Akademija Zelena Slovenija
Podjetja danes nosijo odgovornost, ki presega zgolj ustvarjanje dobička. O tem, da je spoštovanje človekovih pravic ključno za trajnostno, etično in dolgoročno uspešno poslovanje, je spregovorila strokovnjakinja za trajnostnost, mag. Klementina Zapušek.
V zadnjem času vse pogosteje slišimo o človekovih pravicah v poslovnem kontekstu. Zakaj?
Res je. Človekove pravice so tradicionalno veljale za domeno države, danes pa jih vedno bolj povezujemo tudi z odgovornostjo podjetij. Gospodarske dejavnosti namreč neposredno in posredno vplivajo na človekove pravice. Podjetja s svojim delovanjem vplivajo na zaposlene, lokalne skupnosti, potrošnike in širše okolje. Njihov vpliv je pozitiven z ustvarjanjem delovnih mest, blaginje, inovacij in splošnega družbenega napredka, prav tako pa tudi negativen s kršitvami delavskih pravic, izkoriščanjem naravnih virov in neenakostmi, ki jih ekonomski razvoj prinaša. Zato se od podjetij vse bolj pričakuje, da človekove pravice vključijo v svoje politike, procese in poslovne modele ter vsakodnevno prakso.
Za kakšne pravne temelje gre? Ali so to zgolj priporočila ali gre za pravno obvezo?
Temelji so zelo trdni. Človekove pravice so namreč neodtujljive, univerzalne in nedeljive. Uzakonjene so kot minimalni družbeni standard, ki ga lahko vsaka družba nadgradi z višjimi zahtevami. Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) je najširše prepoznan dokument, ki je podlaga številnim drugim instrumentom s področja človekovih pravic – od Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (1966) do Konvencije o otrokovih pravicah (1989). Na ravni Evropske unije ima ključno vlogo Listina EU o temeljnih pravicah (2000), ki je s sprejetjem Lizbonske pogodbe (2009) postala pravno zavezujoča.
V Sloveniji so človekove pravice in temeljne svoboščine umeščene v sam vrh ustavnega reda. Ustava Republike Slovenije (1991) določa, da se pravice uresničujejo neposredno na njeni podlagi, omejene pa so lahko zgolj s pravicami drugih ali v izrednem in vojnem stanju.
Od leta 2024 imamo sprejeto še dodatno pravno podlago – Direktivo EU o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (Corporate Sustainability Due Diligence Directive – CSDDD/CS3D). Ta uvaja obveznost izvajanja skrbnega pregleda človekovih pravic in okolja za večja podjetja in njihove dobavne verige. Direktiva temelji na Vodilnih načelih Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah (UN, 2011) ter Smernicah OECD za večnacionalna podjetja (OECD, 2011; posodobljene 2018).
Ključni izziv ostaja: kako ta načela prenesti v prakse podjetij?
Ključno orodje pri tem je skrbni pregled glede človekovih pravic, v angleščini imenovan Human Rights Due Diligence (HRDD). Gre za proces, ki podjetjem omogoča, da sistematično prepoznavajo, preprečujejo in zmanjšujejo negativne vplive in tveganja na človekove pravice, tako znotraj podjetja kot tudi v svojih vrednostnih verigah.
Skrbni pregled glede človekovih pravic obsega šest ključnih korakov.
- Zavezanost človekovim pravicam, kjer gre za oblikovanje politike podjetja glede človekovih pravic. Podjetje sprejme npr. etični kodeks, kjer se zaveže spoštovanju človekovih pravic.
- Prepoznavanje in ocenjevanje tveganj in vplivov, kjer podjetja ocenijo možne in dejanske negativne vplive v lastnem poslovanju in v vrednostnih verigah. Gre za analize tveganj za človekove pravice, ki so lahko osredotočene na panoge (npr. pogoji delavcev v tekstilni ali rudarski industriji), geografska območja ali države (prisilno ali otroško delo pri dobaviteljih v Aziji ali Afriki) ali specifične dobavitelje (odvzem zemlje lokalnim skupnostim brez njihovega soglasja, sodelovanje s podjetji, ki kršijo okoljske ali človekove pravice). To lahko podjetja izvajajo z lastnimi viri in podatki ali neodvisnimi raziskavami (mednarodne organizacije, NVO).
- Sprejem ukrepov za preprečevanje ali zmanjševanje negativnih vplivov in tveganj na človekove pravice. Podjetja lahko vzpostavijo kodekse ravnanja za dobavitelje, kamor so vključeni minimalni standardi človekovih pravic, katerim zavežejo dobavitelje same kot celotno dobavno verigo – gre za dobavitelje dobaviteljev. Podjetja lahko izvajajo presoje in trajnostno ocenjujejo dobavitelje (npr. zahteva po certifikatu EcoVadis), izobražujejo in usposabljajo tako lastne zaposlene kot dobavitelje. Izvajajo redne presoje svojih lokacij, tovarn (audite), vključno z nenapovedanimi obiski, ki jih lahko izvedejo sami ali v sodelovanju s tretjimi osebami (certifikacijska telesa, svetovalna podjetja s presojevalci, neodvisni strokovnjaki, razne nevladne organizacije). Če tveganja ni mogoče zmanjšati, je potreben razmislek o prekinitvi sodelovanja z dobaviteljem, kar pa je lahko dvorezen meč. Delovni pogoji pri določenem dobavitelju se namreč še vedno ne izboljšajo, če zgolj prekinemo sodelovanje z njim. Izboljšamo lahko tudi varnostne standarde, ponudimo tehnično pomoč dobaviteljem ipd.
