Naravni gradbeni materiali |
 
Vlaganje v energetsko prenovo javnih stavb je ena prioritetnih nalog slovenskih občin. Javnih razpisov primanjkuje, zato se odločajo za javno-zasebno partnerstvo po principu energetskega pogodbeništva. Pri zelenem javnem naročanju se občine praviloma zanesejo na projektante, da v dokumentaciji upoštevajo tudi primernost materiala. Vendar energetska učinkovitost ni dovolj za trajnostno stavbo, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Upoštevati se mora celoten življenjski cikel stavbe – od kod prihaja material za gradnjo ali prenovo, kako se stavba obnaša v času uporabe in kaj storiti po koncu njene življenjske dobe. Kriteriji so preozki. Manjši proizvajalci materialov, ki ustrezajo zelenemu javnemu naročanju, pa pogosto ne morejo kandidirati na razpisih, ker ne nudijo celovite storitve. Premočno merilo je še vedno cena. Kako torej z zelenim javnim naročanjem spodbuditi ravno to, kar je njegov namen – vključitev proizvajalcev v sisteme ravnanja z okoljem, pridobitev okoljskih certifikatov, zmanjšanje ogljičnega odtisa, spodbuda k inovacijam, razvoju idr.?
 

LesMinistrstvo za infrastrukturo s kohezijskimi sredstvi v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020 (OP EKP 2014-2020) sofinancira celovite energetske prenove javnih stavb v državni in občinski lasti. Kohezijska sredstva se za ta namen v okviru OP EKP 2014-2020 od vključno leta 2016 dalje, tj. prvo leto objave, dodeljujejo občinam po postopku letno objavljenih javnih razpisov. Kot so povedali na ministrstvu, je bilo v okviru te finančne perspektive do sedaj samo na nivoju občin kot primernih za financiranje izbranih 39 tovrstnih projektov. To pomeni obseg stavb v skupni neto tlorisni površini okoli 330.000 m².

Javno-zasebno partnerstvo

Kljub temu se zaradi pomanjkanja javnih razpisov mnoge občine pri energetski prenovi objektov vse bolj odločajo za javno-zasebno partnerstvo po principu energetskega pogodbeništva. Tako so pred kratkim v Mestni občini Ljubljana podpisali pogodbo za izvedbo največjega projekta javno-zasebnega partnerstva v Sloveniji na področju energetskega pogodbeništva v vrednosti 14,9 milijona evrov brez DDV. Objekte, ki zasebnemu partnerju niso zanimivi, še vedno prenavljajo preko javnih razpisov. Energetsko sanacijo v okviru javno-zasebnega partnerstva po principu energetskega pogodbeništva bodo zaradi premalo sredstev s strani države v letu 2019 pričeli tudi v Mestni občini Maribor. Gre za sanacijo javnih objektov v skupni vrednosti 12 milijonov evrov. Tudi v Mestni občini Celje so se odločili za energetsko prenovo nekaterih javnih objektov v okviru javno-zasebnega partnerstva, kar v prvi fazi zajema prenovo osmih javnih objektov v skupni vrednosti okoli štirih milijonov evrov.

Domači ponudniki brez prednosti

Pri energetskih prenovah v občinah gre najpogosteje za prenovo ovoja stavbe, strehe, zamenjavo oken, sistema ogrevanja in prezračevanja, sanacijo kotlovnic, razsvetljave, zamenjavo stavbnega pohištva, vgradnjo termostatskih ventilov, vzpostavitev energetskega upravljanja idr. Pri pripravi razpisne dokumentacije v okviru javnih razpisov občine sodelujejo tudi s projektanti. Kot pravijo v Mestni občini Kranj, pri tem iščejo rešitve, ki vodijo k čim večji energetski učinkovitosti in čim večji uporabi obnovljivih virov. V Mestni občini Maribor so izpostavili, da v vsebino projektnih nalog obvezno vključijo določila o Zelenem javnem naročanju in Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, pri čemer težijo k uporabi materialov iz slovenskih virov in da se v največji možni meri uporabijo reciklirani materiali. Tudi v Mestni občini Novo mesto pri pripravi dokumentacije najprej upoštevajo veljavno zakonodajo. Osnova je tehnična dokumentacija, ki jo izdela za to usposobljen projektant. Ker pa so občine kot javni sektor zavezane k javnemu naročanju, ne morejo dajati prednost domačim ponudnikom. »Kot lokalna skupnost skladno z veljavno zakonodajo ne smemo favorizirati lokalne oziroma evropske ali slovenske proizvode, lahko pa navedemo tehnične standarde, ki veljajo na področju EU. Pri pripravi projektne in razpisne dokumentacije se upošteva Uredba o zelenem javnem naročanju. Slovenki ponudniki so v primerjavi s tujimi v izenačenem položaju,« so stanje pojasnili v Mestni občini Novo mesto.

