Oskrba s plinom do leta 2030
| Avtor: Jože Volfand |
»Vprašujete o mojih željah. Ne morem skriti ambicije, da se do leta 2030 povežemo z madžarskim sistemom in izvedemo vsaj en demonstracijski projekt povezovanja sektorjev s proizvodnjo vodika. Potem da izvedemo injiciranje vodika v prenosno omrežje, povečamo zmogljivosti sistema za povratni tok plina iz Hrvaške preko Slovenije v Avstrijo, nadgradimo povezavo z italijanskim sistemom, ki bo v bodočnosti del evropske vodikovodne hrbtenice, in pripravimo del naše podvojene hrbtenice za transport 100 % vodika. In omogočimo na Obali oskrbo s plinom, v Luki Koper razvoj novih vodikovih projektov in nenazadnje, da zagotovimo slovenskim uporabnikom enake in konkurenčne pogoje uporabe plina in kasneje vodika, kot jih imajo uporabniki v sosednjih zahodno evropskih državah«, tako Marjan Eberlinc, direktor družbe Plinovodi, niza projekte in rešitve glede oskrbe s plinom do leta 2030. Pravi tudi, da si plinska stroka želi, da bi Slovenija z ukrepi spodbujala uvajanje, proizvodnjo in uporabo OVE plinov. Priložnosti so. Posebej pa naglaša, da ga je presenetila velika pripravljenost energetskih podjetij za povezovanje in sodelovanje pri vodiku.
V posodobljenem NEPN je pri razsežnosti energetske varnosti opredeljeno, da je treba zagotoviti zanesljivo in konkurenčno oskrbo s plini. Kakšne so projekcije za oskrbo s plini do leta 2030 in kako bo s cenami plina?
Vojna v Ukrajini, s tem povzročene motnje v evropski energetski in siceršnji oskrbi postavljajo energetsko varnost na prvo mesto med prioritete Evropske unije. Iz našega zornega kota operaterja prenosnega sistema plina predstavlja prvo prioriteto prav omogočanje zanesljive in neprekinjene oskrbe. Ta je pogojena z dobrim delom dobaviteljev plina, predvsem ustrezno razpršenostjo virov plina, sledi ji konkurenčnost oskrbe in dobro delujoč trg brez pretresov in morebitnih omejitev. S proaktivnim ravnanjem smo v preteklem dobrem letu dni na tem področju naredili res veliko.
Mislite na nove vire?
Seveda. Pristopili smo k povečanju vstopnih zmogljivosti iz zahodne dobavne smeri za plin iz Italije, oziroma, kot se je kasneje izkazalo za povsem pravilno, za plin iz Alžirije. Z nadgradnjo povečujemo vstopne zmogljivosti do nivoja, da z njimi lahko pokrijemo zimski vršni odjem Slovenije. To še ni vse. Smeri pretokov v Evropi so se spremenile in v novih razmerah ima družba pripravljenih nekaj projektov, s katerimi lahko igra pomembno vlogo pri povezovanju vzhodne in srednje Evrope z novimi viri. Slednje bo pomembno vsaj do leta 2030, ko ni pričakovati, da bi bil vpliv evropske proizvodnje obnovljivih plinov tako velik, da bi ta v večjih deležih nadomeščala uvoz plina iz neevropskih virov.
Kaj torej čaka Slovenijo?
Projekcij za oskrbo s plini je več tudi za Slovenijo. Obdobje do leta 2030 je, gledano z energetskimi očmi, izredno kratko. Ocenjujem, da se bo vpliv elektrifikacije kazal predvsem na področju široke potrošnje. Hkrati se bo izvajalo opuščanje trdih in tekočih fosilnih goriv, pri čemer bo plin pripomogel k prehodu na čistejše energetske vire. Napovedujemo, da bo v obdobju do 2030 plin zadržal svojo pomembno vlogo. Gre za najčistejšo fosilno tehnologijo. Omogoča uporabo najnaprednejše tehnologije in spodbuja učinkovito rabo energije.
Toda potrošnike zanimajo cene.
