Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode
| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Prenovljena Direktiva (EU) 2024/3019 o čiščenju komunalne odpadne vode prinaša najobsežnejše spremembe na tem področju v zadnjih desetletjih. Države članice morajo njene zahteve prenesti v nacionalno zakonodajo do 31. julija 2027. Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) poudarja, da je daljše prehodno obdobje namenoma določeno zaradi »zavedanja, da prenovljena direktiva krepi in širi zahteve glede zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode, kakor tudi uvaja nove ukrepe (npr. celoviti načrti ravnanja s komunalno odpadno vodo, energetska nevtralnost ipd.)«. Ob tem opozarja, da morajo biti določbe »izvedljive, stroškovno učinkovite ter jasno opredeljene, da omogočajo dosledno izvajanje v praksi«, saj je končni namen »varstvo okolja, predvsem pa zaščita kakovosti podtalnice in virov pitne vode«, ki jih v Sloveniji skoraj izključno črpamo iz podzemnih vodonosnikov.
V Sloveniji bo breme izvajanja v prvi vrsti nosil sektor komunalnih podjetij in občine kot lastnice infrastrukture. Iz odgovorov treh predstavnic izbranih komunalnih podjetij – Urše Drugovič, uni. dipl. bio. (vodja obratovanja čistilnih naprav, Vodovod-kanalizacija Celje), Nataše Uranjek (vodja službe za tehnologije in nadzor, Komunalno podjetje Velenje) in dr. Ane Šivic (vodja DE Čistilne naprave, Komunala Kranj) – izhaja jasno sporočilo: okoljski cilji direktive so pravilno zastavljeni, toda brez premišljenega strateškega pristopa, stabilnega financiranja in vključevanja prakse v normativni proces bo implementacija težko izvedljiva.
Normativni okvir in vloga države
MNVP opozarja, da se bo razprava o številnih vsebinskih dilemah zgodila šele v procesu prenosa v zakonodajo in priprave podzakonskih predpisov.
Direktiva se – tako kot doslej – izvaja po aglomeracijah in ne po občinah. Aglomeracije so opredeljene tam, kjer sta poseljenost ali izvajanje gospodarske ali druge dejavnosti zgoščena tako, da je mogoče zbiranje komunalne odpadne vode v kanalizaciji in njeno odvajanje v komunalno čistilno napravo ali na končno mesto izpusta. To pomeni, da bo treba naložbe in ukrepe načrtovati čez občinske meje, pri čemer imajo posamezne občine različne finančne zmožnosti in razvojne prioritete, kar komunalna podjetja upravičeno izpostavljajo kot enega ključnih praktičnih izzivov.
Čeprav je na ravni EU področje ponovne uporabe prečiščene komunalne odpadne vode urejeno z Uredbo (EU) 2020/741 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode, slovenska ureditev ponovne uporabe prečiščene komunalne odpadne vode ostaja omejujoča. Uredba o načrtih upravljanja voda na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja 2023–2027 (Uradni list RS, št. 107/23) v 9. členu izrecno prepoveduje kakršnokoli ponovno uporabo prečiščene komunalne odpadne vode v kmetijstvu do leta 2027. Slovenija bo gospodarsko in okoljsko smiselnost ponovne uporabe presojala šele v okviru priprave naslednjih načrtov upravljanja voda. Zakon o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (Uradni list RS, št. 21/25) omogoča posebno rabo očiščene odpadne vode na podlagi vodne pravice – vendar le, če taka raba ni v nasprotju z okoljskimi predpisi in ob pridobitvi ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja za dodatno obdelavo.
Finančna vzdržnost in investicijski pritisk
Vse tri sogovornice se strinjajo, da je osrednji izziv finančna vzdržnost:
Urša Drugovič poudarja, da nova direktiva postavlja cel kup zahtev, od posodobitve seznama občutljivih območij do ocen tveganj, operativnih programov in seznamov »at risk« zaradi padavinskih vod in mikroonesnaževal. Bistveno vprašanje, ki se ob tem odpira, je, »kdo bo zagotovil sredstva za realizacijo izpolnitve teh zahtev in kako bo določene zahteve v praksi sploh mogoče izvesti«. Investicije v nadgradnje čistilnih naprav (terciarno in kvartarno čiščenje, energetska nevtralnost ipd.) pomenijo velik pritisk na občinske proračune, zlasti manjših občin, saj so kanalizacija in čistilne naprave najdražji del infrastrukture.
