije zmanjša na 0,64 g/m², kar potrjuje zmanjšano sposobnost vegetacije za prestrezanje delcev.
Kaj prostorsko načrtovanje pridobi z raziskavo ES
- Nizka drevesna pokritost (TCD = 5,8 %) bistveno zmanjšuje učinkovitost zelenih površin pri odstranjevanju PM₁₀.
Analiza jasno pokaže, da zgolj visok delež zelenih površin ni zadosten – ključno vlogo imajo drevesne vrste. Varovanje obstoječih krošenj in sistematično povečevanje TCD v mestnem jedru bi moralo biti ena ključnih prioritet pri prostorskih posegih. Območja z višjo gostoto krošenj dosegajo največji depozicijski potencial, kar potrjuje pomembnost povečevanja deleža drevesne pokritosti (TCD).
- Urbanizirano jedro Kranja ima najnižjo depozicijo PM₁₀ (0,64 g/m²) tudi zaradi neprepustnih površin (41,2 %).
To potrjuje potrebo po dodatni drevnini, vzpostavljanju drevoredov, ozelenjevanju ulic in parkirišč ter splošnem zmanjševanju zatesnjenih površin. Neprepustne površine namreč ne le zmanjšujejo odstranjevanje delcev, temveč povečujejo resuspenzijo, saj gladke podlage (asfalt, beton) omogočajo ponovni dvig PM₁₀ v zrak ob vsakem vetru ali prometu, kar dodatno slabša kakovost zraka.
- Analiza omogoča posredno identifikacijo prioritetnih območij za sajenje drevnine.
Najprimernejša so območja, kjer se prekrivajo visoka prometna obremenitev, nizka drevesna pokritost (TCD) in velika neprepustnost tal. Ta lokacijska kombinacija označuje najbolj kritične točke, kjer lahko zasaditev drevnine prinese največji filtracijski učinek.
- Rezultati omogočajo oblikovanje merljivih in preverljivih ciljev za OPN in OPPN.
Na primer: povečanje deleža drevesne pokritosti (TCD) v urbanih območjih, zmanjšanje deleža neprepustnih površin, dvig letnega depozicijskega potenciala vegetacije ter določitev minimalnih deležev krošenj v novih soseskah. Ti kazalniki omogočajo prehod od splošnih smernic k operativnemu prostorskemu načrtovanju.
Kaj bi prostorsko načrtovanje pridobilo z nadgradnjo analize ES v okvir SEEA EA
- Možnost spremljanja dolgoročnih trendov obsega in stanja ekosistemov.
Namesto enkratnega posnetka stanja bi pridobili podatke skozi čas, ki razkrivajo, ali se drevesna pokritost, vitalnost vegetacije in z njo povezani filtracijski potencial sčasoma izboljšujejo ali slabšajo. Takšen vpogled je ključen za pravočasno prepoznavanje degradacijskih trendov in ciljno usmerjene ukrepe v prostoru.
- Scenarijsko modeliranje ekosistemskih sprememb.
Model razumevanja ekosistemskih storitev (obseg → stanje → tok) vzpostavlja jasne vzročno-posledične povezave med strukturo ekosistemov in njihovimi storitvami ter omogoča modeliranje prostorskih scenarijev. Tako lahko napovedujemo učinke ukrepov in odgovarjamo na vprašanja, kot so: kaj pridobimo z zasaditvijo 50 dreves na določeni lokaciji, kako se izboljša stanje ekosistemov ob 10-odstotnem zmanjšanju neprepustnosti ter kateri posegi prinašajo največji učinek.
- SEEA EA omogoča denarno vrednotenje ekosistemskih storitev.
Fizične meritve je mogoče pretvoriti v denarne račune, kar občini omogoča izračun dejanskih ekonomskih koristi filtracije zraka (npr. zmanjšanje zdravstvenih stroškov zaradi manj PM₁₀).
- SEEA EA prinaša medobčinsko primerljivost rezultatov.
Ker temelji na enotni metodologiji, lahko občine svoje rezultate primerjajo med seboj, prepoznajo dobre prakse in vzpostavijo merilne standarde, kar je posebej pomembno za regijske ali nacionalne prostorske politike.
Zaključek
Študija potrjuje, da načrtovanje zelene infrastrukture največ pridobi, ko so fizični kazalniki ekosistemov povezani z njihovo regulacijsko funkcijo in dolgoročnimi trendi. Standard SEEA EA ponuja okvir, ki takšno povezovanje sistematično uredi. Vzpostavitev rednega spremljanja obsega, stanja in tokov ekosistemskih storitev omogoča oblikovanje merljivih ciljev v OPN, ekonomsko vrednotenje koristi ter pravočasno prepoznavanje degradacij. Tako postane upravljanje naravnega kapitala manj odvisno od posamičnih študij in bolj naslonjeno na stabilen, metodološko utemeljen sistem odločanja o rabi prostora.
***
Avtorja se zahvaljujeta Univerzi Politecnico di Milano za izvedbo izračuna ekosistemske storitve depozicije delcev PM₁₀.