Projektanti so pogosto pri svojih odločitvah o vrsti materialov, ki naj se uporabijo pri prenovi ali gradnji, samostojni in, kot pravijo v Mestni občini Ptuj, se v dokumentaciji ne more eksplicitno zahtevati določena vrsta materiala od določenega proizvajalca. Dodajajo: »Običajno se projektant z občino posvetuje o vrsti materialov, ki se vgrajujejo, in o sistemih. Običajno se o tem ne odločamo na osnovi stroškov, ampak v prvi vrsti je kriterij varnost (npr. požarna varnost), doseganje mikroklimatskih pogojev v prostorih in nato varstvo okolja. Seveda pa je jasno, da ob enakih lastnostih vgrajenih materialov in opreme želimo lokalne in slovenske proizvajalce in dobavitelje, če cenovno in kakovostno dosegajo razpisne kriterije. Običajno se to tudi dogaja.«

Slovenski naravni materiali

Marija SrblinDrugače menijo nekateri proizvajalci slovenskih naravnih materialov, ki opažajo, da so razpisni pogoji pogosto napisani tako, da ustrezajo predvsem tistim, ki imajo že izkušnje oziroma reference na tem področju, ponujajo celovito storitev in material, pri čemer se manjši ponudniki določene storitve ali izdelkov težko prijavijo na tovrstne razpise. Marija Srblin, direktorica podjetja Soven, kjer proizvajajo izolacijo iz slovenske ovčje volne, pravi: »Do danes se nismo mogli prijaviti na noben razpis zelenega javnega naročanja, ker so razpisni pogoji napisani na kožo tistim, ki imajo v tem izkušnje, prakso, ponujajo celovito storitev in material.« Predlaga, da bi ločili nabavo materialov od izvajanja storitev in črtati določilo o najugodnejšem ponudniku v odvisnosti od cene ter dali večji poudarek kvaliteti materiala slovenskega izvora. Zakonodaja na področju zelenih javnih naročanj je za razvoj in uporabo slovenskih naravnih materialov pri gradnji ali prenovi javnih objektov na papirju morda še kar spodbudna, v praksi pa ne, pravi: »Mali proizvajalci tako specializiranih gradbenih materialov, kot je bio volnena izolacija iz slovenske ovčje volne, sploh nimamo nobenih možnosti, da bi nas izbrali na katerem koli slovenskem javnem razpisu. Začetek je že pri projektantih. V projekt vnesejo materiale, ki so jim pri roki. Le redki imajo voljo, znanje in so naklonjeni sodobnim naravnim materialom. V nadaljevanju pa odigra odločilno vlogo vsebina razpisa, ki je povezana s ceno, in upravičenci za prijavo na razpis, torej podjetja, ki ponudijo tudi izvedbo del na objektu.«

