| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |


Če je sprememba edina stalnica v življenju, potem je revija EOL (embalaža, okolje, logistika) skorajda izjema. Kot prva specializirana revija za trajnostni razvoj v državi (od junija leta 2001, ko je začela izhajati), pravzaprav ni doživljala bistvenih sprememb v uredniški politiki. Res smo jo najprej začeli izdajati pod imenom Embalaža, pojasnjuje njen glavni urednik Jože Volfand, a nato smo vsebinsko prisluhnili glasovom degradiranega okolja, podnebnim spremembam, prebujanju odgovornosti v različnih podsistemih slovenske družbe in gospodarstva, da je zadnji čas za zeleni prehod. A zdaj je trenutek, da revija seže globlje, spremlja in predstavlja procese zelenega prehoda, seveda v vseh pisanih odtenkih in iskanjih. Kot EOL/ESG želi postati orodje vsem, ki v ideji trajnosti vidijo priložnost za razvoj po meri ljudi in okolja, doda sogovornik.


Revija EOL je vrsto let medij poglobljenega spremljanja izzivov in priložnosti trajnostnega razvoja. Odpirala je teme, ki so bile pogosto na stranskem tiru političnega diskurza in upravljanja podjetij, lokalnih skupnosti in drugih organizacij. Razmere se pomembno spreminjajo. Kako kot glavni urednik ocenjujete trenutno dogajanje, ko termini, kot so trajnostni razvoj, krožno gospodarstvo, EES, podnebne spremembe, razogljičenje idr., preplavljajo komunikacije na različnih ravneh?

Najbrž bi bilo preoptimistično, če bi izjavil, da je civilizacija že v zelenem prehodu. Geopolitična in ekonomska razklanost sveta mi tega ne dovoljuje. Če pogledam po Evropi in Slovenijo, morda to drži. Smo v prvem dejanju zelenega prehoda. Ne glede na to, kaj si kdo pod tem predstavlja.

Terminov precej več kot sprememb?

Ni dvoma. A če se vrnem na poplavo terminov, bi lahko še kaj dodal. Nizkoogljično in krožno gospodarstvo, zeleni razvoj in zelena država, trajnostna družba, ekološki državljan, skrb za okolje, ekološki dolg, trajnostna identiteta podjetja, zelena agenda države in podobno. Komunikacijski pritisk, čeprav pogosto ostaja na splošni, deklarativni ravni, s povzemanjem bruseljskih direktiv in usmeritev, je praviloma močnejši od tistega, kar se dogaja v praksi. Tam, kjer naj bi se življenje spreminjalo. Pri tem ne mislim samo na podjetja in občine, pač pa tudi na regulatorje, na državo kot zakonodajalca in ne druge. Ki mora vedno iskati ravnotežje med posledicami tržne ekonomije, socialno blaginjo in degradacijo okolja. Zato so zahteve po drugačni razvojni paradigmi ostrejše in pogostejše. Nekateri sežejo v radikalizaciji zahtev še dlje. A kako je s tem, prav sedaj zgovorno kaže energetska kriza.

Mislite na kompromise v visoki politiki in v nacionalnem okolju?

Kompromise, kako hitro in globoko z zelenim evropskim dogovorom, sprejema tudi Bruselj, enako posamezne članice EU. A ne glede na to, da niso prednostna opcija radikalne spremembe v družbenem in gospodarskem razvoju, ni več dvoma. Smo na točki preloma. Razvojne, tehnološke in druge rešitve postajajo bolj trajnostne na vseh ravneh. Ali zato, ker jih izsiljuje trg, pomanjkanje virov ali podnebne spremembe, suše, povodnji, požari z apokaliptičnimi prizori, je v resnici manj važno. Vse to namreč kaže, da na lastni koži čutimo, kolikšna je nosilna zmogljivost zemlje in da ni mogoča ekološka slepota. Pri tem najprej mislim na vire vseh vrst, saj je proizvodnja tudi v Sloveniji marsikje že ogrožena.

Zakaj najprej omenjate vire?