- Spremljanje, merjenje in ocenjevanje učinkovitosti – vzpostavljene ukrepe podjetja merijo z jasnimi kazalniki uspešnosti (npr. število ugotovljenih tovrstnih tveganj, število usposobljenih dobaviteljev, število izvedenih popravnih ukrepov …).
- Poročanje in komuniciranje – transparentno razkrivamo tveganja in ukrepe v naših trajnostnih poročilih.
- Vzpostavitev učinkovitih pritožbenih mehanizmov (tudi v vrednostni verigi) – zagotovimo poti in kanale, po katerih lahko npr. prizadeti delavci, lokalne skupnosti varno in zaupno izrazijo ali prijavijo svoje izkušnje in kršitve. Potreben je hiter odziv nanje.
Kako je vse to povezano z evropskimi standardi poročanja o trajnostnosti – ESRS?
Povezava je neposredna. Evropski standardi ESRS zahtevajo, da podjetja poročajo o vplivu svojih dejavnosti na človekove pravice (in obratno, o vplivu trajnostnih dejavnikov nanje) – ne samo znotraj podjetja, ampak po vsej svoji vrednostni verigi. Zahteva ESRS je tudi, da podjetja razkrijejo, kako izvajajo proces skrbnega pregleda v skladu z Vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah in Smernicami OECD.
V standardih je prav tako poudarjena vključenost prizadetih deležnikov, npr. zaposlenih, lokalnih skupnosti, kupcev, dobaviteljev, ranljivih skupin ipd. Podjetja morajo opisati načine sodelovanja z njimi glede človekovih pravic. Pomembni s tega vidika so zlasti standardi ESRS 1 (Splošne zahteve), ESRS 2 (Splošna razkritja), S1 (lastna delovna sila), S2 (delavci v vrednostni verigi), S3 (prizadete skupnosti), S4 (potrošniki in končni uporabniki) in G1 (poslovno ravnanje).
Katera podjetja se že ukvarjajo s HRDD?
Številna mednarodna podjetja že izvajajo sistematični HRDD. Unilever pripravlja letna poročila o človekovih pravicah, ki vključujejo tudi konkretne primere kršitev in ukrepov. Nestlé izvaja ocene vpliva v državah z visokim tveganjem ter aktivno deluje proti otroškemu delu v proizvodnji kakava. Patagonia in H&M se osredotočata na pravične plače. IKEA in Microsoft izvajata projekte s področja pravic skupnosti in domorodnih (indigenih) ljudstev. Apple pa uporablja blockchain tehnologijo za sledljivost v svoji dobavni verigi.
V Sloveniji gre za nekoliko počasnejši, a pozitiven premik. Že leta 2018 je bil sprejet Nacionalni akcijski načrt za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Danes imamo 33 podjetij, ki so se formalno zavezala k spoštovanju človekovih pravic. Med njimi so Krka, Lek, Luka Koper, NLB, Telekom Slovenije, Pošta Slovenije in druga večja podjetja.
Tudi SDH, Slovenski državni holding, je v svoja Priporočila in pričakovanja vključil vse družbe s kapitalsko naložbo države, da spoštujejo človekove pravice in pravice delavcev. Prav tako naj bodo vodilne pri spodbujanju dostojnih delovnih pogojev v lastni dejavnosti in v dobavni verigi ter se zavežejo k spoštovanju človekovih pravic pri poslovanju. Družbe, ki poslujejo na dveh ali več mednarodnih trgih, naj izvedejo skrbni pregled (due diligence) v skladu z Vodilnimi načeli Združenih narodov na področju poslovanja in človekovih pravic ter Smernicami OECD o odgovornem poslovnem ravnanju.
Kateri so glavni izzivi pri uresničevanju teh zavez?
Kljub napredku ostajajo resni izzivi pri človekovih pravicah, kot so pomanjkljivo poznavanje področja, odpor do sprememb ter občutek, da gre zgolj za birokratsko breme. Za prehod v prakso so zato ključni stalno izobraževanje, transparentnost, sodelovanje z deležniki ter vključitev človekovih pravic v osrednje poslovne strategije in v delovanje podjetij.
Spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu tako ni več vprašanje prostovoljne odločitve, temveč pravna, etična in poslovna nujnost. Podjetja, ki človekove pravice razumejo kot del svojih vrednot, ne le zmanjšujejo tveganja, temveč ustvarjajo dolgoročno konkurenčno prednost in prispevajo k trajnostnemu razvoju družbe.
