Sistemske vrzeli krožnega gospodarstva
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Slovenski sistem ravnanja z odpadki in sekundarnimi surovinami vstopa v obdobje pomembnih sprememb. Uvajanje polne (full cost) metodologije financiranja, zaostrovanje evropskih okoljskih ciljev, nova zakonodaja s področja varstva okolja ter naraščajoča tržna nestanovitnost postavljajo pred industrijo, kolektivne sheme in zakonodajalce zahtevna vprašanja o učinkovitosti, odgovornosti in dolgoročni vzdržnosti sistema.
O tem, ali je Slovenija na te spremembe pripravljena, kje so največje sistemske vrzeli ter zakaj brez jasnega nadzora, predvidljivega poslovnega okolja in pravočasnega umeščanja objektov v prostor ne bo mogoče dosegati okoljskih ciljev, smo se pogovarjali z Juretom Fišerjem, direktorjem podjetja Surovina, enega ključnih akterjev na področju zbiranja, predelave in trženja sekundarnih surovin v Sloveniji. V pogovoru odpira tudi vprašanje realnih omejitev krožnega gospodarstva, konkurenčnosti evropskih sekundarnih surovin ter nujnosti strateške obravnave tega sektorja kot dela širše surovinske politike Evropske unije.
Slovenija je v procesu uvajanja polne (full cost) metodologije plačevanja ravnanja z odpadki. Kakšno metodologijo zaračunavanja v okviru tega sistema zagovarjate oziroma predlagate in kakšen bo vpliv na cene za gospodinjstva in podjetja?
Skladno z evropsko uredbo je polno stroškovno metodologijo treba uvesti do 12. avgusta 2026. Za obstoječi sistem podaljšane proizvajalčeve odgovornosti (PRO) to pomeni, da bodo proizvajalci z uvedbo tega sistema dolžni plačevati tudi stroške zbiranja komunalne odpadne embalaže iz gospodinjstev, kar je danes še strošek slednjih. To pomeni, da gospodinjstva tega stroška po uvedbi sistema ne bodo več plačevala, ocenjeni strošek v višini približno 43 milijonov evrov pa bodo morali prevzeti proizvajalci, ki dajejo embalažo na trg.
Katere so po vašem mnenju največje praktične ovire pri implementaciji full cost sistema, predvsem z vidika cenovne transparentnosti in upravljanja upravičenih stroškov?
Ključna ovira bo nadzor nad stroški, ki nastajajo pri posameznih izvajalcih javne službe, ter s tem povezano oblikovanje cen. Brez jasnega in učinkovitega nadzora je zelo težko zagotoviti transparentnost in pravičnost sistema.
Ali bo uvedba full cost pristopa po vašem mnenju prispevala k večji finančni vzdržnosti kolektivnih shem in učinkovitejšemu doseganju okoljskih ciljev?
Menim, da sam full cost pri predelavi odpadkov – ki je neposredno povezana z izpolnjevanjem okoljskih ciljev – ne bo imel neposrednega vpliva. Kolektivne sheme še vedno nimajo vpliva na kakovost zbrane komunalne odpadne embalaže, kar je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na nadaljnje ravnanje, tako s finančnega kot okoljskega vidika.
Evropska direktiva o odpadkih in pakiranju postavlja višje cilje recikliranja in priprave na ponovno uporabo do let 2030 in 2035. Ali je slovenski sistem na to pripravljen?
Menim, da je v Sloveniji še vedno premalo poudarka na zahtevah glede ravnanja s posameznimi vrstami odpadne embalaže. Potrebovali bi minimalne standarde za sortiranje mešane odpadne embalaže, prav tako pa nimamo metodologije, ki bi sortirnicam postavljala jasen okvir za doseganje višjih deležev izsortiranih frakcij in s tem tudi okoljskih ciljev.
Kje vidite največje razlike med trenutnimi rezultati in cilji EU, zlasti glede kakovosti sekundarnih surovin?