V EU se samo 10 % virov, surovin in proizvodov vrne v življenjski krog. Ko omenjam skrb za vire, to je tudi za slovenske menedžerje in razvojno politiko države eden izmed strateških izzivov, se spomnim izjave glavnega direktorja Coca Cole: Ne smemo vzeti več vode iz vodnih virov, kot jo tja vrnemo … Kakor koli izjavo interpretiramo, veliko sporoča. Zdaj je bistvo vsakega poslovanja dobiček. In če ni rasti, bilanca ne dobi pozitivne ocene. Vprašujem se torej, ne vem, kako bo sploh slišano to vprašanje, ali je omejitev rasti, torej izčrpavanje virov, prvo vprašanje zelenega prehoda. Moj odgovor je, da. Že dolgo je od prvih opozoril, kam vodi civilizacijo žeja po rasti, torej ekonomija pohlepa, namesto ekonomije zmernosti in vzdržnosti. Toda zdaj ideja stalne rasti in povečanja BDP kot osnovno merilo gospodarskega uspeha dobiva konkurenco v ideji, koliko je podjetje, koliko država sposobna doseči rast z manjšim obremenjevanjem okolja in planeta. Kako torej doseči rast in pozitivno bilanco v poslovanju z manjšo porabo virov? Se da? To postaja danes imperativ razvoja družbe in zelenega prehoda.

Tudi za Slovenijo?

Slovenija si je na primer do leta 2030 zapisala v zeleno agendo več ciljev, bolj ali manj ambicioznih. Če vzamemo na primer v roke NEPN, ki je že sredi prenove, ali pa Podnebno ogledalo 2022. Prav v tem dokumentiranem pregledu, kje smo v izvajanju podnebne politike, ni kot eden izmed temeljnih izzivov države in gospodarstva kot glavna tarča integriranih ukrepov zelene politike omenjen ekološki dolg Slovenije. Zeleni prehod države, vsakega podjetja, skupnosti in posameznika se mora začeti z manjšo porabo virov. Rast ne more biti večna. Zeleni prehod je v resnici naša eksistencialna opredelitev.

Kaj to pomeni za človeka in družbo?

Povsem bi morali obleči naše življenje s sloganom vzemi ali naredi, uporabi in ponovno uporabi. Torej, nič ne zavrzi. Seveda ne gre le za pametno rabo virov. Gre tudi za kreativne tehnološke rešitve in inovacije, za razvoj, ki združuje trajnostno rabo virov in poslovaje z manj ogljičnimi izpusti. Gre za družbeno odgovorno poslovanje. S katerimi inovacijami, izdelki in storitvami bomo blažili podnebne grožnje in tveganja, kajti narava vrača udarce.

Ali se trg odziva, kakšne inovacije, izdelke, storitve zahteva trg?

Drugačne kot doslej. Svet se spreminja v ekološko nočno moro, je dejal avtor knjige o ekološki inteligenci. Dobro sem si zapomnil izjavo industrijskega ekologa iz njegove knjige, češ da izraza okolju prijazno ne bi smeli uporabljati. Kajti vse, kar je proizvedeno, je le razmeroma prijazno. Misel, ki vabi k razmišljanju, kakšen je življenjski ciklus izdelka in kako je z vrednostno ali dobaviteljsko verigo – do njenega konca. Torej do tega, ali surovino za izdelek kopljejo nekje v Afriki lačni otroci. Nekaj dobrih zgledov ponujajo strategije okoljsko bolj ozaveščenih slovenskih podjetij. Začeli so ugotavljati, kaj se dogaja v dobavni verigi. Vseeno je, ali to zahtevajo banke ali revizorji, partnerji, dobavitelji postajajo vidni. Upravljanje nabavnih verig je med najbolj zaželenimi koraki zelenega prehoda.

Govorite predvsem o odgovornosti proizvodnje, podjetja in udeležencev v verigi.

Seveda nekdo manjka, se strinjam. Če se vrnem h gospodarski rasti in BDP kot kazalniku, ki ga ekonomisti navajajo kot glavi kazalnik nacionalnega gospodarstva, ne morem mimo potrošnika. Ta manjka. Potrošništvo kot mamilo. Ekološki dolg in ekološki odtis je zelo v rokah potrošnika, ki poganja rast, saj njegova čezmernost hrani povpraševanje na trgu. Zato je vzdržen razvoj neločljivo povezan z življenjskim slogom posameznika in njegovimi vrednotami. Trajnostna družba je družba drugačnih vrednot, kot jih narekuje nevidna sila trga. Zato je zelena agenda, kakor jo izpostavlja ESG, agenda sprememb, torej usmeritev k okolju, družbi in upravljanju z etičnimi vrednotami. To je razvojna strategija, ki lahko daje odgovore, kako zmanjšati ogljični odtis in izpuste TGP in rabo virov nasploh, kako skrbeti za zaposlene in za človekove pravice in katere vrednote bodo v kodeksu upravljanja podjetja ali družbe.