Cene plina v Sloveniji sledijo cenam plina v EU, saj Slovenija nima lastne proizvodnje in je v celoti uvozno odvisna. Za zniževanje evropske odvisnosti od dobave ruskega plina so že bile vzpostavljene dodatne uvozne zmogljivosti za uvoz LNG ter povečane zmogljivosti prenosnih sistemov za tokove plina iz zahoda in juga proti srednji Evropi. S povečevanjem dobave LNG v Evropo postajajo evropske cene plina bistveno bolj odvisne od cen LNG na svetovnem trgu. V prihodnjih dveh do treh letih bo zgrajena še dodatna infrastruktura, ki bo Evropi omogočila večjo diverzifikacijo dobavnih virov plina. S tem se bodo zmanjševala tveganja cenovnih šokov, kot smo jim bili priča v letu 2022. Cene plina so se v letu 2023 v primerjavi z letom 2022 znižale, njihova volatilnost pa ostaja visoka. Kratkoročno bosta na raven cen, poleg napolnjenosti skladišč plina, vplivala tako ponudba kot tudi povpraševanje, na katerega vplivata predvsem gospodarska aktivnost in vremenske razmere. Srednje in dolgoročno bodo na raven cen vplivale predvsem geopolitične razmere, sprejete politične, zakonodajne in regulatorne odločitve, gibanja cen drugih energentov in CO₂ kuponov.
Dejali ste, da Slovenija nima lastne proizvodnje plinov. V posodobljenem NEPN je predvideno, da bi bila domača proizvodnja plinastih in tekočih goriv obnovljivega izvora do leta 2030 vsaj 5 % plinastih goriv in 1 % tekočih goriv obnovljivega izvora iz virov v Sloveniji. Kje so ti viri, kako jih bo mogoče uporabiti, kdo bo investitor? Je mišljen plin na obali in na Petišovskem polju? So načrti?
Posodobljeni predlog NEPN se dotika pomembne vsebine možne domače proizvodnje obnovljivih plinov in tekočih goriv. S tem je povezano tudi vprašanje možnih virov OVE za njihovo proizvodnjo. Vsaka država članica ima glede tega svoj pristop in bilance, ki so odvisne od razmer pri proizvodnji OVE. V našem primeru bo virov OVE za namen proizvodnje obnovljivih plinov in tekočih goriv do leta 2030 manj. Zato je tudi napovedani delež v višini 5% in 1% po našem mnenju dokaj realen. Še posebej, če upoštevamo, da se za ta namen računa predvsem ali pa izključno na viške OVE. Teh do leta 2030 v našem energetskem sistemu še ne bo toliko, da bi bil lahko delež domače proizvodnje OVE plinov in goriv večji. Ocenjujem, da ne gre za plin iz Petišovcev ali iz morebitnega drugega vira na Obali. Viri bodo predvsem OVE iz sončnih elektrarn in manjši del iz hidroelektrarn, kjer je investitorstvo dokaj razpršeno. Glede proizvodnje obnovljivih plinov pa računamo na povezovanje energetskih akterjev na slovenskem trgu. Nezanemarljive so tudi vedno bolj glasne pobude in iniciative industrije. Torej se povezovanje podjetij v Sloveniji že dogaja na kar nekaj projektih. Čutimo pa zadržanosti in previdnosti pri napovedovanju in promociji, kar gre v prid nemotenemu delu na projektih.
Med cilji NEPN do leta 2030 je tudi, da naj bi Slovenija dosegla vsaj 41 %-odstotni delež OVE pri ogrevanju in hlajenju, zdaj je 35,2 %. Vendar delež oskrbe z zemeljskim plinom v nekaterih občinah ni majhen. S katerimi ukrepi lahko Slovenija doseže ta cilj?
Povečani delež OVE pri ogrevanju in hlajenju nam je poznan. Menimo, da se njegovo doseganje ne bo zgodilo zgolj z opuščanjem plina, temveč predvsem s solarizacijo in elektrifikacijo široke potrošnje, ki je v polnem razmahu. Delež oskrbe z zemeljskim plinom se bo na dolgi rok nadomeščal z oskrbo z OVE plini, kot je biometan, ki praktično povsem enakovredno lahko nadomešča sedanji plin v omrežju. Delež takega plina bo do leta 2030 manjši. Ocenjujemo, da bo na predvideno povečanje deleža OVE pri ogrevanju in hlajenju najbolj vplival prehod široke potrošnje na toplotne črpalke in inštalacija sončnih elektrarn.