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami dosega zelo visoko stopnjo ločenega zbiranja in recikliranja. Dolgoročno pa vidim težave predvsem na dveh področjih. Prvo je izjemno dolgotrajno umeščanje objektov v prostor in pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj, ki so nujni za doseganje boljših ciljev. Drugo pa je odsotnost vsebinskega nadzora nad družbami za ravnanje z odpadno embalažo (DROE). V Sloveniji imamo DROE, ki že desetletje ne dosegajo okoljskih ciljev, pa se jim nikoli nič ne zgodi, kar je v posmeh tistim, ki vlagamo ogromne napore, da cilje dosegamo.
Kje bi bilo po vaši strokovni oceni treba narediti največje sistemske spremembe?
Kot že več let opozarjamo, Slovenija nujno potrebuje skrbnika sistema na področjih podaljšane proizvajalčeve odgovornosti. To seveda ne pomeni, da potrebujemo monopol ene same organizacije – kar so mokre sanje določenih lobijev, ki bi potem na plečih potrošnikov ustvarjali dodatne dobičke.
Nova verzija Zakona o varstvu okolja (ZVO-3) prinaša pomembne spremembe. Katere novosti ocenjujete kot ključne?
Za zdaj še čakamo na končni predlog zakona. Vsekakor bo najpomembnejši del ureditev sistema PRO, pri čemer čakamo tudi na odločitev Ustavnega sodišča.
Ali predlagane spremembe po vašem mnenju jasneje določajo odgovornosti in pristojnosti upravljavcev odpadkov ter kolektivnih shem?
Upali smo, da bodo.
Kateri so največji pravni ali izvajalski izzivi pri implementaciji ZVO-3, zlasti za podjetja, kot je Surovina?
Z zadnjo verzijo ZVO-3 pravzaprav še nismo seznanjeni, saj je bil dokument po javni obravnavi deležen dodatnih sprememb. Prav tako nimamo informacije, da bi bil zakon že obravnavan na vladi, zato menim, da je njegov sprejem vprašljiv. Žal pa lahko rečem, da predpis ne prinaša novosti, ki bi hkrati zagotavljale varstvo okolja ter učinkovite, razumljive in poenostavljene postopke. Brez predvidljivega poslovnega okolja ni investicij, te pa so ključne za dolgoročno varstvo okolja.
Cene sekundarnih surovin so globalno zelo nestanovitne. Kaj pričakujete v letu 2026?
Napovedovanje cen materialov in sekundarnih surovin je v kontekstu svetovnih dogodkov postalo podobno gledanju v stekleno kroglo. Logika pogosto ne obstaja več, veliko je špekulacij. To močno vpliva na celotno verigo vrednosti, žal predvsem negativno. Zaradi nepredvidljivosti se trgajo oskrbne verige, zmanjšujejo se zaloge, ob nenadnih dvigih povpraševanja pa prihaja do sunkovitih dvigov cen – in obratno. V letu 2026 upamo, da se bodo razmere vendarle začele izboljševati.
Ali se soočate s povečanimi stroški zbiranja, transporta in predelave odpadkov?
Prav z vsemi. V Sloveniji se nekontrolirano zvišujejo stroški dela, kar se nato preliva skozi celotno verigo in povzroča višanje cen storitev. Višji so tudi stroški transporta. Sežig odpadkov je dražji zaradi presežnega povpraševanja po teh storitvah in hkrati zaradi višjih stroškov zagotavljanja okoljske skladnosti.
Kako se podjetja in kolektivne sheme prilagajajo tem tržnim pritiskom?