Kakšno vlogo v tem kontekstu ima in želi imeti strokovna revija za trajnostni razvoj EOL? V zadnjem obdobju dajete velik poudarek energetskemu področju in podnebnim spremembam v Podnebnem dosjeju.

Res je. Zeleni energetski prehod je bil v zadnjem letu pogosto v fokusu revije. Zaradi znanih razlogov. Prvič, nujen je prehod na obnovljive vire. Drugič, vplivi energetike na okolje. Tretjič, začenja se elektrifikacija vsega. In četrtič, Slovenija je v več razvojnih dokumentih napisala znamenito vizijo o samooskrbi. Ne le pri energiji. Če gre za podnebne spremembe, pa je okoljski diskurz vedno hkrati širši, teoretski, strogo zakonodajni ali regulativni, predvsem pa želi analizirati prakso, življenje. V občinah, v šolah, v bančnem sektorju. V agencijah. Vse v kontekstu preizpraševanja, kakšno Slovenijo želimo na koncu tega desetletja, če ostanem na makro ravni razmišljanja.

Zakaj leta 2030?

NEPN postavlja na konec desetletja kar nekaj mejnikov. Do takrat bo Slovenija morala odgovoriti, kaj je dejansko storila za samooskrbo pri energiji, pri prehrani, pri odpadkih in virih, vključno z vodo, ki jo imamo in nimamo dovolj. Posebej zanimiva bo tudi tema o tem, ali je Slovenija preveč gozdnata in ali bi raje nekaj gozdnih površin namenili pridelavi hrane. Ali je danes znan prednostni načrt zelene agende države? NEPN to ni. To je bil nabor ciljev z zelo razpršeno odgovornostjo nosilcev brez upravljalskega nadzora.

Kakšen bo koncept revije po novem?

Naj navedem nekaj podatkov iz mednarodnih raziskav. Nedavno jih je objavilo Delo, ko je pisalo o poteh do trajnostnih poslovnih strategij. V raziskavi je na vprašanja odgovarjalo 2000 vodstvenih delavcev podjetij iz celega sveta. Kar 19 % jih je odgovorilo, da uspešno izvaja vsaj štiri od petih ključnih trajnostnih ukrepov – razvoj izdelkov, prijaznih do okolja, sprejetje posebnih ukrepov za dobavitelje in poslovne partnerje, posodabljanje proizvodnih objektov za večjo odpornost proti podnebnim vplivom, spoštovanje podnebnih vprašanj pri lobiranju in političnih donacijah, denarne spodbude višjemu vodstvu za dobre rezultate na področju trajnosti. Kar 81 % vprašanih je priznalo vplive podnebnih sprememb na poslovanje. K ukrepanju pa jih silijo oblast, politika, regulatorji, potrošniki, stranke, civilna družba, mediji, delničarji in zaposleni, še najmanj banke in financerji. Toda najzanimivejši podatek je, da se je podvojilo število malih in srednjih podjetij, ki ne izvajajo akcijskega načrta trajnostnega poslovanja. Okrog 40 % vprašanih nima trajnostnega načrta za trajnostni razvoj.

In kako je v Sloveniji?

Ko smo letos v okviru Akademije Zelena Slovenija razpisali natečaj za podjetja o trajnostnih načrtih, ki zavezujejo, se jih je prijavilo le nekaj. Pogumno in transparentno. A pogumnih in tistih, ki bi odprto predstavili, kakšna je njihova trajnostna diagnoza, in kako so se do nje dokopali, je še premalo. Čeprav jih je vse več in Zeleno omrežje v reviji najbolj slikovito predstavlja barvitost pristopov k trajnostnim konceptom, strategijam, zelenemu prehodu. Naloga revije je jasna. Obvešča in ozavešča, analizira in motivira, z Zelenim omrežjem je sečišče dobrih praks in izkušenj. Z raznovrstnimi vsebinami, ki jih razkrivajo ekonomski in družbeni procesi, globalni in lokalni, predvsem v gospodarstvu, a tudi v drugih sektorjih, se nekoliko bolj usmerja v vse tri tarče ESG. Tako bo še več prispevala k ustvarjanju vizije zelene Slovenije. S primerno distanco do velikih besed o trajnosti, ki so alibi za malo ali premalo dejanj, a tudi z distanco do različnih direktiv in dokumentov, ki že na daleč niso prepričljivo na črti zelenega prehoda. Čeprav revija sploh ne dvomi o tem, da je zeleno proces.