Primož ZorecTudi Primož Zorec, direktor podjetja CoGreen, kjer ponujajo različne naravne materiale v kombinaciji z zelenimi tehnologijami, s poudarkom na izolacijskem materialu konoplji, se strinja, da je uredba o zelenem javnem naročanju prvi korak k uporabi več naravnih materialov za novogradnje in prenove. Vendar pa pri tem ne bi smeli pozabiti na širši pogled zelenega, ki se lahko velikokrat razume napačno ali preozko. V obzir je namreč potrebno vzeti celoten življenjski cikel izdelka. Torej, kaj vse je bilo potrebno, da material pride do gradbišča, kako se obnaša v času uporabe in kaj se zgodi po njegovi uporabi. Uporabo naravnih materialov pri gradnji in prenovah bodo po njegovem mnenju pospešile spodbude pri predelovalni industriji osnovnih naravnih surovin, naravnih polizdelkov in pri okoljskem deklariranju. Kot pravi, bi bilo v pripravo smernic in konkretnih ukrepov potrebno vključiti več stroke. Tudi certifikacijske sheme, ki jih uporabljajo nekatere velike države, niso primerne za naš prostor. Potreben je dialog med ponudniki naravnih materialov in storitev, akademsko sfero oziroma inštituti in vlado. »Poudarek je potrebno dati okolju, okoljskim kazalnikom in dejanski zeleni gradnji, kajti naravna gradnja je zelena in trajnostna gradnja, medtem ko ni vsak energetsko učinkovit material zelen in trajnosten,« pravi Primož Zorec.

mag. Iztok KamenskiKot je izpostavil tudi mag. Iztok Kamenski, predsednik Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo – GBC Slovenia, noben material ni trajnosten sam po sebi. Trajnosten je, če je tako deklariran v skladu s standardi oziroma smernicami. Pri ovčji volni je npr. pomemben tudi način striženja ovc, reja idr. Zato so materiali prihodnosti tisti, ki so trajnostni, in tisti, ki po življenjski dobi objekta omogočajo predelavo in ponovno uporabo.

Življenjska doba objekta

Anton PugeljAnton Pugelj, vodja centra za sonaravno gradnjo in materiale Gnezdo, prav tako opozarja na problem slovenske zakonodaje, ki podpira predvsem energetsko učinkovitost stavb, kar pa je v stremljenju po nič ogljični družbi šele skromen začetek: »Ni namreč edino merilo varčevanje z energenti v času obratovanja stavbe. Moramo se zavedati, da je energija, vložena v izdelek ali material, že v proizvodnji ali pridobivanju. Še bolj pomembno je zavedanje, da vsak izdelek na koncu postane odpadek, v katerega je pri reciklaži potrebno zopet vložiti energijo.« Kot pravi, se v tujini vse bolj uveljavlja celostni pogled, ki ga merimo kot LCA faktor. Tudi slovenska zakonodaja bi morala prepoznati med naravnimi in klasičnimi rešitvami ter za zmanjšanje surovinske odvisnosti dodeliti dodatne spodbude pri energetskih prenovah z naravnimi materiali. Cena izvedb pri energetski sanaciji objektov z naravnimi materiali je namreč višja. Pomembno je predvsem, da se pri investiciji upošteva vse aspekte gradnje ali prenove, ki jih investicija prinaša danes in v prihodnosti. Zato Anton Pugelj pravi, da bi izvajalci potrebovali tudi znanja in veščine, ki niso samo obrtniška, temveč zajemajo na primer tudi področje ravnanja z odpadki, ki se pojavijo med gradnjo.

Po besedah mag. Iztoka Kamenskega je potencial zelenega javnega naročanja v spremembi zakonodaje, ki bi Eko skladu omogočala podeljevanje subvencij za izdelke in sisteme tudi na podlagi drugih trajnostnih kriterijev, ne samo na podlagi kriterija energetske učinkovitosti. V globalnem združenju GBC so v okviru projekta Level(s) pripravili smernice, ki si jih želijo vpeljati v gradnjo objektov v Evropi. Med temi so energetska učinkovitost, poraba vode, LCA analiza skozi celotno življenjsko obdobje stavbe, zdravje in udobje, stroški in vrednost ter odpornost na izredne vremenske razmere.