Dr. Ana Šivic izpostavlja finančno vzdržnost, tehnično izvedljivost, pomanjkanje kadrov, zahtevane roke ter dodatne monitoring in administrativne zahteve kot osrednje pomisleke. Opozarja, da občine in komunalna podjetja »nimajo dovolj sredstev za obsežne nadgradnje čistilnih naprav« in da bi zato moralo biti zagotovljeno stabilno sofinanciranje.
Nataša Uranjek poudarja, da že sama implementacija direktive v nacionalno zakonodajo predstavlja velik izziv, in si želi, da bi se pri prenosu upoštevalo realno stanje na terenu ter potrebe upravljavcev, saj bo brez tega nadaljnje učinkovito izvajanje oteženo.
Skupni imenovalec njihovih stališč je, da bi morala EU poleg zaostrovanja zahtev zagotoviti tudi zadostne nepovratne finančne vire za njihovo uresničitev, država pa stabilen nacionalni finančni okvir, ki ne bo nesorazmerno obremenil končnih uporabnikov.
Tehnične omejitve in zahtevnost nadgradenj
Direktiva uvaja zahteve, ki presegajo obstoječe standarde.
Nižje mejne vrednosti za dušik in fosfor ter uvedba terciarnega in kvartarnega čiščenja v večjih aglomeracijah bodo za manjše čistilne naprave predstavljali tehnično skoraj neizvedljiv izziv. Urša Drugovič opozarja, da bodo te zahteve na »obstoječih manjših čistilnih napravah tehnološko zelo težko doseči, na MKČN pa praktično nemogoče že za terciarno, kaj šele za kvartarno čiščenje«.
Čistilne naprave so »en objekt«; dograjevanje dodatnih stopenj čiščenja zato ni preprosto modularno dodajanje, temveč poseg v celotno zasnovo. Ob tem se odpira vprašanje, »kje sploh najti projektante za projektiranje kvartarnega čiščenja, če jih je že za projektiranje običajnih čistilnih naprav težko dobiti«.
Dr. Ana Šivic poudarja, da nova direktiva prinaša »največje sistemske spremembe v zadnjih 30 letih« in zahteva implementacijo naprednih tehnologij, od odstranjevanja mikroonesnaževal do monitoringa mikroplastike, kar bo povečalo porabo energije in zahtevalo dodatne investicije v obnovljive vire, pri tem pa je treba paziti, da stroški nenadzorovano ne rastejo.
Tehnična dimenzija direktive zato presega zgolj nadgradnjo posameznih naprav. Zahteva celovito prenovo pristopa k načrtovanju in obratovanju čistilnih naprav.
Kadrovski primanjkljaj in znanje
Komunalni sektor že danes trpi zaradi pomanjkanja strokovnega kadra, zlasti v vodarstvu in okoljskem inženirstvu. Dr. Ana Šivic opozarja, da bodo nove zahteve to vrzel še poglobile.
Urša Drugovič napoveduje potrebo po »okrepitvi obstoječe kadrovske zasedbe«, saj dodatni monitoringi, analize, upravljanje bolj kompleksnih tehnologij in administrativne obveznosti povečujejo obseg dela.
Vsi sogovorniki implicitno ali eksplicitno poudarjajo, da brez sistematičnega vlaganja v izobraževanje, usposabljanje in privabljanje kadrov ciljev direktive ne bo mogoče doseči.
Eksplozija monitoringa
Nova direktiva močno zaostruje zahteve glede monitoringa.
Urša Drugovič pojasnjuje, da bo moralo spremljanje količin in kakovosti prelivnih voda z ločenih in mešanih kanalizacijskih sistemov postati standard, čeprav se danes spremljajo le količine in kakovosti dotoka na čistilne naprave. To bi v praksi lahko pomenilo »avtomatske vzorčevalnike na vseh iztokih« ali pogoste intervencije akreditiranih laboratorijev ob vsakem večjem nalivu, kar je z vidika stroškov in logistike (npr. Celje ima 10 iztokov rajonskih zbiralnikov mešane kanalizacije) izjemno zahtevno.
Število monitoringov na dotoku in iztoku čistilnih naprav se bo bistveno povečalo. Za ČN Celje se je do sedaj izvajalo 24 štiriindvajseturnih analiz letno; nova direktiva predvideva vzorčenje vsak teden, mikroonesnaževala pa vsaka dva tedna, in to v sušnem vremenu. Ob tem se uvaja spremljanje mikroplastike v odpadni vodi, padavinskih vodah in blatu, pa tudi javnozdravstvenih parametrov (virusi, patogeni).
