Območje urejeno, ravnanje z nevarnimi odpadki zahteva dogovor več partnerjev – EOL 138

Kaj je zajemala celotna sanacija vašega kompleksa na Vrhniki in kakšni so bili stroški?

Celotna sanacija je bila kompleksen projekt. Najprej čiščenje pogorišča, to je priprave in odstranitve odpadkov ter ostankov požara. Hkrati sanacija potoka Tojnice, torej čiščenja površine in izčrpavanje onesnaženega mulja iz struge ter seveda podiranje poškodovane konstrukcije in obnovitev celotnega objekta v gabaritih obstoječega gradbenega dovoljenja. Bistveni so dodatni požarnovarnostni ukrepi. Zdaj je celoten objekt pokrit z avtomatsko gasilno napravo na peno. Zgrajene so dodatne protipožarne stene in vsa konstrukcija je zaščitena s protipožarnimi oblogami. Postavljen je tudi lasten zalogovnik vode za gašenje. Stroški celotne sanacije stavbe so bili okoli 6,5 mio €. Od zavarovalnine smo dobili 5,5 mio €. Razliko smo pokrili z lastnimi sredstvi. Celotna sanacija je trajala več kot leto in pol. Zelo veliko so nam pomagali poslovni partnerji iz tujine ter Ministrstvo za okolje in prostor, da smo lahko uporabili veljavna dovoljenja za odvoz pripravljenih odpadkov s pogorišča v odstranitev.

V eni izmed izjav ste trdili, da se zdaj ne more več ponoviti požar s takšnimi posledicami. Ali ste poleg drugačnega požarno-varnostnega sistema zagotovili tudi stalno gasilsko dežurno službo, ki je prej ni bilo?

Dejansko se požar v takšnem obsegu ne more več ponoviti, ker je območje objekta z dodatnimi požarnimi stenami razdeljeno v manjše požarne sektorje. Ti onemogočajo širjenje požara, poleg tega pa je celotni kompleks pokrit z avtomatskim gasilnim sistemom na peno. Od požara, to je maja 2017, imamo uvedeno 24 ur/dan prisotnost varnostnikov, ki so usposobljeni za gašenje začetnih požarov. Lani pa je skupina naših šestih sodelavcev končala šolanje za operativne gasilce.

Kaj kažejo sedanji monitoringi vod in tal na vrhniškem območju?

Monitoringi vod in zemljine so takoj po požaru pokazali določeno onesnaženost zemljine, vode in sedimenta v Tojnici. Onesnaženost zemljine je na več mestih na širšem območju Vrhnike povezana s preteklimi dejavnostmi. V neposredni bližini požara pa je bila onesnažena zemljina na lokaciji vdora onesnažene gasilne vode v potok Tojnico. To zemljo smo izkopali ter jo nadomestili z ustrezno, kar so pokazale tudi meritve onesnaževal v zemlji. Po požaru smo skupaj z VGP Drava in Hidrotehnikom preprečili, da bi oljna plast pritekla v Ljubljanico. Zaoljene površine na Tojnici smo očistili. Prav tako smo očistili mulj z dna struge potoka Tojnice v dolžini 170 m od lokacije iztoka požarnih vod v potok. Rezultati meritev kažejo, da je bila sanacija uspešno izvedena. Onesnaženost vode mesečno spremlja NLZOH z vzorčenjem in analizami in je vse v okvirih dovoljenega. Ribe, žabe, race, nutrije in druge živali so se v potok vrnile že v drugi polovici leta 2017. V aprilu 2018 je bil pomor rib v potoku Tojnica, za katerega pa niso našli povzročitelje. Kemis takrat še ni deloval. Ker so mrtve ribe našli gorvodno od Kemis-a, je bil Kemis izločen kot povzročitelj.

S predstavniki vrhniške občine in civilne iniciative EkoVrh še ni rešen spor, ali bi moral Kemis za sanacijske posege pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Zdaj se je v spor vključil tudi okoljski minister. Kje so nesoglasja?