Več zanimanja pri fizičnih osebah

Več zanimanja in povpraševanja po vgradnji naravnih materialov je pri individualnih graditeljih oziroma fizičnih osebah. Marija Srblin pravi, da je povpraševanje po bio volneni izolaciji iz ovčje volne vsako leto večje, vendar še vedno ni tolikšno, da bi lahko bili zadovoljni. Za individualne graditelje je pomembno, da gre za naraven material, ki je človeku in okolju prijazen, je antialergijski, pomembna pa je tudi cena. Bio volnena izolacija je sicer ena dražjih izolacij, a hkrati ena najkvalitetnejših, pravi Marija Srblin, saj vlakno ovčje volne vsebuje maščobo lanolin. Večja, kot je vsebnost lanolina, boljša je izolativnost ovčje volne in boljši je vpliv materiala na človeka in okolje. Ovčja volna je tudi material, ki učinkovito uravnava temperaturo – poleti varuje pred vročino, pozimi greje. V podjetju Soven od slovenskih rejcev odkupijo približno 70 % vse pridelane volne, pri čemer se morajo slabša neuporabna vlakna in klocne po nogah in trebuhu pri striženju izločiti.

Tudi prednosti konoplje kot materiala za izolacijo pozna vse več ljudi, pravi Primož Zorec. Trenutno narašča povpraševanje fizičnih oseb po gradnji enostanovanjskih stavb, veliko priložnost pa vidijo tudi na področju večstanovanjske gradnje, poslovnih, turističnih in javnih objektov. »Velik potencial je tudi pri obnovi starejših stavb (kulturno zgodovinskega pomena), ki niso najbolj primerne za obnove z najsodobnejšimi materiali,« dodaja. Kot glavni izolativni material uporabljajo konopljin beton, kot mešanico apna in konopljinega pezdirja, zaključne obloge pa so iz naravnih materialov, kot so apneni ali ilovnati ometi, lesena prezračevalna fasada id. Material oziroma surovino pridobivajo deloma v Sloveniji, deloma v drugih državah EU.

K vse višji ozaveščenosti glede uporabe naravnih materialov pri gradnji je po besedah Antona Puglja pripomogla promocija zdravega načina življenja. Vse bolj se prepoznavajo težave, ki se pojavljajo v moderni gradnji z materiali, ki omogočajo hitro gradnjo. Gre za materiale, ki so jim kot opora dodani sintetični dodatki in polimerna veziva. V centru za sonaravno gradnjo in materiale opažajo največ povpraševanja po ilovnatih ometih in naravnih barvah predvsem zaradi sistema izvedbe direktno na lesene konstrukcije. Pri naravnih materialih se držijo strogih načel, kjer naravno pomeni materiale, ki so pridobljeni z malo vložene energije, surovine pa so preproste in sestavljene brez zahtevnih procesov. Posebej so pozorni na sintetična veziva, konzervanse in podobne dodatke, ki marsikdaj v klasičnih materialih ostajajo skriti, zato so izdelki v njihovi ponudbi vedno polno deklarirani. Čisti naravni izdelki se lahko v večini primerov kompostirajo. V centru Gnezdo se na javne razpise ne prijavljajo, ampak sodelujejo s posamezniki investitorji, ki so v svojih zahtevah glede naravnanosti in ekologije gradnje nekajkrat zahtevnejši od kriterijev, ki jih določa zeleno javno naročanje.

Pomembna je tudi cena

Slovenske občine sicer pri pripravi razpisov naravne materiale vključujejo v tehnične specifikacije dokumentacije, vendar, kot pravijo v Mestni občini Kranj, je ponudba slovenskih podjetij na področju naravnih materialov premajhna. Proizvajalci tudi nimajo zadostnih kapacitet, da bi v času največjega števila energetskih sanacij pokrili vsa povpraševanja. Dodajajo: »Ker večje sanacije izvajamo na način javno-zasebnega partnerstva, se prepogosto dogaja, da zasebni vlagatelji predlagajo vgradnjo materialov, ki sicer zadoščajo Pravilniku o učinkoviti rabi energije, a je pri odločitvah o izvedbi sanacij potrebno upoštevati dobo vračila investicije.« Drugače menijo v Mestni občini Novo mesto, kjer pravijo, da je ponudba slovenskih gradbenih materialov dobra in cenovno sprejemljiva v primerjavi s tujimi ponudniki, vendar pa pri naročanju storitev upoštevajo tudi zmožnosti proračuna občine. Dosledno se zahtev po vgradnji naravnih materialov pri projektiranju in izvajanju držijo v Mestni občini Ptuj. Pri tem upoštevajo tudi mnenje stroke o primernosti vgradnje naravnih materialov, kot je npr. celulozna toplotna izolacija. Sicer pa slovenski ponudniki na javnih razpisih enakovredno sodelujejo s tujimi, kjer je potrebno izpolnjevati razpisne pogoje, ki jih postavijo strokovnjaki. Tudi v Mestni občini Celje so povedali, da razlik med tujimi in domačimi ponudniki ne delajo. Opažajo pa, da se tuji ponudniki na tovrstna javna naročila praviloma ne prijavljajo.