Dr. Ana Šivic opozarja, da je dodatno predpisovanje monitoringa na čistilnih napravah deloma nesmiselno, saj upravljavci večjih naprav že danes izvajajo online meritve za optimizacijo obratovanja. Po njenem bi bil »ključen realen prikaz vodnih bilanc in monitoringov industrijskih obratov ob izvedbi prvih meritev«, saj industrijska odpadna voda pogosto povzroča največje težave pri odvajanju in čiščenju.
Tu se jasno kaže napetost med potrebo po boljših podatkih, ki so temelj za učinkovito upravljanje, in nevarnostjo, da monitoring postane sam sebi namen in nesorazmerno obremeni upravljavce.
Industrijski onesnaževalci
Vsi upravljavci čistilnih naprav po besedah Urše Drugovič si želijo, »da pristojni organi pričnejo striktno upoštevati načelo ‘onesnaževalec plača’«. Trenutna praksa, v kateri veliki industrijski onesnaževalci pogosto izvaja(jo) monitoring v času zmanjšane aktivnosti, vodi do podcenjenih obremenitev in prenosa višjih stroškov čiščenja na gospodinjstva.
Poudarjeni so naslednji predlogi ukrepov:
- nenapovedani obratovalni monitoring za velike onesnaževalce;
- povečanje števila zahtevanih monitoringov in vzorčenje, ki zajame tudi čas maksimalnih obremenitev;
- določitev skupnega zadnjega jaška pred priključitvijo na javno kanalizacijo kot merilnega mesta za pretoke in obremenitve, ki je osnova za izračun cene čiščenja;
- večje upoštevanje meritev, ki jih na teh mestih izvajajo upravljavci čistilnih naprav.
Nataša Uranjek v tem kontekstu pozdravlja koncept razširjene proizvajalčeve odgovornosti (EPR) za kvartarno čiščenje, ki naj bi del stroškov čiščenja mikroonesnaževal prenesel na farmacevtsko in kozmetično industrijo. Opozarja sicer na »izrazit odpor in pogosto zavajajoče izjave« teh panog, vendar spomni, da je model EPR že kar nekaj časa uveljavljen na področju odpadkov in predstavlja prenos dobre prakse na področje odpadnih vod.
Energetska nevtralnost
Nova direktiva poudarja energetsko nevtralnost komunalnih čistilnih naprav, kar je z vidika podnebnih ciljev logična usmeritev. V praksi pa se pojavljajo resni izzivi:
Urša Drugovič ocenjuje, da je pri tako velikih porabnikih električne energije, kot so čistilne naprave, cilj energetske nevtralnosti »rahlo nerealen«. Relativno blizu samooskrbe so naprave z anaerobno stabilizacijo blata in proizvodnjo bioplina, medtem ko pri manjših aerobnih sistemih energetska samooskrba zahteva dodatne naložbe (npr. sončne elektrarne).
Dr. Ana Šivic opozarja na potencialno protislovje: napredne tehnologije čiščenja pogosto povečajo porabo energije, kar lahko oteži doseganje tako okoljskih kot razogličevalnih ciljev brez občutnega dviga stroškov.
Za Slovenijo to pomeni, da bo treba skrbno premisliti, kako združiti investicije v višje stopnje čiščenja z investicijami v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost obratovanja.
Ponovna uporaba
Direktiva in EU politika vodnega krožnega gospodarstva spodbujata ponovno uporabo vode, vendar je slovenski okvir trenutno zelo restriktiven.
Urša Drugovič problematizira ekonomsko racionalnost: pri zalogah pitne vode, ki jih Slovenija še ima, se poraja dvom, »komu bo rentabilno dodatno čiščenje in dezinfekcija te odpadne vode ter transport h končnemu porabniku«. Iz izkušenj iz tujine izpostavlja, da cena takšne vode lahko doseže 3- ali 4-kratnik cene pitne vode, ob tem pa je težko zagotavljati stalno kakovost (npr. barva).
Ob tem ostaja odprto vprašanje, ali bi bila za ponovno uporabo potrebna nova okoljevarstvena dovoljenja, predvsem tam, kjer bi bila potrebna dodatna obdelava za doseganje zahtevane kakovosti.
Stališče MNVP je, da bo gospodarsko in okoljsko smiselnost treba ponovno presoditi v naslednjem ciklu načrtov upravljanja voda. To odpira prostor za strokovno razpravo, v kateri bodo morala imeti komunalna podjetja aktivno vlogo.