Ukrepi, s katerimi bo Slovenija dosegala v prenovljenem predlogu NEPN-a načrtovane cilje, so v pripravi in jih še ni mogoče komentirati. Si pa na strani plinske stroke želimo, da bi z ukrepi spodbujali tudi uvajanje OVE plinov. Pri tem imamo v mislih njihovo proizvodnjo in uporabo. Na ta način namreč vzpostavljamo nujno alternativo in s tem krepimo možnost lastne proizvodnje za večjo zanesljivost energetske oskrbe.
Nekateri cilji so že določeni. Do leta 2030 naj bi se povečal delež plinastih goriv iz OVE (vodik, biometan in drugi) za vsaj 10 % do 30 % deleža plinastih goriv iz OVE v skupni oskrbi s plini. Kakšen bo izvedbeni načrt, da Slovenija pride do tega deleža?
Preliminarne ocene deleža plinastih goriv iz OVE v predlogu posodobljenega NEPN do 2030 predstavljajo možnosti in niso opremljene z izvedbenimi načrti za njihovo realizacijo. Napovedi bodo predvidoma opremljene z ukrepi za njihovo doseganje. Izvedbeni načrti bodo prepuščeni stroki in energetskim podjetjem. Pri tem bi želel izpostaviti, da so naše želje in cilji zelo jasni. Slovenija mora namreč biti v stiku s sosednimi članicami glede oskrbe z OVE plini in tudi sama izvesti katerega od pilotnih demonstracijskih projektov proizvodnje OVE plinov. Cilj se mogoče sliši na prvi pogled skromen, a predstavlja izhodišče za vrsto prihodnjih priložnosti za slovenska energetska podjetja in vse bolj tudi industrijo.
Kaj pa napovedujete za vaše podjetje?
Na strani operaterja prenosnega sistema plina imamo zelo ambiciozni načrt, da do leta 2030 postanemo del evropske vodikovodne hrbtenice, ki se bo v obdobju do 2040 še dograjevala. S tem bo Sloveniji omogočala ohranitev in nadgradnjo pomembne geostrateške pozicije na sečišču energetskih tokov. Lahko tudi rečem, da imamo na strani razvoja plinovodov, ki bodo postopno postajali vodikovodi, zelo jasne strateške cilje. Ne smemo biti zadovoljni zgolj z dobro povezljivostjo. Energetska kriza in vojna v Evropi sta nas namreč naučili, da k stabilnosti veliko pripomorejo domači viri in samozadostnost. In prav ta je tista, ki jo želimo spodbuditi v Sloveniji na dolgi rok. Torej domača proizvodnja OVE plinov in povezovanje sektorjev. Deleži, ki so navedeni v posodobljenem predlogu NEPN do leta 2030, niso dosegljivi zgolj z domačo proizvodnjo. Dobršen del bo dobavljen v Slovenijo iz čezmejnih dobav. Ta slika se povsem menja za obdobje do leta 2040. Do takrat bi lahko že del OVE plinov proizvedli v Sloveniji.
Kako bo Slovenija izvedla projekte prenosa zemeljskega plina, gre za manjkajoče plinovodne povezave med Madžarsko, Slovenijo in Italijo, kakšni so termini izvedbe? In kako bo realiziran projekt povečanja zmogljivosti prenosa povezave med slovensko-hrvaško in slovensko-avstrijsko interkonekcijo za dostop do LNG terminalov?
Vsi omenjeni projekti so povsem zreli in pripravljeni za gradnjo. Lahko rečem, da smo postorili vse, kar je bilo v naših rokah, da so ti projekti že umeščeni v prostor. Imajo odlično izhodišče za takojšnji pristop k realizaciji. Seveda pa je za njihovo izvedbo potrebno izpolniti še vrsto drugih predpogojev. Najpomembnejši so zanesljivost oskrbe in zapiranje finančne konstrukcije z viri sredstev, kjer računamo tudi na evropska sredstva. Za povečanje zmogljivosti plinovodne povezave Slovenija – Hrvaška z možnostjo prenosa plina iz povečanega LNG terminala na otoku Krku vse do Avstrije pripravljamo skupaj s hrvaškim OPS prijavo na klic CEF (Connecting Europe Facility) za sofinanciranje PCI projektov. Projekt plinovodne povezave z Madžarsko je prav tako zelo aktualen. Zanj najverjetneje ne bo na razpolago evropskih sredstev. A ga je mogoče zgraditi in nadgrajevati v več fazah. Verjamemo, da bodo tudi zanj razmere dozorele. Nenazadnje so vsi novi projekti pripravljeni na kasnejše delovanje z vodikom in so torej lahko del prihodnje evropske vodikovodne infrastrukture.