Javno naročanje in MSP

Zeleno javno naročanje določa obvezne cilje predvsem glede uporabe lesa ali lesenih tvoriv v poslovnih in upravnih stavbah. Gre za najmanj 30 % prostornine vgrajenih materialov (brez notranje opreme, plošče pritlične etaže in pod njo ležečih konstrukcij), razen če predpis ali namen uporabe to prepoveduje ali onemogoča. Kot pravijo na Ministrstvu za javno upravo, je lahko delež lesa za tretjino manjši, če se v stavbo vgradi najmanj 10 % gradbenih proizvodov, ki imajo znak za okolje tipa I ali III. Cilja glede minimalnega deleža lesa ali lesenih tvoriv v stavbah ni potrebno upoštevati tudi takrat, ko naročnik pri javnem naročilu projektiranja stavbe uporabi katerega od priznanih sistemov gradnje in certificiranja trajnostne gradnje, kot so npr. DGNB, BREEAM, LEED. Zeleno javno naročanje želi gospodarstvo spodbuditi k vključevanju v sisteme ravnanja z okoljem (ISO 14001, EMAS), pridobivanju okoljskih certifikatov, zmanjšanju ogljičnega odtisa podjetij in izdelkov, zagotavljanje okoljsko bolj ozaveščene javne potrošnje, spodbujanje okoljskih inovacij, razvoja, proizvodnje in ponudbe okoljsko primernejših izdelkov in storitev ter dajanje zgleda zasebnemu sektorju. Nova zasnova ureditve javnega zelenega naročanja predvideva bolj poenostavljeno zeleno javno naročanje, kjer bo omogočena prilagoditev zahtev naročila okoliščinam posameznega primera in spodbujanje raznolike prakse in inovacij.

Kot pravijo na Ministrstvu za javno upravo, celoten sistem javnega naročanja (ne glede na to, ali gre za zeleno ali ne) nadpovprečno zagotavlja dostop malim in srednjim podjetjem (MSP). V strukturi slovenskih uspešnih ponudnikov MSP-ji predstavljajo 72,8 %, velika podjetja so prejela 23,6 % naročil, za 3,6 % naročil pa ni podatka, kakšno slovensko podjetje jih je prejelo v izvedbo. Povprečje v EU je 40 %. Tujim ponudnikom je bilo oddanih 354 naročil v skupni vrednosti 287.880.008 evrov, kar je po številu 2,23 % naročil. V primerjavi s podatki za leto 2015 se kaže trend povečevanja števila oddanih naročil MSP-jem, saj je bil v letu 2016 uveljavljen novi ZJN-3, ki v primerjavi s staro ureditvijo vsebuje še več elementov za spodbujanje MSP-jev. V sodelovanju z vsemi resorji pa bo Ministrstvo za javno upravo po letu dni veljavnosti Uredbe o zelenem javnem naročanju v začetku naslednjega leta ponovno preverilo vsebino in jo po potrebi, glede na izkušnje uporabe v tem letu in glede na posamezna področja, tudi dopolnilo. Da bi lahko manjšim podjetjem tudi pri zelenih javnih naročilih, kjer gre načeloma za dražje izdelke in storitve, omogočili večjo konkurenčnost, mag. Iztok Kamenski navaja možnost, da se pri standardizaciji ponudi možnost nižjih cen s subvencijami.