Strateški pristop
Eden najpomembnejših skupnih imenovalcev vseh treh sogovornic je kritika razdrobljenosti pristopa in poudarek na potrebi po enotni strategiji na državni ravni.
Nataša Uranjek opozarja, da direktiva poleg tehničnih in infrastrukturnih zahtev predvideva obsežne aktivnosti na področju načrtovanja, upravljanja in poročanja. Izdelava celovitih načrtov ravnanja s komunalno odpadno vodo zahteva podatke in kompetence, ki jih trenutno nimamo sistematično zbranih. Zato je po njenem mnenju nujen:
- enoten, državni pristop in strategija, pripravljena za celotno Slovenijo, brez oziranja na občinske meje;
- oblikovanje strokovnih skupin, ki bodo probleme reševale na ravni države, ne vsaka občina posebej;
- zgledovanje po tujih praksah (Avstrija, Nemčija, Hrvaška), kjer združenja upravljavcev delujejo kot del državne ureditve.
Dr. Ana Šivic dopolnjuje, da bi nacionalni program nadgradenj čistilnih naprav z jasnimi tehničnimi smernicami zmanjšal administrativno breme za upravljavce in zagotovil usklajeno izvajanje.
Vloga občin in komunalnih podjetij
Vse sogovornice poudarjajo, da bodo občine kot lastnice infrastrukture nosile ključno vlogo pri investicijah v nadgradnje kanalizacijskih sistemov in čistilnih naprav. Komunalna podjetja bodo tista, ki bodo morala upravljati vse bolj kompleksne tehnologije, izvajati razširjene monitoringe in poročanja, zagotavljati operativno zanesljivost in skladnost z zahtevami direktive, ter pridobivati in prenašati znanje na terenu.
Nataša Uranjek opozarja, da so cilji dosegljivi, ko se resno lotimo načrtovanja njene implementacije, saj se takrat običajno pokaže tudi pot in način za dosego cilja. Ključno pa je, da se proces začne dovolj zgodaj in vključujoče.
Priporočila za implementacijo
Na podlagi mnenj sogovornic in stališč MNVP se izoblikuje več sklopov priporočil, ki bi lahko pomembno prispevali k temu, da bo prenos direktive v slovenski prostor hkrati ambiciozen in izvedljiv.
Prvič, komunalni sektor bi moral biti v zakonodajni postopek vključen zgodaj in na strukturiran način. S tem bi zmanjšali razkorak med normativnimi zahtevami in realnimi zmožnostmi na terenu ter zagotovili strokovno podporo pri opredelitvi, kdo in v katerih rokih je zavezan posameznim določbam direktive. Upravljavci čistilnih naprav in kanalizacijskih sistemov imajo neposreden vpogled v delovanje infrastrukture in v posebnosti posameznih aglomeracij, zato bi moral njihov glas sooblikovati podzakonske predpise in izvedbene akte.
Ključno je tudi oblikovanje nacionalnega strateškega okvira, ki presega občinske meje in parcialne interese. Gre za potrebo po celovitem nacionalnem programu nadgradenj čistilnih naprav in kanalizacijskih sistemov po aglomeracijah, ki bi jasno določil prednostne projekte, časovnice in pričakovane učinke. V tem okviru bi morali nastati tudi državno koordinirani celoviti načrti ravnanja s komunalno odpadno vodo, kakor jih predvideva direktiva. Pri tem bi imela pomembno vlogo organizirana strokovna združenja upravljavcev, ki bi na ravni države povezovala znanje, izkušnje in dobre prakse ter preprečevala podvajanje naporov.
Brez stabilnega in večletnega finančnega okvira pa bodo tudi najboljši strateški dokumenti ostali mrtva črka na papirju. Potrebno je jasno opredeliti razmerje med nacionalnimi viri, občinskimi proračuni in evropskimi kohezijskimi sredstvi ter opredeliti, v kolikšnem deležu in pod kakšnimi pogoji posamezne investicije sofinancira država oziroma EU. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti aktivnemu uveljavljanju modela razširjene proizvajalčeve odgovornosti (EPR) za financiranje kvartarnega čiščenja in odstranjevanja mikroonesnaževal, saj je nesorazmerno, da bi vse stroške izvorno povzročene obremenitve nosili komunalni sistemi in gospodinjstva. Pomembno je tudi ciljano sofinanciranje manjših in finančno šibkejših občin, ki brez zunanje podpore takšnih investicij preprosto ne bodo zmogle.