Dejstvo je, da bi radi predstavniki EkoVrh-a na vsak način ustavili sanacijo podjetja Kemis na tej lokaciji. Že prejšnji direktor je povedal, da bo Kemis ostal na tej lokaciji ali pa ga ne bo. V Kemisu se opiramo na stališče ZGO-1 (1.člen, 4 alineja), ki govori, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, ko gre za preprečevanje oziroma zmanjšanje posledic naravnih in drugih nesreč. Tudi novi Gradbeni zakon (GZ) omogoča gradnjo brez gradbenega dovoljenja po naravnih in drugih nesrečah, če gre za dela, ki so nujna za zmanjšanje in odpravo posledic naravnih in drugih nesreč, s katerimi se vzpostavi prvotno stanje. V kolikor bi Kemis ravnal, kot priporoča EkoVrh, in iskal gradbeno dovoljenje za sanacijo, bi na Vrhniki lahko dobili drugi Zalog. Pogorišča in objekta nihče ne bi saniral, deževnica bi izpirala nevarne snovi v potok. Sanacija bi čez čas padla na breme države. Kemis ima odgovornega lastnika in odgovorno vodstvo, zato smo se odločili za izvedbo sanacije v celoti. S tem smo preprečili dodatno onesnaževanje na lokaciji Vrhnika ter razbremenili skladišča naših poslovnih partnerjev, kajti konkurenca ni imela možnosti prevzeti vseh odpadkov, ki so ostali na trgu zaradi izpada Kemisa.

A na Vrhniki še vedno vztrajajo, da bi moral Kemis preseliti dejavnost drugam. Kako se usklajujete z lokalnim okoljem?

Res je, da kar nekaj Vrhničanov vztraja, da mora Kemis zapustiti Vrhniko. Dejstvo pa je tudi, da smo v preteklem letu opravili javnomnenjsko raziskavo ter nekaj pogovorov z občani. Tako smo problematiko obširno predstavili na občinskem svetu Vrhnike v juliju 2018 in na devetih od trinajstih svetov krajevnih skupnosti v septembru in oktobru 2018. Prav tako lahko poudarim, da zgledno sodelujemo z lokalnimi gasilci in štabom civilne zaščite. Tako počasi tudi drugi ugotavljajo, da niso vsi Vrhničani proti Kemisu. Nekateri razumejo, da mora nekdo opravljati to dejavnost in da nesreča, ki nas je doletela, ni bila posledica nepravilnega dela. To je bilo na koncu koncev potrjeno tudi na sodišču, kjer smo uspeli s pritožbo na prekrškovno odločbo, ki nam je očitala opustitev dolžnega ravnanja.

Kaj ste predlagali Vrhniki?

Že od požara predlagamo, da se ustanovi na Vrhniki koordinacijsko telo, ki bi od vodstva podjetja dobilo iz prve roke odgovore na vprašanja na osnovi podatkov. Žal po letu in pol občinski svet Vrhnike ter EkoVrh še vedno zavračata možnost, da bi lahko na osnovi konkretnih vprašanj o sanaciji in delovanjem Kemisa dobili konkretne odgovore. Menim, da dialog po medijih ni dialog. Če hočejo deležniki sodelovati v postopku, bi se morali pogovarjati z argumenti. Mi smo odprti, zakaj se druga stran izmika dialogu, naj pojasni javnosti in nam. Prvega februarja smo imeli tudi novinarsko konferenco ter dan odprtih vrat. Obisk nas je prijetno presenetil, saj je bilo okoli 150 obiskovalcev. Seveda je bilo med obiskovalci tudi okoli 30 organiziranih nasprotnikov Kemisa, vključno z županom. Z našimi odgovori na njihova vprašanja, kdaj bomo zapustili Vrhniko, niso bili najbolj zadovoljni. Obiskovalcem smo obljubili, da bomo praviloma enkrat letno organizirali dan odprtih vrat.

S ponovnim poslovanjem Kemis Slovenija rešuje zagato pri ravnanju z nevarnimi odpadki. Kako rešujejo ta problem v sosednih državah in ali je točna prognoza nekaterih poznavalcev, da se bodo postopoma zaprla vrata za izvoz nevarnih odpadkov in da bo morala Slovenija sama poskrbeti zanje?

Kemis poskuša po svojih najboljših močeh prispevati k temu, da se nevarni odpadki iz industrije in življenja čimprej zberejo, predelajo in odstranijo. Zdaj največ v tujini. Zagat pri ravnanju z odpadki bo, kakor kaže, vse več. Kapacitete končnih predelovalcev v tujini so zaradi konjunkture predvsem v kemijski in farmacevtski industriji vedno bolj zasedene. Posledica je, da kljub veljavnim dovoljenjem podjetja ne dobimo dovolj terminov za odvoz v tuje sežigalnice, ker ima v skladu z zakonodajo EU prednost odstranjevanje domačih odpadkov. Slovenija je premajhna, da bi bila samozadostna na področju ravnanja z vsemi vrstami odpadkov. Bi pa lahko poskrbela za odstranitev, energetsko izrabo določenih vrst nenevarnih, pa tudi nevarnih odpadkov. V Sloveniji imamo tehnologije, ki se lahko uporabijo za predelavo dela določenih tokov odpadkov, čeprav nekateri strokovnjaki temu nasprotujejo. Pri tem smo bolj papeški od papeža in si mečemo pesek v oči s projekti ZERO WASTE, ki naj bi rešili problem odpadkov. A to je lahko v prihodnosti. Civilne iniciative so razvoj energetskega izkoriščanja kalorično bogatih odpadkov v Sloveniji zavrle, saj so proti »sežiganju« odpadkov. A praksa iz tujine lepo kaže, da bo verjetno še kar nekaj časa za del odpadkov energetsko izkoriščanje edina alternativa. Tudi Slovenija bo morala narediti korak naprej, čeprav je majhna. Bogokletna pa je že misel, da bi v Sloveniji energetsko izkoriščali odpadke z območja bivše Jugoslavije. Nekateri odpadki potujejo preko Slovenije v avstrijske, nemške, francoske… sežigalnice. Je to priložnost?