Tržni pritisk je načeloma dobra stvar, saj ob jasnem zakonodajno-pravnem okviru zmagujejo tisti, ki so bolj učinkoviti, vlagajo v razvoj in so okoljsko skladni. Pri nas pa pogosto zmagujejo tisti, ki iščejo stranpoti in kršijo okoljsko zakonodajo, država pa nima učinkovitih mehanizmov nadzora. To je skregano z logiko in močno demotivira podjetja, ki v sektor vlagajo. Surovina je v zadnjih šestih letih investirala vsaj 50 milijonov evrov, kar je v zasebnem delu panoge redkost.
EU uvaja strožje predpise glede izvoza odpadkov v tretje države. Kako to vpliva na slovenski trg in vaše poslovanje?
Na naše poslovanje to nima večjega vpliva, saj tudi doslej nismo bili odvisni od tretjih držav. Je pa res, da se ob zmanjšanju števila možnosti za prevzem odpadkov pogosto znižujejo cene reciklatov ali pa se zvišujejo stroški njihove predelave.
Ali takšni predpisi omejujejo tržne poti ali odpirajo priložnosti za razvoj lokalnih zmogljivosti?
Občutki so mešani. Po eni strani bi bilo logično, da se Evropa surovinsko osamosvoji, vendar za to realno ni dovolj kapacitet, saj je povpraševanje preveliko. Ob omejevanju trgovinskih poti pa se hitro pojavi vprašanje učinkovitosti in konkurenčnosti, saj evropske sekundarne surovine težko konkurirajo globalnim cenam.
Kako se industrija pripravlja na zahteve glede sledljivosti in nadzora kakovosti?
Surovina je že pred leti v okviru enega izmed evropskih projektov razvila t. i. digitalni potni list za proizvode in odpadke. To pomeni, da sledimo proizvodom in odpadkom skozi celoten življenjski cikel ter tudi kasneje reciklatom. A treba je biti realen – za učinkovit nadzor je potreben zelo visok nivo strokovnega znanja, ki si ga ne more privoščiti vsak sistem.
Kako vidite vlogo sekundarnih surovin v prihodnjih treh do petih letih?
Vloga sekundarnih surovin bo ključna. Do leta 2027 bodo v EU praktično vse železarne prešle z visokih peči na elektroobločne peči, kar pomeni, da bodo večinoma pretaljevale jekleni odpad. V Evropi ni dovolj odpadnega železa za takšno povpraševanje, zato pričakujem omejitve izvoza odpada izven EU, podobno tudi pri aluminiju, bakru in drugih strateških surovinah.
Ali bi moral imeti trg sekundarnih surovin posebno strateško podporo?
Verjetno da – v vseh oblikah, od kvot do zelenih javnih naročil in certifikatov, če želimo ohraniti evropsko proizvodnjo železa, aluminija, plastike in drugih materialov.
Kako lahko politika dodatno podpre povečano rabo sekundarnih surovin?
Najpomembnejše je zavedanje, da morajo biti sekundarne surovine ekonomsko zanimive in konkurenčne. Kjer to ni mogoče, pa bi morala veljati enaka pravila za proizvode iz tretjih držav, na primer z uvedbo dodatnega ESG davka ali takse.
Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sektorja v prihodnjih treh letih?
Umeščanje v prostor, umeščanje v prostor in umeščanje v prostor … (smeh). Seveda je izzivov še veliko – od učinkovitega nadzora, davčne ureditve drobnega odkupa do doslednega izvrševanja okoljskih ciljev. Izzivov je res ogromno.
Katere strateške ukrepe bi bilo treba sprejeti za učinkovito naslavljanje teh izzivov?
Spremembo davčne zakonodaje na področju drobnega odkupa, učinkovit nadzor nad odpadkovnimi tokovi, digitalizacijo in zmanjšanje administrativnih ovir, hitrejše umeščanje objektov v prostor ter zunanje izvajanje postopkov za pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj.
Katero poslovno ali regulativno inovacijo bi osebno izpostavili kot najbolj obetavno za razvoj krožnega gospodarstva v Sloveniji?
Pospešeno pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj za ključne inovativne proizvodnje.