V ospredje je treba postaviti tudi dosledno uveljavitev načela »onesnaževalec plača«. To pomeni, da se obratovalni monitoring pri industrijskih zavezancih izvaja nenapovedano in dovolj pogosto, da odraža dejansko obremenitev, ne pa prilagojenega ali zmanjšanega obratovanja v času vzorčenja. Merjenje bi moralo biti vezano na skupne zadnje jaške pred priključitvijo na javno kanalizacijo, kjer so pretoki in obremenitve reprezentativen pokazatelj vpliva posameznega vira na komunalni sistem. Hkrati bi bilo treba obratovalne monitoringe uskladiti z dejanskim obratovanjem industrijskih virov, da bi se preprečilo sistematično podcenjevanje obremenitev, ki se danes pogosto prenaša na ostale uporabnike.
Pri vprašanju monitoringa nasploh je nujen razumen in sorazmeren pristop. Širitev nabora parametrov, povečanje frekvence vzorčenj in vključitev novih onesnaževal so smiselni le, če temeljijo na analizi tveganj in dejanski potrebi. Zato je treba optimizirati število analiz in vzorčenj glede na tveganja za okolje in javno zdravje ter večji poudarek nameniti podatkom o industrijskih izpustih in realnih vodnih bilancah v posameznih sistemih. Uvajanje novih zahtev bi moralo biti postopno in usklajeno s kapacitetami akreditiranih laboratorijev ter z razvojem analitskih metod za mikroonesnaževala, sicer bodo komunalna podjetja soočena z zahtevami, ki jih objektivno ni mogoče izpolniti.
Investicije v napredne tehnologije čiščenja in v obnovljive vire energije na ravni čistilnih naprav morajo biti načrtovane usklajeno, z jasnim vpogledom v življenjski cikel naprav, operativne stroške in potencial za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Ob tem je nujna ponovna presoja ekonomske in okoljske smiselnosti ponovne uporabe prečiščene komunalne odpadne vode v okviru naslednjih načrtov upravljanja voda, pri čemer je treba upoštevati slovenske hidrološke posebnosti, razpoložljivost pitne vode in stroške dodatne obdelave ter distribucije.
Nazadnje, a ne manj pomembno, je področje kadrovske in izobraževalne podpore. Sistematična vlaganja v izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov v vodarstvu in okoljskem inženirstvu bodo odločilna za uspešno upravljanje nadgrajenih in bolj kompleksnih sistemov. Potrebno je krepiti povezave med raziskovalnimi institucijami, komunalnimi podjetji in državnimi organi, da se znanstvene ugotovitve in razvojne inovacije čim hitreje prelijejo v prakso. Le ob hkratnem naslavljanju teh vsebinskih, finančnih, organizacijskih in kadrovskih vidikov bo mogoče cilje prenovljene direktive prevesti v konkretne izboljšave stanja voda in komunalne infrastrukture v Sloveniji.
Med priložnostjo in tveganjem
Prenovljena Direktiva (EU) 2024/3019 je za Slovenijo hkrati priložnost in izziv. Priložnost zato, ker spodbuja celovit premislek o komunalni infrastrukturi kot delu zelene in krožne preobrazbe: od zmanjševanja izpustov hranil in mikroonesnaževal, do bolj odgovorne rabe energije in vode. Izziv pa zato, ker stopnjuje zahteve v času, ko se komunalni sektor sooča s finančnimi omejitvami, kadrovskim primanjkljajem in veliko potrebo po investicijah v zastarelo infrastrukturo.
Mnenja Urše Drugovič, Nataše Uranjek in dr. Ane Šivic kažejo visoko stopnjo strokovne zavezanosti ciljem direktive, hkrati pa opozarjajo, da bo brez realističnega načrtovanja, sodelovanja in podpore na državni in evropski ravni te cilje težko doseči.
Če bo Slovenija uspela vzpostaviti enoten strateški okvir, učinkovito unovčiti evropska sredstva, pravičneje porazdeliti stroške med onesnaževalce ter vključiti komunalni sektor v vse faze priprave predpisov, se lahko nova direktiva iz potencialnega bremena preoblikuje v motor dolgoročno vzdržnega upravljanja voda. Če pa se bo postopek omejil zgolj na formalni prenos zahtev brez dejanske izvedbene podpore, obstaja resno tveganje, da bodo najstrožje zahteve ostale na papirju, finančno breme pa se bo nesorazmerno prelilo na občine in končne uporabnike.