Kakšen obseg poslovanja načrtujete v tem letu? Ali so podjetja nevarne odpadke predvsem skladiščila, saj Saubermacher ni imel dovolj zmogljivosti za prevzem vseh količin?

V Kemisu načrtujemo letos realizacijo 8,1 mio €. To je še vedno pod obsegom pred požarom. Načrtujemo pa povečanje obsega poslovanja s storitvami. Dejstvo je, da naša konkurenca ni imela pogojev, da bi prevzela vse odpadke, ki so ostali na trgu zaradi požara v Kemisu. To je razumljivo, kajti nihče nima v okoljevarstvenih dovoljenjih »neomejenih« količin. Prav tako so dogovori s tujimi odstranjevalci sklenjeni za določene količine nekaterih vrst odpadkov in za velika kratkoročna povečanja ni prostora.

Delegacija MOP z odborom za infrastrukturo, okolje in prostor DZ si je ogledala sežigalnico na Dunaju. Ste bili zraven? Kako je urejena sežigalnica na Dunaju, da uspešno posluje in kako bi naj Slovenija uredila energetsko izrabo odpadkov?

O tem sem bral v časopisu. Lepo je prebrati načelno pozitivna mnenja o potrebni energetski izrabi odpadkov v Sloveniji. Še lepše je, da prvi večji objekt za energetsko izrabo komunalnih odpadkov in mulja v Celju že imamo. Torej se takšne projekte kljub načelnim nasprotovanjem lahko realizira. Kemis s sežigalnico WE na Dunaju uspešno sodeluje že nad 20 let. Letno smo jim pripeljali od 5.000 – 15.000 t nevarnih odpadkov, kar je le nekaj % njihovih kapacitet za sežig nevarnih odpadkov.

Torej je Dunaj možnost za sežig slovenskih odpadkov?

Ni. Zaradi zasedenosti in zastojev v zadnjih letih nismo dobili dovolj terminov za sežig nevarnih odpadkov iz slovenske industrije. Zato smo morali poiskati dodatne rešitve v Nemčiji, Franciji, na Poljskem … Vendar se razmere na trgih zaostrujejo. Tako je npr. Poljska prepovedala sežig tujih odpadkov po postopku D10 in smo tako ostali brez ene od destinacij. Na Dunaju je v sistemu WE več sežigalnic, ki z različnimi tehnologijami sežigajo različne skupine odpadkov. Skupno celotnemu podjetju WE pa je, da vse sežigalnice uporabljajo večinsko domače / avstrijske odpadke, proste kapacitete pa tržijo v bližnjih državah ter na področju bivše Jugoslavije.

Ali se je zaradi sanacije Kemisa v Sloveniji vendarle začelo nekoliko spreminjati mnenje o termični izrabi odpadkov?

Deloma je to točno. Problema zaradi izpada pri prevzemanju odpadkov se na ravni države do požara v Kemisu ni praktično nihče zavedal. A dejstvo je, da če ni možnosti za odstranjevanja odpadkov, lahko to povzroči ustavitev proizvodnje tudi najboljšim podjetjem. Država mora zato poskrbeti, da imajo podjetja možnost oddajati odpadke zbiralcem, predelovalcem, odstranjevalcem tako doma kot v tujini. Za sprotno oddajanja odpadkov je ključna infrastruktura. Izpad ravnanja z odpadki lahko za predelovalne, pa tudi storitvene obrate enačimo z izpadom električne energije ali vode. Zato mora biti na nivoju države poskrbljeno za alternative. Na Vrhniki smo od naših nasprotnikov večkrat slišali, da je vseeno, ali Kemis je ali ga ni, saj zadeve potekajo tudi brez Kemisa. Po njihovem problema ni. Kemis pa je od poslovnih partnerjev dnevno dobival vprašanja, kdaj bo prevzemal odpadke, saj se jim kopičijo. Za Slovenijo je ta del ravnanja z odpadki eden od strateških okoljskih izzivov.