Kakšna bo zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom v prihodnje? Ali dogovor z Alžirom pomeni popolno zanesljivost in kakšna bo participacija Slovenije pri oskrbi s plinom s terminala na Krku?
Operater prenosnega sistema plina je na svoji infrastrukturi izvedel ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe in s tem omogoča dobaviteljem, da dejansko lahko zagotovijo dobave iz različnih dobavnih virov na vstopu v Slovenijo. Eden izmed teh je zanesljivo tudi alžirski vir preko Italije. Cilj je torej zadostna razpršenost virov. Tudi LNG terminal na otoku Krku je eden izmed takšnih virov. Pri čemer pa nam, kot operaterju prenosnega sistema plina, konkretni dogovori in pogodbe niso poznani in jih ne moremo komentirati.
Mag. Aleksander Mervar je v prejšnji reviji ESG dejal, da je pri vodiku nujno sodelovanje energetskih družb z drugimi sektorji. Koliko se akterji energetskega sistema povezujete, ko gre za zeleni prehod energetike, in kako pri uvajanju vodika kot enega izmed potencialnih energentov prihodnosti?
Strinjam se s komentarjem kolega Mervarja glede sodelovanja energetskih družb pri vodiku. Ta sodelovanja so. Poteka kar nekaj iniciativ, kjer smo energetske družbe povezane in skupaj razvijamo projekte in pristope za projekte povezovanja sektorjev. Največkrat elektrike in plina z vodikom, za katerega se ocenjuje, da je prihodnji vezni element med različnimi sektorji in s tem podjetij. Povem lahko, da nas je volja in interes slovenskih podjetij za tovrstno povezovanje zelo pozitivno presenetila. Če smo še pred časom delovali vsak zase in zgolj za svoje projekte, je sedaj slika drugačna. Tudi angažma in ciljna usmerjenost sta pomembna dejavnika, ki jih pri tem prepoznavamo in si želimo končno tudi realizacije kakšnega od načrtovanih projektov.
Vodik je izziv za vse.
Ko je govor o vodiku, smo svojo energijo združili tudi pri pripravi strokovnih podlag za predlog vodikove strategije. Poenotili smo mnenja, da ta lahko poda stabilno okolje in predvidljivo prihodnost vsem slovenskim akterjem, ki bi si želeli aktivno vstopiti v ta sektor. Še bolj pomembno pa je, da se z njo odgovori na ključna vprašanja industrije in energetskega sektorja o vseh možnostih, ki jih bo vodik prinašal Sloveniji.
Kakšna bodo potrebna vlaganja v infrastrukturo za prenos in distribucijo plina, kakšen bo razvoj distribucijskega omrežja plina?
Vlaganja bodo sledila potrebam in izpolnjevanju zahtev glede zanesljivosti in varnosti oskrbe z energijo. Na prenosnem sistemu plina lahko rečem, da smo potrebna predhodna dela, ki so bila izredno dolgotrajna in zahtevna, že izvedli in da so naše investicije pripravljene za realizacijo. Poudariti želim, da je bilo veliko zahtevnega dela že opravljenega in da smo pripravljeni. Smo v poziciji, ko bomo lahko obseg in dinamiko izvajanja prilagajali zahtevam in potrebam. Hkrati lahko z veliko gotovostjo predvidimo okvirne roke začetka delovanja.
Vaše želje?
Ne morem skriti ambicije, da se do leta 2030 povežemo z madžarskim sistemom in izvedemo vsaj en demonstracijski projekt povezovanja sektorjev s proizvodnjo vodika. Potem da izvedemo injiciranje vodika v prenosno omrežje, povečamo zmogljivosti sistema za povratni tok plina iz Hrvaške preko Slovenije v Avstrijo, nadgradimo povezavo z italijanskim sistemom, ki bo v bodočnosti del evropske vodikovodne hrbtenice in pripravimo del naše podvojene hrbtenice za transport 100 % vodika. In omogočimo na Obali oskrbo s plinom, v Luki Koper razvoj novih vodikovih projektov in ne nazadnje, zagotovimo slovenskim uporabnikom enake in konkurenčne pogoje uporabe plina in kasneje vodika, kot jih imajo uporabniki v sosednjih zahodnoevropskih državah.