 

Kot prva specializirana revija za trajnostni razvoj v državi EOL (embalaža, okolje, logistika) se bo preimenovala v revija ESG.
Kot prva specializirana revija za trajnostni razvoj v državi EOL (embalaža, okolje, logistika) se bo preimenovala v revija ESG.

 

Kako bo z rubrikami v oktobrski reviji EOL/ESG?

Stare rubrike opuščamo. Naše življenje, okolje, upravljanje družbe, države in gospodarstva zahtevajo spremembe. Rad se spomnim pregovora, da če ne veš, kam ploveš, ti noben veter ne pomaga. Z novim konceptom uvajamo nove rubrike, rubrike ESG, saj ESG postaja nova ustava trajnostnega razvoja, zelenega prehoda in zelenih strategij. A to ne velja le za podjetja. Drugačna rubrična struktura ne pomeni, da ne bomo spremljali embalažne panoge ali logistike. Kakšen bo uredniški pristop, morda dobro ponazarja v tej številki intervju z direktorjem družbe DS Smith, ki je embalažno podjetje. Segli bomo torej globlje in širše, osredotočeni na tisto, kar predlaga in zahteva ESG, torej celotni pristop k zelenemu prehodu. Bomo analitični in afirmativni.

Koga bo revija prednostno nagovarjala?

Če je trajnostni razvoj z zelenim prehodom strateška usmeritev, ki se ji ne sme nihče izogniti, potem je ciljna javnost revije EOL/ESG, zelo široka. Navsezadnje ni področja v družbi, ne panoge ne okolja, ki je lahko še gluho in slepo pred ekološkimi spremembami in tveganji. Že doslej pa je revija nagovarjala zlasti podjetja. Energetska učinkovitost, viri, krožno gospodarjenje. Poti do ogljične nevtralnosti, biodiverziteta in trajnostno poročanje, zeleno oz. odgovorno investiranje. Sodelovanje med deležniki v dobavnih verigah, finančna in nefinančna razkritja, to so izzivi za pot do novih poslovnih modelov. Kakšna je trajnostna diagnoza podjetja danes in kakšna bo njegova identiteta jutri? A tudi pritisk trga, bank, revizorjev ni zanemarljiv. Kdaj bo začelo podjetje spremljati ekološke pomanjkljivosti proizvoda v vrednostni verigi v njegovem življenjskem ciklusu, ni več vprašanje za jutri. Seveda pa bo revija spremljala in analizirala, kot sooblikovalec dobrih praks zelenega prehoda, zlasti tista področja, ki predstavljajo največji izziv za spreminjanje razvojne paradigme slovenske družbe.

Podjetja da. In drugi?

Naš komunikacijski krog je večplasten, revija EOL/ESG je ena izmed orodij v našem zelenem mreženju. Kdor spremlja zelo kakovostne, večinoma brezplačne webinarje v okviru izobraževalnega programa Akademije Zelena Slovenija, ve za našo vsebinsko, programsko širino. In ažurnost, aktualnost. To so svetovanja, izobraževanja. To so pobude za spremembe v praksi, v življenju. Webinarjem sledijo udeleženke, udeleženci iz občin, šol, strokovnih inštitucij, tudi nekaterih ministrstev in to z nadpovprečnim zanimanjem. Akademija Zelena Slovenija in revija EOL/ESG povezujeta in združujeta za zeleni prehod vse, ki so pripravljeni za prve korake. Z veliko pripravljenostjo nosilcev znanja in stroke v državi. Oglejte si, kaj ponuja nova spletna stran Akademije Zelena Slovenija in njen portal. Brez kakršne samohvale lahko rečem, da nihče v Sloveniji ne navdihuje tako načrtno za trajnostno smer kot Akademija Zelena Slovenija. Za ekološko modernizacijo. Za moder zeleni prehod, ki ga potrebuje vsak podsistem slovenske družbe in države.